Se odločamo svobodno?

30

svoboda govora obraz prekrit rokeAli obstaja optimalna odločitev? Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Vsak izmed nas se dnevno sooča z mnogimi vprašanji in izzivi in nanje bolj oziroma manj uspešno išče odgovore. Vprašanja, s katerimi se ukvarjamo, so po zahtevnosti od povsem trivialnih, ki jih rešujemo spontano, do zelo zapletenih, ki zahtevajo visok intelektualni napor in mnogo raznovrstnih informacij. Kakovost odločanja je odvisna od našega védenja in poznavanja konkretnih okoliščin, v katerih sprejemamo odločitve in iščemo odgovore. Pomemben dejavnik so lahko tudi zakonske in etične norme, ki jih med odločanjem upoštevamo in dostopnost za odločanje relevantnih informacij.

Praviloma se naša vprašanja tičejo ožjega kroga neposredno vpletenih, na večino vprašanj pa imamo praviloma neposreden vpliv, vsebina pa je največkrat trivialna. Vendar, včasih tudi pri najbolj osnovnih vprašanjih, ki ne zahtevajo niti posebej zahtevnega premisleka niti posebnih in težko dostopnih informacij, sprejmemo odločitev, ki je že na daleč precej slabša od ostalih možnosti, ki so nam bile na voljo.

Ljudje se včasih enostavno podredimo in sprejmemo odločitev pod vplivom družinskih članov, prijateljev, znancev, sodelavcev, čeprav bi brez njihovega vpliva ravnali drugače. V tovrstnih primerih gre za posebno vrsto praktične racionalnosti v podrejanju spričo naše ocene o tem, da bi bila drugačna odločitev od podreditve manj prijetna oziroma za nas bolj negotova. Strah pred škodo in negotovostjo v teh okoliščinah pogosto zamegli razum in zaslepi koristi, ki jih prinašajo alternative.

Koliko smo notranje svobodni?

Vsakdanji in zelo trivialen primer notranje nesvobode, kot tovrstno uklanjanje prisili karikira nobelovec Friedrich Hayek, je tudi uklonitev otrokovemu joku v trgovini, ko se starši ne morejo upreti skušnjavi in mu, kljub prvotnemu ne, vendarle kupijo želeno čokolado. Otrok zazna starševski ne kot nekredibilen in bo s svojimi praksami izsiljevanja najbrž nadaljeval ob vsakem obisku trgovine. Ob ponavljanju tovrstnih praks se bo vzgib joka v zameno za korist ob vključitvi razuma v dobi odraslosti preslikal v vedenjski vzorec, kjer bo tak posameznik na različne načine pretvarjanja in ugajanja iskal zase ugodne rešitve, na lastno odgovornost pa bo pogosto pozabljal oziroma se ji izmikal.

Prispodoba joka v zameno za korist v resnici slika naravo prisile tistega, ki želi, da se mu podredimo. Le-ta je včasih manj, včasih bolj neposredna in ima lahko značilnosti izsiljevanja, mnogokrat pa tudi manipuliranja. Primerov popuščanj različnim oblikam izsiljevanj mi ni treba naštevati, ker jih vsi dobro poznamo. Med najbolj osnovne in primitivne oblike prisiljevanja sodi denimo obrekovanje. Obrekovanje je lahko povsem enako sredstvo za doseganje koristi kot otroški jok.

Seveda obstajajo tudi bolj posredne in bolj sofisticirane oblike prisile oziroma notranje nesvobode. Ena takšnih je denimo prepustitev lastnih emocij množici. Nekoč sem v eni izmed zgodovinskih oddaj zasledil pričevanje nekega angleškega intelektualca, kjer je priznal, da ga je množično malikovanje Adolfa Hitlerja ob otvoritvi olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu tako močno pritegnilo, da se je priključil množični evforiji in pričel tudi sam skandirati. Predajanje množici smo lahko pred časom zasledili tudi v Stožicah, kjer so številni domači intelektualci in politični vodje z desettisočglavo množico na očeh kamer prepevali Hej brigade in Avanti populo ter s tem sredi prestolnice ene izmed držav EU, ki simbolizira in malikuje mir, sožitje, sodelovanje in prost pretok ljudi, hote ali nehote pozivali k uporu, boju, k revoluciji in k zapiranju meja.

