Še je čas za razumno in suvereno odločitev

0
199
Foto: Petra O., SXC

Piše: Mojca Kucler Dolinar

»Najlaže je preložiti problem na prihodnost«, je enostavna ugotovitev ob branju odločbe ustavnega sodišča RS glede arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Sodišče se poskuša izogniti ključni dilemi v zvezi z arbitražnim sporazumom, vendar mora na koncu le priznati, da se proces določitve meje ne bo mogel zaključiti brez spremembe slovenske ustave. Sprememba ne bi bila potrebna le v primeru, če bi arbitražni tribunal v celoti sprejel slovenski zahtevek. To pa je skoraj izven racionalnih okvirjev. Povsem neracionalno bi se bilo zanašati na tako hipotetično možnost. Ustavno sodišče v svoje opravičilo navaja, da gre za izjemen položaj. K temu izjemnemu položaju bistveno pripomore prav ustavno sodišče samo, ko vprašanje o časovnem okvirju spremembe ustave pušča odprto.

Tako odločitev glede časa spremembe ustave prepušča že tako razgreti politiki. Tej prepušča tudi ratifikacijo ustavno sodno blagoslovljenega arbitražnega sporazuma. In to ne, kot bi logično pričakovali, s potrebno dvotretjinsko večino, ampak kar z navadno večino v Državnem zboru. Bo takšna ratifikacija res ustavnopravno nesporna? Ob vsem tem je utemeljitev ustavnih sodnikov, ki predpostavlja izločitev arbitražnega sporazuma iz nacionalnega prava, na spolzkih tleh. V obrazložitvi namreč navaja, da gre pri arbitražni razsodbi za pravni akt, ki bo obstajal samo v sferi mednarodnega prava.

Razsodba arbitražnega tribunala bo seveda obstajala v sferi mednarodnega prava in sicer na temelju arbitražnega sporazuma. Ne bo pa nekaj, kar bo veljalo le izven Slovenije, temveč bo tudi notranje pravno zavezujoče. Ob tem ustavno sodišče izpušča najpomembnejše dejstvo, da bo Slovenija z arbitražnim sporazumom svojo suvereno voljo prenesla na arbitražno sodišče. Slovenija prenaša svojo suvereno voljo na arbitražno sodišče, ki naj namesto nje reši spor. Ne kateri koli spor, temveč spor glede meje. Ustavno sodišče to ve in se iz te zanke želi izviti, vendar se s svojimi navedbami še bolj zaplete in s tem nakaže na morebitno protiustavnost posledic.

Vprašanje ustavnosti oziroma protiustavnosti sporazuma je enako pomembno kot vprašanje njegove vsebinske primernosti ali neprimernosti oziroma skladnosti ali neskladja. V kakšni smeri bo šla razsodba? Slišati je, da bo šla v smeri sporazuma Drnovšek – Račan. Če je tako, čemu potem zapravljamo denar in čas za arbitražo? Da ne govorimo o tveganjih, ki jih prinaša arbitražno razsojanje.

Upam, da je predsedniku vlade Pahorju ob upoštevanju informacij s katerimi razpolaga, jasno, kam vse skupaj pelje. Predvsem velja pozvati vlado in celotno koalicijo, naj se zaveda dejstva, da lahko odločitev arbitraže mnogim prihodnjim generacijam naroda povzroči globoke rane ter izzove slabe odnose med sosedama. Arbitražna razsodba, ki bi jo Slovenci lahko občutili kot nepravično, ne bo prispevala k dobrim sosedskim odnosom, temveč bo pri nas pustila občutek zagrenjenosti ali še kaj več.

Res je čudno, da ne zmoremo toliko prepričljive diplomacije, da bi Hrvate privabili za skupno mizo, medtem ko jim to s Srbi očitno ni tako težko – to je bilo videti tudi na forumu v Bruslju pred tedni. Na to kažejo tudi pogovori Tadića in Josipovića o izvensodni poravnavi glede vzajemnih tožb Republike Hrvaške in Republike Srbije, ki se nanašajo na genocid.

Sicer pa je glede na polomijo tako opevane Konference o zahodnem Balkanu čas za ponoven razmislek in sklep, da morajo naša dejanja izhajati iz samozavesti ob osamosvojitvi, vstopu v EU in ob predsedovanju Uniji. Nadaljevati moramo po samostojni slovenski poti in se dokončno odpovedati skušnjavam Titove poti. Predvsem pa moramo poiskati prave diplomatske, politične in pravne alternative, ki bodo mejni problem rešile v dobri veri in brez večjih frustracij na obeh straneh. Ne bi bilo napak, če začnemo z vprašanjem, zakaj je do spora prišlo, kdo nas je sprl in zakaj?

Prijava

Za komentiranje se prijavite