Se Merklovi dogaja leto 1998?

Ta teden smo se tudi na Časniku nekoliko že ustavili ob velikem zasuku, ki se je zgodil v javnem mnenju v Nemčiji, odkar je podkancler Sigmar Gabriel mesto kanclerskega kandidata svoje socialdemokratske stranke prepustil dovčerajšnjemu predsedniku Evropskega parlamenta Martinu Schulzu. Zadnje javnomnenjske raziskave so vtis, da se dogajajo tektonski premiki, še okrepile. Dolgoletna prednost krščanskih demokratov se je v manj kot mesecu dni povsem stopila, “surovi” podatki (ne projekcija) skupine Forschungsgruppe Wahlen pa namerijo “rdečim” celih deset točk prednosti (42 : 32). Ko so te osupljive številke pretvorili v dolgoročnejši trend, je slika postala za Angelo Merkel vedrejša. Po tej meritvi naj bi namreč krščanski demokrati in krščanski socialci še vedno vodili s 34 odstotki proti tridesetim. Kljub temu so od zadnjega merjenja izgubili dve točki, medtem ko so jih Schulzevi na novo pridelali rekordnih šest.

Kanclerski bonus je šel po zlu 

Angelo Merkel lahko zares zaskrbi tudi ob podatku, da si Schulza trenutno želi za kanclerja 49 odstotkov, njo le osemintrideset. Kanclerski bonus, na katerega se je lahko zanašala ves čas od nastopa mandata in ki je predstavljal njeno glavno orožje za septembrske volitve, je torej izgubljen. Vse kaže, da se bo morala Merklova nenadoma soočiti z vlogo, podobno tisti, ki jo je leta 1998 igral Helmut Kohl v dvoboju s svojim poznejšim naslednikom Gerhardom Schröderjem.

Marsikdo se sprašuje, kako se je to lahko zgodilo. Medtem ko je Schulzev nagli vzpon v takšnih razsežnostih gotovo presenetljiv, prenajedenost javnosti z Merklovo in krščanskimi demokrati ni tako zelo nov pojav. Da je to res, kaže dejstvo, da krščanski demokrati pravzaprav ne izgubljajo dramatično, marveč dramatično pridobivajo socialdemokrati. Glavne izgube so namreč “črni” utrpeli že pred nekaj meseci. Če so se pred tem vseskozi sprehajali v varnem območju štiridesetih odstotkov, kolikor so jih vknjižili 2013, so morali tedaj oddati nekako šestino podpore. Glavnina se je takrat prelila v bazen desne Alternative za Nemčijo, kakor so izpričale tudi hude izgube “črnih” na lanskoletnih deželnozborskih volitvah, zlasti na vzhodu Nemčije. S tem je stranka Merklove pristala v spodnji polovici tridesetice, kjer je v bistvu še danes. Razlika pa je, da so socialdemokrati kot edini možni tekmec za relativno večino do prihoda Schulza capljali daleč zadaj.

Izmuzljivi vzhod se spet obrača 

Razloga za padec krščanske demokracije sta že lani bila verjetno predvsem dva. Prvi in ključen je, da so Nemci po dvanajstih letih Merklove že siti. V poplavi nezadovoljstva s “starimi obrazi” ni to nič nenavadnega. Drugi razlog so rastoči dvomi o pravilnosti soočanja z begunsko-migrantsko krizo. Ker je Merklova vse bolj obraz nemškega odgovora nanjo, so bile težave na tej točki že prej neizogibne. Ne pa nerešljive, dokler se je zdelo, da bo boj potekal predvsem med kanclerkino širino in zaplankanostjo Alternative. Zdelo se je, da bodo izgube “črnih” na desnem robu z lahkoto pokrili tisti privrženci zelenih, liberalcev in celo socialdemokratov, ki bodo v strahu pred zasukom v desno nazadnje pristali na kanclerkini ladji.

