Se lahko delamo, da je vse OK?

antwerp

Vedno znova me preseneti neverjetna človekova zmožnost, da iz svoje zavesti izrinja neprijetnosti, stvari, ki jim ni kos, ki bi ga sicer preplavile. Na kratko lahko to imenujemo izogibanje slabi vesti. Človek se posluži številnih slepilnih manevrov in strategij, vse z namenom, da ne bi čutil in ne občutil odgovornosti. Posebej se je težko odpovedati dobičkom, ugodnostim in privilegijem, ki bi bili ogroženi, če bi se v našem status quo svetu kaj spremenilo. Na ta način otopelost le zasede prostor v nas in kmalu sposobnost empatije do bližnjih in ne tako bližnjih ljudi zaduši vsakdan s svojimi tegobami in radostmi. Ponavadi za to nekdo plača visoko ceno.

Belgijski Kongo

Pred leti sem nekaj mesecev študija preživel v Belgiji, ki je res zanimiva dežela, ne le zaradi čokolade ali piva. Med vsemi nasprotji, ki so posebej pred leti grozila, da bodo državo razkosali vsaj na dvoje, krmarijo s pomočjo zapletenih upravnih sistemov. Regionalni parlamenti in vlade, delitve oblasti med flamci in valonci, souporaba francoščine, nizozemščine in nemščine ter povezovalna vloga kralja, prispevajo h krhki enotnosti, ki jo omogočajo predvsem redna prilagajanja. Nek belgijski novinar je namen tega zapletenega sistema strnil v besedah: »Čeprav se zdi vse to neverjetno zakomplicirano, se nam vseeno izplača. Do zdaj še namreč nismo šli v vojno.«

Še nekaj močno zaznamuje Belgijce: kratka a zloglasna kolonijalna preteklost. Ker Belgija konec 19. stoletja v nasprotju z evropskimi velesilami ni imela kolonij, je belgijski kralj Leopold II praktično izsilil ozemlje, ki ga je ‘odkril’ raziskovalec Henry Stanley in so ga na Berlinski konferenci leta 1885 razglasili za Svobodno državo Kongo. Kot pa je običajno pri nazivih ‘svobodno ozemlje’ ali ‘demokratična republika’, je oblast nad ogromnim ozemljem de facto prevzela belgijska krona. Kralj Leopold II si je v dobesedno zasebno last prisvojil milijon kvadratnih kilometrov osrednje Afrike, ozemlje veliko za 80 Belgij. V Kongu so v časih pospešene proizvodnje koles in avtomobilov odkrili ogromne zaloge kavčuka in kolonijalisti so v doseganju izrednih dobičkov domačine vpregli v trd suženjski jarem, ki ni prizanašal s pohabljanjem in smrtjo. Celotna država je postala eno samo delovno taborišče, v katerem se je nedoseganje nemogoče dnevne norme kaznovalo z grozljivo metodo sekanja desnih rok. Toda to je bil šele začetek okrutnih hudodelstev,  ki jih lahko povzamemo s pregovorom, ki se je oblikoval v ekvatorialni Afriki: kavčuk pomeni smrt. Leta 1880 je imel tedanji Kongo okrog 20 milijonov prebivalcev, leta 1920 10 milijonov.

Posameznik proti kraljestvu

Še v času vladavine kralja Leopolda II so se sicer po Evropi širili pozivi misijonarjev in popotnikov k preganjanju ravnanja kralja, ki je vendarle uspeval prikrivati vse razsežnosti svojih hudodelstev z izolacijo ozemlja in legitimizacijo, da prinaša v temino podivjane Afrike baklo civilizacijskosti in humanitarnosti. Končni udarec kraljevemu režimu je prizadejal Edmund Dene Morel, 27-letni uradnik na pristanišču v Antwerpnu, preko katerega so se v Belgijo kopičila bogastva iz Konga. Morel se je podal na osebno kampanjo proti kralju Leopoldu II in v pol leta razposlal 15.000 brošur in več kot 3.500 pisem ter čez 1 leto ustvaril celo lasten časopis. V sodelovanju z misijonarji je zbiral pričevanja Afričanov o krutostih kolonijalistov in se vztrajno boril, da bi prišla resnica na dan. Dokončno je dnu izbilo dno poročilo o okrutnostih na kraljevem zasebnem ozemlju, ki je (v preračunu) prineslo kralju dobiček v višini 230 milijonov evrov. A še preden se je dokončno zbrala dovolj velika koalicija, ki je kralju odvzela Kongo, mu je uspelo še sežgati večino dokazov o svojem početju.

Slaba vest deluje različno

Kongo se je belgijske nadvlade osvobodil 30. junija 1960, še prej je belgijska država kralju Leopoldu II odvzela absolutni nadzor in oblast predala belgijski vladi in parlamentu, s čimer so grozodejstva in izkoriščanja vsaj nekoliko pojenjala. Ropanje in poboji belgijske krone so se dogajali v časih, ko so druge kolonijalne sile že sledile politiki, da je potrebno v kolonije investirati in tako prispevati k socialnem miru. Bogastvo, ki ga je skozi kri in izkoriščanje Afričanov tako pridobila Belgija, je danes vidno praktično povsod po Bruslju in drugih belgijskih mestih, posebej še v Ostendeeju, prestižni turistični prestolnici ob severnem morju. O hudodelstvih pod kraljem Leopoldom II je belgijsko javnost zares opozoril šele zgodovinar Daniel Vangroenweghe v 80-ih letih v svoji knjigi Rdeči kavčuk: Leopold II in njegov Kongo in doživel plaz kritik patriotskih organizacij. Le počasi in ob precejšnjem odporu je v zavest Belgijcev spet stopila okrutna zgodovina, ki jim je sledila kot senca, kot slaba vest.

Še nekaj sem opazil v Belgiji. Med ljudmi je res prisotna slaba vest, ki se jo kar čuti v zraku, čeprav večina seveda ni neposredno odgovorna za hudodelstva. Vendar se med Belgijci ne manifestira kot samopomilovanje, ampak kot akcija. Belgijci so se mi zdeli izredno občutljivi za vprašanja pravičnosti in humanitarno angažirani. Humanitarne in okoljevarstvene organizacije so zelo močne in podrte, z velikim vplivom na vsakdanje življenje. Prav tako je belgijska vlada aktivna pri sodnem pregonu storilcev hudodelstev v Afriki. Čeprav gre pri utišanju slabe vesti za občečloveški pojav, imamo tudi danes veliko priložnosti, v domačem in svetovnem okviru, da naši vesti dejansko prisluhnemo. Imate mobilni telefon? Verjetno je odgovor da. Potem ste tudi vi povezani z vojnami, ki zadnja desetletja še vedno izmenično divjajo v Kongu. V mobilnih telefonih namreč najdemo koltan in v Demokratični republiki Kongo se po ocenah nahaja celo do 80% svetovne zaloge koltana. Prav rudniki koltana pa financirajo vojske in milice, ki sto let po Leopoldu II spet prelivajo kri milijonov. Ljudje smo si torej bolj povezani, kot se nam morda zdi in, če imamo kdaj slabo vest, se lahko nanjo odzovemo konstruktivno ali pa tudi ne.

Foto: Facebook