Skupinsko odločanje in razpršenost védenja

Poseben primer odločanja je skupinsko odločanje. Skupinsko odločanje je do neke mere nujno, saj imajo določene odločitve pač naravo skupinskosti. Posebnost skupinskega odločanja je v tem, da ima skupinska odločitev vpliv na vse člane skupine. V primerih skupinskih odločitev optimalne odločitve, ki bi upoštevala pričakovanja in potrebe vseh članov skupine, ne moremo najti. Naše védenje je namreč, kot ugotavlja Hayek, razdrobljeno med posameznike v obliki majhnih in med seboj bolj ali manj (ne)povezanih koščkov ter ne obstaja v koncentrirani obliki, ki bi jo bilo mogoče skupinsko upravljati. Niti svetovni splet te značilnosti znanja ne zanika. V resnici jo zelo nazorno simbolizira: pretoka informacij preko interneta ni mogoče upravljati na način, ki bi omogočal optimalnost skupinskega odločanja, temveč je svetovni splet prej sinonim za svobodo, avtonomnost in razpršenost znanja.

V tej luči je zanimiva ugotovitev nobelovca Kennetha Arrowa, ki je v svoji disertaciji pokazal, da optimalna odločitev skupinskega odločanja ne obstaja niti kot teoretski konstrukt že v primeru, kadar najmanj dva posameznika izbirata med najmanj tremi možnostmi. Predpostavke Arrowega teorema nezmožnosti so tekom razvoja sicer doživele določene korekcije, vendar njegovo bistvo ostaja nespremenjeno in teorem v znanosti še ni bil falsificiran.

Ob upoštevanju teorema nezmožnosti in razpršenosti védenja torej takšno skupinsko odločanje, ki bi v enaki meri upoštevalo preference vseh članov skupnosti, ni mogoče brez nujnega povzročanja negativnih vrednosti nekaterim članom te skupnosti. Idealu dobre skupinske odločitve se lahko približamo, če se skupinske odločitve sprejemajo na tisti ravni, ki je na odločitev najbolj vezana. Danes se premalo zavedamo uporabnosti načela subsidiarnosti, kot se takšnemu odločanju strokovno reče, čeprav je sestavni del razvoja naše civilizacije, in je prestalo tisočletno obdobje praktične rabe in preverjanj.

Kako do boljših odločitev?

Po nobelovcu Danielu Kahnemanu in Amosu Tverskem ima človekovo odločanje tri osnovne značilnosti: (i) ljudje pripisujemo večji pomen enoti morebitne škode kot enoti morebitne koristi, (ii) ljudje pripisujemo večji pomen prvotnim informacijam kot novim in (iii) od skupnih koristi neke odločitve nas bolj zanimajo mejne spremembe v koristnosti. Ob krajšem premisleku ob njunih zaznavah in ob suvereni predpostavki, da te držijo, lahko v človekovem vedenju zaznamo obstoj razmeroma nizke pripravljenosti za spreminjanje svojih odločevalskih navad. Naše odločitve bi v resnici bile precej boljše, če bi bili naravnani predvsem naprej in nas ne bi bilo strah sprememb, če bi bili pripravljeni na pritok novih informacij in bi nas bolj od mejnih, zanimale končne koristi naših odločitev, najsi bodo te skupinske oziroma individualne narave.

Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


30 KOMENTARJI

  1. oprostite, intelektualcev v Stožicah pač ni bilo….Bili so izobraženi oz. očitno pomanjkljivo izobraženi ljudje, intelektualec pa takrat tja ne bi šel !

  2. Ko se odločamo v harmoniji s stvarstvom, z Bogom, so odločitve najboljše.

    Navadimo se tega.

    • Moralna dimenzija odločanja je vsekakor pomembna komponenta naših odločitev in je v naše odločitve vgrajena. Gre za vzgojo o vrednotah, ki se začne v družini. Če smo vzgojeni v poštene ljudi in vemo, kaj je prav in kaj ne, potem z našimi odločitvami, v kolikor bodo oplemenitene z zdravo razumsko pametjo ne bo težav. Poštenje samo zase je lahko premalo za sprejem dobre odločitve. Včasih zmanjka malo poguma, včasih kje drugje.
      MS

      • Poštenje sodi v moralno dimenzijo odločanja. In ja, se strinjam, morala sama zase je premalo za sprejem dobre odločitve. Še več, odločitev sama lahko temelji samo na postavi, na morali pa po mojem sploh ne.
        Kajti da smo ali nismo pošteni se bo videlo šele na posledicah naše odločitve. Ko te niso dobre velikokrat slišimo “saj sem hotel samo …” in podobne izgovore.