Vstop karizmatičnega in v notranji politiki precej neobrabljenega Schulza je sceno dramatično spremenil. Za razliko od ne preveč navdihujočih Steinmeierja in Gabriela se lahko vsaj dela, da prinaša nekaj novega, kar je proti dolgoletni vladavini Merklove že precej. Nekaj spominov na njegovo odrezavo in duhovito vodenje Evropskega parlamenta je vsekakor naslednja dobra popotnica. Ker drugače kot Alternativa za Nemčijo stoji na trdnih tleh politično sprejemljivega, odpadejo razlogi sredinsko in levosredinsko usmerjenih volivcev, da bi namesto njega podprli kanclerko. Ker po drugi strani med socialdemokrati in krščanskimi demokrati glede vprašanja odnosa do begunsko-migrantske krize ni bistvene razlike in ker je Schulz celo bistveno manj povezan z dosedanjim odgovorom nanjo, lahko kak glas ulovi celo na desni. Vrhu tega drugače kot Gabriel ali pred njim Schröder izhaja iz tradicionalno katoliškega in konservativnega Porenja. Njegova mama je bila celo krščanska demokratka.

Kot kaže, bo spet odločilno, ali bo prišlo do novega velikega eksodusa volivcev v petih vzhodnih zveznih deželah. Te so med najbolj spremenljivimi političnimi regijami v zahodni Evropi in kažejo čisto vzhodnoevropsko fizionomijo. Spomnimo se samo, da so zgolj poplave na vzhodu v hipu uničile kanclerske sanje Edmunda Stoiberja leta 2002 in da je Angela Merkel na istem območju, kjer je tedaj povsem triumfiral Schröder, leta 2013 z “rdečimi” pometla celo v njihovi absolutni trdnjavi Brandenburg. Številke zadnjih raziskav jasno kažejo, da je trenutno vzhod pripravljen dati svojo podporo Martinu Schulzu. To je razvidno iz dejstva, da na rovaš socialdemokratov največje izgube prerokujejo prav na vzhodu zasidrani Levici in njeni desni ustreznici, Alternativi za Nemčijo. Če bi se Schulzev vihar nadaljeval, bi utegnil biti na koncu ogrožen celo vstop levičarjev v zvezni parlament, saj bi utegnili zdrsniti pod pet odstotkov. Ob bistveni spremembi politične krajine na vzhodu bi bili že razmeroma majhni premiki na zahodu, kjer ne Alternativa ne Levica nista prvokategornici, dovolj za dejansko relativno zmago socialdemokratov. Deželnozborske volitve do septembra bodo lakmusov papir le pogojno, ker bodo vse troje potekale v “starih” zveznih deželah.

Kaj še ostane velikim? 

Seveda tekme še zdaleč ni konec. Kot kaže trenutni Fillonov križev pot v Franciji, je od višav do brezna dandanes malo korakov. In kar se tiče kompetenc, volivci še vedno veliko bolj zaupajo kanclerki. Če bi se res še naprej ponavljalo leto 1998, pa so obeti za Merklovo in demokristjane prejkone nespodbudni. Učinkovito zdravilo zoper to bi utegnilo seveda biti, če bi tudi “črni” zamenjali vlečnega konja. A kaj, ko po skoraj dveh desetletjih vodenja Angele Merkel ob njej v glavni vladni stranki praktično ni več izstopajočih posameznikov. Wolfgang Schäuble, ki je v njeni senci čudežno (politično) preživel, je prestar, Ursula von der Leyen pa ni veliko več kot privlačnejša kanclerkina kopija. Ostane sicer Bavarec Horst Seehofer. Toda v dvoboju s Schulzem bi stal vseeno preveč na desni, zato kljub glasovom, ki bi jih morda lahko speljal Alternativi in ki bi jih Merklova zdaj zelo potrebovala, a do njih trenutno ne more, ne bi bil prav konkurenčen.