Ker v svoji zadnji kolumni nisem mogel vsega zapisati, prav tako pa so se v vmesnem času pojavile še določene kritike in nove oblike »nove« ideje, je potrebno razčistiti še nekaj stvari , preden postavimo vse skupaj tja, kamor spada. Na smetišče zgodovine.
Zavzemamo se za enakost
Hmmm, kaj pa je sploh enakost, oz. kaj bi naj pomenilo, zavzemati se za enakost? Cilj komunizma (socializem je vmesna faza med kapitalizmom in komunizmom) je brezrazredna družba oz. po definiciji SSKJ »brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah«. Torej je bil končni cilj komunizma enakost. To pa je utopični cilj, ki ga je nemogoče doseči, saj se vladajoča elita nikoli ne odpove oblasti in je kot taka glavna ovira takšni ureditvi. Kaj je torej enakost, kot jo razumem jaz? Predvsem gre za dve enakosti. Prvič, enakost pred zakonom. Znamenita alegorija pravice, ki jo največkrat pokažejo v kakšnem filmu, v katerem se pojavi institucija ameriškega sodišča, ima namreč zavezane oči in na podlagi argumentov/dokazov odloča, kaj je res in kaj ne, ne glede na to, kdo stoji pred njo. In drugič, enakost izhodišč. Torej, da imamo na začetku vsi enake možnosti. Če denimo vsaka oseba dobi en kilogram pšenice, je od vsakega posameznika odvisno, kaj bo s tem kilogramom naredil. Lahko vsak poseje ta 1 kg, kdo drug pa bo pšenico spremenil v moko in bo s tem preživel dan ali dva, mogoče več. Vendar tisti, ki bi posejali, ne bi enako skrbeli za posejana tla. Nekdo bi šel večkrat izpulit plevel, nekdo bi večkrat zalival, nekdo bi se delal pametnega in semena narobe posejal itd. O tem je modroval že neki možakar iz Nazareta. Enakost izhodišč imamo tudi danes, po zakonu je obvezno hoditi v osnovno šolo, v srednjo šolo se praviloma vpišejo vsi. Kaj pa tam dijak naredi iz sebe, je odvisno od njega samega, od njegove motivacije, spretnosti, vloženega truda itd. Podobno na fakulteti, če se zanjo odloči, in potem v službi. Kar seješ, to boš tudi žel. V enaki družbi, kot je omenjena zgoraj, pa bi vsi bili enaki, kar bi pomenilo, da bi vsak delal z najmanjšim naporom, saj se mu dodatni trud ne bi poplačal, prav tako takšen model zavira napredek. Mogoče bi zgolj pristal na bankovcu, kot znameniti rudar Alija Sirotanović, ki si je v svoji iskreni naivnosti in iluzijah režima zaželel zgolj večje lopate, ki jo je na kocu tudi dobil. Na kratko: V Sloveniji si moramo prizadevati za enakost pred zakonom in enakost izhodišč, pri tem pa se izhodišča ne smejo izkoriščati (npr. fiktivni študentski vpisi in izkoriščanje vseh ugodnosti, ki s tem pridejo).
Samoupravljanje
Ker sem bil po zadnji objavi deležen kar nekaj očitkov na račun samoupravljanja, je potrebno razčistiti nekaj osnovnih stvari. Proti osnovni ideji samoupravljanja nimam nič , dokler ne začnemo ob tem govoriti o planskem gospodarstvu. V sami ideji samoupravljanja, o večjem odločanju delavcev oz. o njihovem lastnem soupravljanju podjetij, ne vidim nič slabega, če imajo ob tem delavci v takšnem podjetju hkrati vložen svoj kapital. Samoupravljanje, kot si ga predstavljajo njegovi zagovorniki, pa bi pomenil nacionalizacijo podjetij v imenu nacionalnega/javnega/državnega (vstavi po želji) interesa in bi se potem igrali samoupravljanje. Ja, tako pa pač ne gre. To je tako, kot da bi mi nekdo dovolil, da soodločam pri razpolaganju z denarjem v njegovi denarnici. Teoretikom predlagam, da odidejo na zdaj že vsem dobro znano spletno stran Kickstarter. Tam naj obrazložijo, kaj bodo delali in kako bodo podjetje vodili na podlagi samoupravljanja. Z nabranim denarjem naj nato podjetje zaženejo. Ko bodo prejeli gazelo za najhitreje rastoče podjetje, se jim bomo počasi, a zanesljivo pridružili še zadnji skeptiki. Ob tem se še spomnimo različnih zamisli (tudi pred kratkim) delavskih odkupov propadajočih podjetij. Delavci bi ob tem seveda hoteli, da jim (državna) banka posodi ves denar. Torej gre za bančni odkup in ne delavski. Odločali in vodili podjetje pa bi delavci. Kot v svoji kolumni zapiše Miha Mazzini, kakšna je potem razlika med takšnim delavskim in tajkunskim prevzemom?
Preprosti predlogi rešitev
Naj nanizam še nekaj preprostih predlogov, o katerih je vredno razmisliti. Ukinitev študentskih servisov, njihovo vlogo lahko brez problema prevzamejo zavodi za zaposlovanje, posrednikov država absolutno ne potrebuje. Denar naj gre v sklade za štipendije. Drastično zmanjšanje svetovalnih pogodb v javnem sektorju in v podjetjih, ki so v državni lasti. Če se kaj ne ve ali ne zna, se zaposli osebo. Zakaj potrebujemo odvetniške svetovalne pogodbe za vrtoglave zneske, če bi za isti znesek lahko »za vedno« zaposlili deset najboljših diplomiranih pravnikov iz katerekoli generacije. Nekdo, ki je direktor nekega velikega podjetja, kot je to npr. velenjski rudnik, ne more biti hkrati prvi nadzornik DARS-a. Nihče ne more odlično opravljati dveh ali več služb hkrati, saj ljudje nismo roboti. Zarezati je treba v javni sektor, kjer je kar nekaj ljudi tam kar tako, konkretne številke ne ve nihče. Odprodati je potrebno podjetja v državni lasti. Spomnim se, sedaj že nekaj časa nazaj, ko je neka sindikalistka gostovala pri gospodu Bobovniku v Odmevih. Ta jo je vprašal, zakaj so sindikati proti prodaji Telekoma. Odgovorila je, da se bojijo odpuščanj. Ja, če imamo v Telekomu ljudi, ki so tam brez zveze, jih bo privatni lastnik seveda odpustil, saj ni neumen, da bo nekoga plačeval, če ga ne potrebuje. Neumni smo samo državljani, da takšnim dajemo plače. V čem se sedaj takšni delavci, ki v resnici izčrpavajo podjetje (predstavljajo dodatni strošek, ki ni upravičljiv), razlikujejo od direktorja podjetja, ki izčrpava podjetje. Takšna podjetja so neučinkovita, da prideš do takšnih sklepov, pa ni potrebno biti posebno brihtne narave. Potrebujemo pa še reformo sodstva, skrajšane in poenostavljanje stečajne postopke, da lahko na pogorišču nekega podjetja hitro zraste novo podjetje, ter uspešno oz. učinkovito pobiranje davkov. Če bi se vsaj del tega uresničilo, smo že na dobri poti.
Karikatura: Anton Tomažič