  3. Zelo abstraktna razprava le z nekaj konkretnimi primeri. Pričakoval sem, da bo v ospredju problem odločanja v sodobni Sloveniji, ki je usodnega pomena za ljudstvo, narod in državo. Zakaj takšno odločanje, kot je v politiki,mi je jasno in razumljivo. Zakaj se ljudstvo odloča na volitvah tako, kot se, bi pa bilo potrebno pazljivo analizirati. Ali imajo naši ljudje res tako malo pameti, da jim je mogoče odločanje pohabiti z medijskim lajnanjem? Ali med izobraževanjem, saj je veliko šolanih, niso zmogli kritično razmišljati? Ali v domačem in službenem okolju ne morejo izmenjevati mnenj, ampak takoj podležejo argumentom moči? Zakaj, za vraga, so vsi drli na plebiscit o osamosvojitvi in glasovali zanj, zdaj se pa že dve desetletji delajo norca iz države, domoljublja, družine, medvojnih in povojnih žrtev, ki jih niti ne pokopljejo in volijo predplebiscitne jugonostalgike ali pa sploh ne volijo? Namesto filozofiranja, bi si želel različnih mnenj o tej psihopatologiji! Kako je mogoče tako pohabiti večino nekega naroda, mene, ki nisem noben genij pa na primer ne?

    • Ni potrebe, da je vsak članek “na nos” in poln nasvetov, svaril in namigovanj koga je potreba voliti. Socialna psihologija je izredno zanimiva in uporabna stvar, predvsem zaradi prikaza različnih slabih vzorcev in načinov mišljenja, ki jih razvijemo kot pripadniki človeške vrste in člani neke družbe.
      V Sloveniji je predvsem premalo racionalnega mišljenja in preveč čustvene navezanosti na določeno pozicijo- iz tega potem pride fenomen, ko se za argumentacijo sploh ne zmenimo, zanima nas samo kdo odpira usta in se potem apriori strinjamo ali nestrinjamo.
      Mimogrede, kako pa veste, da ste redka svetla izjema z neopranimi možgani?

    • “Zakaj se ljudstvo odloča na volitvah tako, kot se …”

      En sam človek preprosto nima znanja in informacij, da bi bil kos vsem odločitvam, ki se od njega pričakujejo. Povprečen človek nima vsak dan časa, da bi analiziral politiko (ali pa kaj drugega). Sodobna družba je preveč atomizirana.

      Potrebne bi bile take ali drugačne skupnosti. Znotraj njih ljudje s strokovnimi in moralnimi kompetencami na svojih področjih. Skupnost, ki podpira, kar je dobro in je kritična do neumnosti. Kamor bi se povprečen človek lahko z zaupanjem ozrl, kadar je pri kakšni stvari v dilemi.

      Nikakor nimam v mislim kakšnih zaprtih ali nesvobodnih tipov skupnosti. Zame je npr. ena izmed skupnosti že tale Časnik, kjer pogosto kaj zanimivega preberem.

  4. Prejle na kavi sem se pogovarjal s težkim levičarjem, ki mi je rekel:” Vsega je kriva Nemčija. Ne maram je.”
    Vprašal sem ga: ” Zakaj?”

    Odgovoril mi je: ” Zato, ker smo morali tudi Slovenci kreditirati Grke”.

    “Zakaj pa pozabljaš, da nas rešuje naš izvoz v Nemčijo in da najde tam mnogo naših zaposlitev ter da nam je lahko vzgled na gospodarskem področju in učinkovitosti sistema,” sem mu odgovoril.

    Takrat pa je vstal in odšel.

