Ali obstaja optimalna odločitev? Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Vsak izmed nas se dnevno sooča z mnogimi vprašanji in izzivi in nanje bolj oziroma manj uspešno išče odgovore. Vprašanja, s katerimi se ukvarjamo, so po zahtevnosti od povsem trivialnih, ki jih rešujemo spontano, do zelo zapletenih, ki zahtevajo visok intelektualni napor in mnogo raznovrstnih informacij. Kakovost odločanja je odvisna od našega védenja in poznavanja konkretnih okoliščin, v katerih sprejemamo odločitve in iščemo odgovore. Pomemben dejavnik so lahko tudi zakonske in etične norme, ki jih med odločanjem upoštevamo in dostopnost za odločanje relevantnih informacij.
Praviloma se naša vprašanja tičejo ožjega kroga neposredno vpletenih, na večino vprašanj pa imamo praviloma neposreden vpliv, vsebina pa je največkrat trivialna. Vendar, včasih tudi pri najbolj osnovnih vprašanjih, ki ne zahtevajo niti posebej zahtevnega premisleka niti posebnih in težko dostopnih informacij, sprejmemo odločitev, ki je že na daleč precej slabša od ostalih možnosti, ki so nam bile na voljo.
Ljudje se včasih enostavno podredimo in sprejmemo odločitev pod vplivom družinskih članov, prijateljev, znancev, sodelavcev, čeprav bi brez njihovega vpliva ravnali drugače. V tovrstnih primerih gre za posebno vrsto praktične racionalnosti v podrejanju spričo naše ocene o tem, da bi bila drugačna odločitev od podreditve manj prijetna oziroma za nas bolj negotova. Strah pred škodo in negotovostjo v teh okoliščinah pogosto zamegli razum in zaslepi koristi, ki jih prinašajo alternative.
Koliko smo notranje svobodni?
Vsakdanji in zelo trivialen primer notranje nesvobode, kot tovrstno uklanjanje prisili karikira nobelovec Friedrich Hayek, je tudi uklonitev otrokovemu joku v trgovini, ko se starši ne morejo upreti skušnjavi in mu, kljub prvotnemu ne, vendarle kupijo želeno čokolado. Otrok zazna starševski ne kot nekredibilen in bo s svojimi praksami izsiljevanja najbrž nadaljeval ob vsakem obisku trgovine. Ob ponavljanju tovrstnih praks se bo vzgib joka v zameno za korist ob vključitvi razuma v dobi odraslosti preslikal v vedenjski vzorec, kjer bo tak posameznik na različne načine pretvarjanja in ugajanja iskal zase ugodne rešitve, na lastno odgovornost pa bo pogosto pozabljal oziroma se ji izmikal.
Prispodoba joka v zameno za korist v resnici slika naravo prisile tistega, ki želi, da se mu podredimo. Le-ta je včasih manj, včasih bolj neposredna in ima lahko značilnosti izsiljevanja, mnogokrat pa tudi manipuliranja. Primerov popuščanj različnim oblikam izsiljevanj mi ni treba naštevati, ker jih vsi dobro poznamo. Med najbolj osnovne in primitivne oblike prisiljevanja sodi denimo obrekovanje. Obrekovanje je lahko povsem enako sredstvo za doseganje koristi kot otroški jok.
Seveda obstajajo tudi bolj posredne in bolj sofisticirane oblike prisile oziroma notranje nesvobode. Ena takšnih je denimo prepustitev lastnih emocij množici. Nekoč sem v eni izmed zgodovinskih oddaj zasledil pričevanje nekega angleškega intelektualca, kjer je priznal, da ga je množično malikovanje Adolfa Hitlerja ob otvoritvi olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu tako močno pritegnilo, da se je priključil množični evforiji in pričel tudi sam skandirati. Predajanje množici smo lahko pred časom zasledili tudi v Stožicah, kjer so številni domači intelektualci in politični vodje z desettisočglavo množico na očeh kamer prepevali Hej brigade in Avanti populo ter s tem sredi prestolnice ene izmed držav EU, ki simbolizira in malikuje mir, sožitje, sodelovanje in prost pretok ljudi, hote ali nehote pozivali k uporu, boju, k revoluciji in k zapiranju meja.
Skupinsko odločanje in razpršenost védenja
Poseben primer odločanja je skupinsko odločanje. Skupinsko odločanje je do neke mere nujno, saj imajo določene odločitve pač naravo skupinskosti. Posebnost skupinskega odločanja je v tem, da ima skupinska odločitev vpliv na vse člane skupine. V primerih skupinskih odločitev optimalne odločitve, ki bi upoštevala pričakovanja in potrebe vseh članov skupine, ne moremo najti. Naše védenje je namreč, kot ugotavlja Hayek, razdrobljeno med posameznike v obliki majhnih in med seboj bolj ali manj (ne)povezanih koščkov ter ne obstaja v koncentrirani obliki, ki bi jo bilo mogoče skupinsko upravljati. Niti svetovni splet te značilnosti znanja ne zanika. V resnici jo zelo nazorno simbolizira: pretoka informacij preko interneta ni mogoče upravljati na način, ki bi omogočal optimalnost skupinskega odločanja, temveč je svetovni splet prej sinonim za svobodo, avtonomnost in razpršenost znanja.
V tej luči je zanimiva ugotovitev nobelovca Kennetha Arrowa, ki je v svoji disertaciji pokazal, da optimalna odločitev skupinskega odločanja ne obstaja niti kot teoretski konstrukt že v primeru, kadar najmanj dva posameznika izbirata med najmanj tremi možnostmi. Predpostavke Arrowega teorema nezmožnosti so tekom razvoja sicer doživele določene korekcije, vendar njegovo bistvo ostaja nespremenjeno in teorem v znanosti še ni bil falsificiran.
Ob upoštevanju teorema nezmožnosti in razpršenosti védenja torej takšno skupinsko odločanje, ki bi v enaki meri upoštevalo preference vseh članov skupnosti, ni mogoče brez nujnega povzročanja negativnih vrednosti nekaterim članom te skupnosti. Idealu dobre skupinske odločitve se lahko približamo, če se skupinske odločitve sprejemajo na tisti ravni, ki je na odločitev najbolj vezana. Danes se premalo zavedamo uporabnosti načela subsidiarnosti, kot se takšnemu odločanju strokovno reče, čeprav je sestavni del razvoja naše civilizacije, in je prestalo tisočletno obdobje praktične rabe in preverjanj.
Kako do boljših odločitev?
Po nobelovcu Danielu Kahnemanu in Amosu Tverskem ima človekovo odločanje tri osnovne značilnosti: (i) ljudje pripisujemo večji pomen enoti morebitne škode kot enoti morebitne koristi, (ii) ljudje pripisujemo večji pomen prvotnim informacijam kot novim in (iii) od skupnih koristi neke odločitve nas bolj zanimajo mejne spremembe v koristnosti. Ob krajšem premisleku ob njunih zaznavah in ob suvereni predpostavki, da te držijo, lahko v človekovem vedenju zaznamo obstoj razmeroma nizke pripravljenosti za spreminjanje svojih odločevalskih navad. Naše odločitve bi v resnici bile precej boljše, če bi bili naravnani predvsem naprej in nas ne bi bilo strah sprememb, če bi bili pripravljeni na pritok novih informacij in bi nas bolj od mejnih, zanimale končne koristi naših odločitev, najsi bodo te skupinske oziroma individualne narave.
Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
