Od četrtka 30. septembra je v ospredju družbenega dogajanja v Sloveniji stavka javnih uslužbencev. K stavki so pozvali in jo vodijo sindikati javnega sektorja. Pravijo, da stavka 80. 000 javnih uslužbencev, nekateri govorijo, da celo čez 100 000. Govori se tudi o več milijonski škodi na dan zaradi stavke, sindikati pa vsak dan napovedujejo, da bodo stavko še zaostrili. Njihova retorika se dejansko zaostruje, eden od njihovih glavnih predstavnikov je pred kratkim celo izjavil, da bo v državi nastala »prava štala«, če Vlada ne bo imela posluha za njihove zahteve. Zaostritve stavke napoveduje tudi sindikat policije. Lahko sklepamo, da se v naši državi res začenja »prava štala«?
Kako se pravzaprav pogovarjajo?
Sindikati in Vlada RS so o problemu povišanja plač v javnem sektorju razpravljali že dolgo pred začetkom stavke. Očitno v pogovorih niso bili uspešni, zato so sindikati svojo grožnjo začeli uresničevati. V javnosti smo prek medijev poslušali, da naj bi se »pogovarjali«, »pogajali«, imeli » socialni dialog« ali kaj podobnega. Kako v resnici potekajo ti njihovi sestanki, kako tam teče beseda? Po zadnjih informacijah, ki so jih sporočili mediji, ne bodo dajali izjav o rezultatih pogajanj dokler se ne dogovorijo. Kako potekajo njihovi sestanki, si lahko predstavljamo glede na splošne izkušnje s sestankov na raznih mestih in raznih ravneh. Po navadi gre sicer po nekem dnevnem redu, na katerega so uvrščene teme, o katerih naj bi razpravljali. Teme same so bolj ali manj jasno in popolno zapisane v gradivih, razprava o njih pa je najpogosteje mešanica komentarjev dejstev, z izražanjem težav in ovir, tudi čustvenih izbruhov, vprašanj, morda tudi pozitivnih izrazov ali celo idej in predlogov. Ker je vse to v razpravah pomešano, si prisotni na sestankih vseskozi nekako nasprotujejo in praviloma gre po načelu »kdo bo zmagal?« ali »zmagam – izgubiš!« Beseda »dialog« je v takšnih razmerah le retorično mašilo. Udeleženci sestankov ne zmorejo sinergije, ki bi jih privedla do skupnih rešitev, ki bi pomenile pozitiven razvoj na področju o katerem razpravljajo. Koliko porabljenega časa, koliko entropije, kako neprijetni rezultati takšnega »dialoga«, lahko vidimo vsak dan in na vsakem koraku.
Ali bi sploh lahko šlo drugače?
Sliši se kot znanstvena fantastika, posebno kadar imamo v mislih razprave, v katere so vključeni politiki in sindikati. Svetovno znani raziskovalec in pisec na področjudelovanja človeških možganov in razmišljanja, dr. Edward se Bono trdi, da se z usmerjenim delovanjem v razpravi o problemih lahko dosežejo veliko večji uspehi. Kako gre to usmerjanje v razpravi? Tako, da vsi udeleženci naenkrat razmišljajo in se izražajo skupaj v eni smeri. Te smeri pa so takšne, da v njih najprej pregledajo dejstva brez komentarjev in vrednotenj, potem težave in ovire, nato pozitivne plati, potem ideje in predloge in na koncu še, kako se ob vsem tem počutijo. Smešno, govoriti na sestankih o čustvih, bo kdo rekel. Toda čustva redno spremljajo razprave na sestankih in pogosto povzročajo tudi blokade. Metoda Edwarda de Bona je v knjigah ter delavnicah Walterja de Bona obšla večino sveta. O njej je avtor govoril tudi v Sloveniji na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, v januarju letos.
Dialog v Sloveniji – pravljica?
Saj vemo kako je v pravljicah, pogosto se zaključijo z besedami »potem so vsi živeli srečno do konca življenja«. Kako srečno bomo živeli v pravljični deželi »na sončni strani Alp« pa je vendarle odvisno tudi od tega, kako uspešno se bomo znali pogovarjati in iskati izhode iz težav. Večkrat sem že slišal od ljudi iz tujine, da smo Slovenci dobri v argumentih, nimamo pa niti pojma o dialogu, čeprav imamo to besedo kar naprej na ustih.
Foto: Svoz