  5. Primeri, ki jih navajate so povsem na mestu. Smisel svojega prispevka, kot ga sam vidim, pa je ravno v postavitvi “abstraktnega” okvirja, v katerega potem lahko “stlačimo” različne vedenjske vzorce in se opredelimo do naših odločitev in jih ustrezno ovrednotimo. Je pa res, da omejen prostor in narava casnika.si ne omogoča poglobljene razprave, temveč navajanje iztočnic. Etika ima pri našem vedenju pomembno mesto, vendar v komentarju nisem želel “modrovati” o tem, kaj je prav in kaj ne. To se vsak sam zase odločamo, ko smo dnevno soočeni s sprejemanjem naših odločitev. Drži pa, da je komunizem občutek za to, kaj je prav in kaj ne, precej zamešal. Na to sem že večkrat opozoril.

    • Odločanje je dejansko urejanje množice alternativ glede na preferenčno relacijo. To pomeni, da uvedemo funkcijo koristnosti, s katero merimo zaželenost posameznih alternativ. Da bi lahko merili koristnost, pa moramo definirati parametre/atribute/kriterije, pri čemer so atributi tisti parametri, ki jih pri odločitvi upoštevamo, kriteriji pa tisti atributi, ki jim določimo merske lestvice. Ko v tem kontekstu omenjate etiko, je slednja le eden izmed kriterijev, ki pa ima lahko pri različnih nosilcih odločanja različno utež. Tehnike skupinskega odločanja pa dejansko agregirajo uteži različnih odločevalcev, pri čemer pa ima vsak matematični način agregiranja svoje prednosti in slabosti. To še posebej pride v primeru velike variabilnosti med utežni posameznih odločevalcev.

  6. Pri nas na mišljenje in odločanje še preveč vplivajo iz bivše države znana omrežja.

    Ko se bo to spremenilo, bo odločanje bolj svobodno in za slovensko skupnost koristneje.

  7. optimalne odločitve lahko obstajajo, ampak so te seveda relativne glede na cilj. cilji so pa lahko spet relativni oz. subjektivni.

    seveda, če razumemo svobodno odločitev v neki najčistejši obliki, potem takih odločitev dejansko ni, ker vsaka odločitev je nujno posledica nekega vpliva, bodisi takega, ki je že prerastel v našo zavest do te mere, da nas dejansko definira, bodi takega, ki lahko pride do izraza v neki specifični situaciji, v neki drugi pač ne, torej ni trajne narave. skratka, svobodna odločitev v neki skrajno idealizirani obliki ne obstaja.

    smiselno je pa glede svobodne odločitve razpravljati v okviru tega, kar se pač človek zaveda in na osnovi tega zavedanja tudi odloča. se pravi, bistvo svobodne odločitve bi morali izhajati iz relativnih predpostavk vsakega posameznika. skratka, ne gre za to, da bi nekdo sprejel optimalne odločitve, ampak take odločitve, ki so v skladu z njegovim dojemanjem realnosti.

    ker, če si sposodim primer hitlerja, seveda ne gre le za to, da so takrat bili pod nekim vplivom le tisti, ki so hitlerju ploskali, ampak tudi tisti, ki mu niso. 🙂 enako velja za primer iz stožic. pod nekim vplivom niso bili samo tisti, ki so tam prepevali hej brigade, ampak tudi tisti, ki so se nad tem zgražali. 🙂 šlo je pač za dva različna vpliva, ki sta pač sproducirala različne odzive oz. odločitve. 🙂 ker ljudje smo bitja, ki jih definirajo takšni ali drugačni vplivi, to je dejansko bistvo socializacije, s pomočji katere človek dobi neko socialno zavest, ki je dejansko temelj njegove človečnosti. in svobodna odločitev je potem ravno odločitev, ki je s to socialno zavestjo (kultura, morala, občutek za pravičnost, osebni interesi itd.) skladna. 🙂 preprosto povedano gre za odločitev, ki jo tisti, iz katerega ta odločitev izhaja, dejansko sprejema, odobrava, smatra za pravilno in ustrezno. 🙂 to je bistvo svobode posameznika in s tem tudi svobode odločanja. 🙂 dlje od tega pač ne moremo iti.

  8. > na očeh kamer prepevali Hej brigade in Avanti populo ter
    > s tem sredi prestolnice ene izmed držav EU, ki
    > simbolizira in malikuje mir, sožitje, sodelovanje in
    > prost pretok ljudi, hote ali nehote pozivali k uporu,
    > boju, k revoluciji in k zapiranju meja.

    Ena napaka je tu in sicer “zapiranje meja”. Seveda so pozivali k uporu, boju in tudi revoluciji, to so v raznih okoliščinah dobre stvari. Za upati je da se bo EU sedaj po volitvah spremenila tako, da takšne stvari ne bodo potrebne.

    Pozivov k zapiranju meja pa ni bilo, ta del je izmišljen.

    • Spoštovani Nik, vaša zadnja trditev vsaj kar se mene tiče ne bo držala. Agitiranje k rdeči revoluciji in k uporu v svojem jedru, kot ga sam razumem, krepi šovinistična nagnjenja in je zgrajeno na težnji po lastnem primežu gospodarstva in po nacionalizaciji premoženja, še zlasti premoženja tujcev. Komunistične države na svetu vse brez izjeme temeljijo na zaprtih, nacionaliziranih in samozadostnih gospodarstvih. Torej pomeni klic k rdeči revoluciji, kot ga sam dojemam, v svojem jedru klic k nacionalizaciji premoženja, k zapiranju in k postavljanju meja, torej. To potrjujejo vsi primeri uvedbe komunizma po svetu. Vzporednica na zapiranje je povsem na mestu, je pa res, da zagovorniki rdeče revolucije to neradi slišijo.

      • Drži pa tudi, da v svoji zadnji fazi komunizem ne potrebuje več zapiranja mej. Kam boste pa šli? Tako razmišlja Kučan. Danes se naša mladina lahko samo proda za sužnje v tujino. Nimajo šans (celo niti volje) da bi ustvarili zamejske skupnosti tako kot v Argentini ali Avstraliji. Kot narod razpadamo. Zdaj je vseeno, če imamo odprte meje. Komunizem je storil svoje.
        Da je pa stvar še bolj ironična, taisti komunizem zdaj lahko kaže “človeški obraz”. In ljudje si ga z nostalgijo ogledujejo. Mladi pa sploh ne vedo več zakaj gre in sploh niso sposobni vprašati.

      • ja, tu so povezave malo poljubne in arbitrarne. hej brigade je partizanska pesem, ne komunistična in dejansko simbolizira upor proti okupatorju. avanti popolo oz. bandiera rossa je pa delavska pesem, ki izvira iz italije in je nastala že leta 1908 kot odziv na nevzdržne razmere delavcev v tistem času. komunizem je pa v tistem času predstavljal idejo, ki je dejansko kritizirala skoraj na pol suženjski položaj delavca.

        skratka, da od tega potem pridemo do šovinizma, zapiranja mej itd., torej komunističnih režimov in diktatur, je pač potrebna kar obilica “domišljije” oz. dejansko podleganju propagandi komunističnih režimov, ki so si pač te ideje, gibanja ipd. prisvojili kot izključno svoje. 🙂

        preprosto povedano, tako idejo o obrambi naroda pred okupatorjem kot idejo delavskih pravic si komunizem v smislu komunističnih režimov ne more kar prisvojiti kot izključno svojo. skratka, ni bil vsak partizan, ki se je boril za svobodo zato, ker se je boril za svobodo, avtomatično komunist v tistim slabšalnem pomenu, ki ga pač danes razumemo, niti ni bil to vsak delavec, ki se je pač uprl izkoriščanju in nečloveškim pogojem dela. 🙂 tako da priznati vrednote upora proti okupatorju kot priznati dostojanstvo in pravice delavskega razreda še zdaleč ne pomeni zagovarjati, ne vem, stalinizem, titoizem ali kakšen drugi komunizem v smislu državne diktature. 🙂

        torej, če danes prepevam hej brigade npr. zato, ker smatram, da se skuša z rehabilitacijo kolaboracije poseči v neke državnotvorne vrednote naroda, ali pa če prepevam bandiera rossa zato, ker sem mnenja, da je delavec v današnji družbi dejansko izkoriščan, da ni dovolj zaščiten, da mu niso zagotovljene tiste pravica, s katerimi bi mu bile zagotovljeno osnovno človekovo dostojanstvo, potem to še zdaleč ne pomeni, da sem za to, da se, ne vem, uvaja gulage, pa gole otoke itd. 🙂

        skratka, poskušajmo se izogibat nekih zavestnih diskvilifikacij drugače mislečih na osnovi nekih ideoloških manipulacij. 🙂

        • Spet lažnive pravljice o domnevnem suženjskem statusu delavcev.

          Hej brigade je pa predelana sovjetska pesem, kajti med ljudmi se sovjetska besedila niso ravno prijela.

          Še vedno so pa danes te pesmi – komunistične. Komunizem si je prisvojil “boj za delavce”, kot tudi pesmi. To je dejstvo.

  9. Aladar, ne govorim o gulagih niti o vlogi partizanskih gibanj, niti ne o tem, da prepevanje revolucionarnih pesmi vodi v točno te ukrepe, ki jih omenjate. Lahko jih vključuje, lahko pa ne. Objektivno dejstvo je, da pomeni (ob predpostavki, da pojoči vedo, kaj sploh pojejo) prepevanje teh pesmi klic k rdeči revoluciji in to sredi mirne in multikulturne EU, ki temelji na svobodnem pretoku znanj in ljudi (ter v resnici na preobilju pravic in pomanjkanju odgovornosti. Če mene vprašate bi slednje morali precej relaksirati, vendar to ni tema te razprave), hkrati klic k neki obliki aktivne politike zapiranja gospodarstva in krepitve nadzora nad ustvarjanjem in s tem nadzora nad ljudmi. Načini uvajanja nadzora in zapiranja se lahko izvajajo na različne načine. Pri nas je to poznano kot zaščita “nacionalnega interesa”, ki je zajemal praktično vsako malo večje podjetje. Gre za postavljanje meja, zapiranje in “zaščito pred sovražnikom”, na kar med drugim sugerira tak klic po rdeči revoluciji v trenutnih okoliščinah. To je kvečjemu zloraba avtorjev omenjenih pesmi za današnjo realpolitiko. Prepevanje je treba videti v kontekstu okoliščin prepevanja in pogledati izven ograd dvorane v Stožicah. O dimenzijah škode, ki jo je “boj za nacionalni interes” po slovensko povzročil pa kdaj drugič.

    • v čem naj bi bila povezava med vrednoto upora proti okupatorju in vrednoto delavskih pravic z rdečo revolucijo? 🙂 saj ravno o tem sem govoril. vlečeš povezave, ki so jih dejansko, v propagandno-ideološke namene povsem arbitrarno vzpostavili komunisti sami, torej nosilci te rdeče revolucije, o kateri govoriš – torej izključno so si lastili vrednote NOB in izključno so si lastili vrednote delavskega razreda. 🙂 čeprav je npr. dejstvo, da 70% partizanov ni bilo rdečih revolucionarjev, ampak katolikov in da delavcem kot takim ni šlo za rdečo revolucijo, ampak za to, da pač pridobijo pravice, ki bi jim omogočale dostojnejše delovne razmere in pogoje. 🙂 se pravi, zagovarjanje NOB ter delavskih pravic v ničemer ne implicira zagovarjanje rdeče revolucije – te povezave so ideološke in izvirajo ravno iz časov komunističnega režima. 🙂

      med posledicami, ki jih je 45 let enoumja pustilo na slovence je tudi ta, da veliko ljudi ne razume, da obstajajo vrednote, ki so jih komunisti zlorabljali, ki so komunizmom nimajo nobene direktne zveze. tipičen primer so npr. ravno pravice delavcev, sindikalne pravice ipd. to sploh ni neka komunistična pogruntavščina, ampak gre za vrednote, ki so se konkretno vzpostavile po prvi svetovni vojni znotraj t.i. društva narodov in sicer v okviru t.i. mednarodne organizacije dela, ki je kasneje prešla tudi pod okrilje OZN in še danes obstaja. 🙂

      enako velja za vrednoto upora proti okupatorju. celotna evropa to vrednoto časti, pri nas smo pa do tega zadržani in včasih zgleda, kot da nas je slovence celo sram, da smo se med drugo svetovno vojno okupatorju uprli. to pa spet zato, ker NOB seveda enačimo s komunistično revolucijo, kar so nam 45 let vcepljali v glavo ravno komunisti. 🙂 in potem danes seveda izpade tako, da če častiš partizane, častiš komuniste, ker so nam 45 let prali možgane, da je to eno in isto. 🙂

      kar se pa zagovornikov nacionalnega interese pri nas tiče ima pa v sloveniji zagotovo primat SLS, ki bi jih pa težko opisal za rdeče revolucionarje. 🙂 pa tudi v sloveniji ne vem za stranko, ki bi v svojem programu tega “nacionalnega interesa” tako ali drugače ne branila. ker imamo že skoraj 25 let državo, ki so jo vodile tudi desne vlade, pa ta podjetja, ki so del “nacionalnega interese” še vedno ostajajo pod vplivom države. 🙂 zakaj se pa tudi ve. predvsem zato, ker ta “nacionalni interes” dejansko pomeni krajo državnega premoženja. 🙂

  10. Pred časom sem naletel na knjigo nekega Američana, ki je razlagal, kako se ljudje odločamo pri kupovanju. Pravi da, ker ne moremo poznati vse in vsakogar, se odločimo tako, kot mislimo, da se bo večina. Potem, svojih odločitev ne maramo spreminjati… Knjiga je sicer govorila o prodajanju in kupovanju, vendar se mi zdi, da se precej podobno odločamo na volitvah.

    Knjigo sem si izposodil, tako sta njen naslov in avtor ušla iz spomina. Sem pa vesel, da se je ta tema o svobodnem odločanju odprla. Razumevanje skritih vzvodov marketinga bo zmanjšalo njihovo moč.

  11. Sedaj sva skrenila na področje politične ekonomije in filozofije. Bom skušal vrniti v okvir teme: sprejemanje odločitev in naša svoboda pri tem. Kot je že zgoraj bilo omenjeno v enem izmed postov, so ljudje, ko gre za podporo političnim programom na volitvah, vedno znova “naivni”. Tako se obnašajo zaradi nevednosti in delno zaradi razlogov o katerih govorita Kahneman in Tversky in midva v najini “kratki izmenjavi”.

    Rdeča revolucija, torej revolucija delavskega razreda, v svoji skrajni obliki pomeni popolno socialistično revolucijo, kjer ni zasebne lastnine in je vse v skupnem upravljanju. Takšno stanje družbe je posebej idealno zapisano v predstavah “izkoriščanega” delavskega (rdečega) razreda, ki tak politični program oziroma revolucijo podpre. V preferenčnem okvirju velikega števila ljudi je komunizem, kot program, ki to obljublja, imel (in še ima) visoko mesto. Izkazalo se je, in ne nepričakovano, da delavski razred podpira tako komunizem kot fašizem. Gre namreč za inačici skrajnega socializma ki boju za pravice delavcev dajeta politično implementacijo in se z njim najbolj skladata. Pri komunizmu in fašizmu gre za uravnavanje preferenc, ki je zelo “po predstavah in merah” delavskega razreda. Izkaže se, da sta oba zanj pogubna, le da delavski razred pri svoji množični podpori komunizmu oz. fašizmu tega ne uvidi.

    No, in smo pri sprejemanju odločitev glede na domnevne kratkoročne koristi (skupna lastnina), ki jih polnijo negativne emocije do lastnikov kapitala (izkoriščajo nas), ter brez uvida k dolgoročnim ekonomskim in siceršnjim posledicam, ki so v primeru komunizma in fašizma kot političnih programov izvajanja čistega socializma pač pogubne (socializem je gospodarsko na dolgi rok nevzdržen).

    Uvedba rdeče revolucije je povsod do sedaj potekala nasilno in na način zapiranja vseh vrst meja. Od tod besedna igra z zapiranjem sredi EU, ki v nasprotju s tem simbolizira mir, sožitje, sodelovanje. Pustiva njen birokratski ustroj, ta za tole debato ni pomemben. Nacionalni interes po slovensko ima v resnici veliko prvin socializma. Politična podpora “nacionalnemu interesu”, torej kdo je koga kje podpiral, pa je bolj tema za kakšno drugo omizje, se mi zdi.

    • da delavski razred podpira tako komunizem kot fašizem.
      =============
      Zakaj ne nacizma? Znano je da je uspeh Hitlerja temeljil ravno v podpori delavskih množic, ki jim je Hitler dajal natanko take obljube, kot pri nas Tito in Kardelj.
      In glede odprave zasebne lastnine:
      Če že ni tako enostavno videti pogubnost socializma kot takega, se vsekakor da videti, da odprava zasebne lastnine pomeni legalizacijo kraje. In iz tega pa že ne smelo biti pretežko ugotoviti, da je s socializmom, komunizmom, nekaj narobe.

      • Tudi nacizem, se razume. Imate povsem prav. Hitlerjev NSDAP pomeni nemško nacionalsocialistično delavsko stranko. Ima pa dodatno šovinistično komponento v izrazitem poudarjanju nacionalne pripadnosti in sovraštvu do drugih narodov (v njegovem primeru judov). Komunizem je v tem oziru povsem podoben (zunanji sovražnik je bila uradna pozicija partije). Še misel Aladarju: morda pa je gospa premierka v odhajanju pač podlegla evforiji kraja dogodka, podobno kot angleški intelektualec iz članka, ali pa se je podzavestno spomnila študentskih let, kjer se avanti popolo in hej brigade precej prepevata. Obe pač nagovarjata k uporu, prva k rdeči revoluciji, druga pa k vojaškemu spopadu z nasprotnikom, karkoli pač utegnemo pod to razumeti.

    • kaj je rdeča revolucija mi je jasno, ni mi pa jasno, kako lahko prepevanje hej brigade in bandiere rosse avtomatično implicira tudi poziv k rdeči revoluciji. na koncu koncev je bila bratuškova, ki je tudi prepevala te pesmi v stožicah, eno leto predsednica vlade, pa ne vem za zakon, na osnovi katerega bi njena vlada uvajala neke spremembe v smislu komunistične revolucije, zapiranja mej ipd. saj ne rabimo komunizma za to, da iz dela naredimo neko vrednoto, da zaščitimi delavce pred pretiranim izkoriščanjem kapitalskih interesov ipd.

      skratka, neprimerno je to, kar se je dogajalo v stožicah, razumeti kot poziv k rdeči revoluciji in vzpostavitvi stanja, ki smo ga imel pred osamosvojitvijo.

      strahovi povezani s tem “nacionalnim interesom”, ki se pa pojavljajo v razmerju do tujine, pa danes niso več ideološki, ampak striktno ekonomski. skratka, nihče nima nič proti kapitalizmu, ampak se pač želi, da bi bil kapital v rokah slovencev. npr. vprašanje mercatorja: kaj bo s slovenskimi kmeti, če npr. mercator pride v roke nekega hrvata, ki ima že svoje dobavitelje na hrvaškem ali kje druge?

      • Zadnji odstavek gre pa lahko v arhiv najbolj butastih izjav te strani; in to je ob težki konkurenci bernarda veličasten dosežek. Pregnali smo večino tujih vlagateljev, zadolžili lastne banke in pustili uničiti podjetja; ampak hej, vsaj to kar je ostalo je “slovensko”. Ekonomija nima pri tem nič, nacionalni interes je populistična doktrina ideoloških manipulatorjev in politikov. Nekaj je zaščita gospodarskih interesov, nekaj drugega pa ignoriranje realnosti, ki nam sedaj trka na vrata.

        • zadnji odstavek je zgolj povzetek razmišljanja slovenske politike in ne samo te, ne pa zagovarjanje takega početja. namen tega odstavka je bil pa samo v tem, da se pokaže na razliko med komunističnim nacionalnim interesom v povezavi z odnosom do tujine in tujcev, ki je bil izrazito ideološki in današnjim pojmovanjem nacionalnega interesa, ki s tem nima nič več skupnega, torej ne vodi v “rdečo revolucijo”. 🙂

      • Ladko, ti se le vlečeš ven pri vsem tem.

        Poskušaš prikazati stvari ravno v nasprotni luči, kakršne so.

        Res je, da se je vlada, ko je prišla na oblast, soočila z realnostjo.

        Dejstvo pa je, da vsi podporniki teh, ki so peli te pesmi samo čakajo, da bo ena od teh avtoritet rekla, zdaj pa revolucija – in bodo šli na ceste, vzeli orožje, če ga bodo imeli itd…

Comments are closed.