Ko sem prejšnji petek iz čistega dolgčasa preletaval takrat še svež posnetek volilne konvencije Pozitivne Slovenije, sem v sicer dolgoveznem in tipično osladnem programu naletel na tale Jonasov nastop (stvar se začne okrog tridesete minute). Nisem si mislil, da bo ta, za moj okus ravno prav obešenjaški shtick, kak teden kasneje botroval pravcati mini aferi. Komedija je seveda vedno de gustibus, toda tega, da bo nastal tak halo res nisem mogel predvidevati. Saj so duhovniki (tako kot druge poklicne skupine) vendar legitimen predmet satiričnih del, mnoga od njih sodijo v zahodni literarni kanon.
Par hitrih primerov: znamenita Ilf in Petrov, ki sta celo sredi stalinističnih tridesetih uspela objavljati klasično rusko satiro, nekje v Zlatem teletu opisujeta spopad svojega prevarantskega junaka Ostapa Benderja na eni strani in dveh katoliških duhovnikov na drugi. Na vrhuncu disputa Ostap z veselim psevdodokazovanjem (ki se ga ne bi sramoval kakšen današnji Dawkins), poskuša nasprotno stran prepričati da Boga ni, zaključi pa z zloglasnim papežem Aleksandrom Borgio in inkvizicijo.
No, duhovnika sta pri Ilfu in Petrovu dokaj benigni figuri, česar pa ni mogoče reči za zapitega vojaškega kurata Otta Katza, ki mu nekaj časa ministrira Haškov dobri vojak Švejk. Hašek je bil pač anarhist, komunist in alkoholik, bolestno sovražen do Katoliške cerkve. V tem smislu je ta genij dialoga in karakterizacije, ki je v Švejku uspel ustvariti arhetip švejkovščine, tega posebnega češkega, pa tudi srednjeevropskega humornega odnosa do sveta, najšibkejši prav v prizorih s kuratom Katzem. Ti so v svoji strupenosti enolični, repetitivni in nasploh neprepričljivi. Podobno izrazito enodimenzionalen (negativen) je npr. tudi župnik v Cankarjevih Hlapcih, pa čeprav se je Cankar od (zgodnjega) ničejanskega amoralizma z leti vedno bolj vračal h katolištvu, veri svojega otroštva.
Zato pa je do svojih junakov, duhovnika dona Camilla in komunističnega župana Pepponeja, velikodušnejši Giovanini Guareschi. Don Camillo in Peponne sta si seveda ves čas v laseh, v resnici pa skrivaj občudujeta dobre lastnosti drug drugega. Enak motiv, namreč prijateljski antagonizem vaškega duhovnika in komunističnega župana je v čudovitem delu Monsinjor Kihot uporabil tudi pozni Graham Greene. Greene svoja protagonista pošlje na road trip po post-francovski Španiji z malim Seatom 600 (konj Rosinant), na tej poti pa se zapletata v različne komične (med drugim po pomoti pristaneta v pornografskem kinu), pa tudi ganljive situacije. Spotoma razmišljata o politiki, o Francu, pa o poslednjih rečeh, o krščanstvu, o Cerkvi, o komunizmu. Priporočam!
Pameten človek se zna smejati, zlasti samemu sebi. Zato je kraval, ki je ob Jonasovem »MC menihu Janezu« nastal v nekaterih katoliških kvartirjih, podoben praznim marnjam o škodljivosti Harryja Potterja in domnevni črni magiji v njem (jara kača o Harryju Potterju je škodljiva pač toliko kot je škodljiv vsak šund – ne posebno), ali pa tistim nebulozam, ki vzniknejo vsako leto pred praznikom Vseh Svetih, namreč o nekakšnih keltskih grozodejstvih, ki naj bi jih ponazarjale izvotljene buče itd. Take lamentacije seveda nimajo nobene zveze s katolištvom, pač pa so samo druga plat nesproščenosti, duhovne ozkosti in samozvane moralne superiornosti, kakršne smo sicer vajeni pri kaki Svetlani Makarovič. So izraz zategnjenosti, ki je tako tipična v »deželi Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk« (Šalamun). Da ne bo pomote, masa »progresivnih« sekularnih Slovencev, torej tista večina, ki cerkve že dve generaciji ni videla od znotraj, tu ni izvzeta. Nazadnje sem imel priložnost to doživeti na izjemnem ljubljanskem koncertu Eltona Johna (z veliko verjetnostjo domnevam, da sva bila z ženo edina katoličana – nedeljnika v dvorani), kjer je bilo ozračje žal še bolj statično in zdolgočaseno (pa ne zaradi Eltona!), kot npr. med povprečno osmo nedeljsko mašo, ki jo obhaja nadpovprečno rigiden župnik. Seveda karikiram, ampak živimo v ozračju nekakšnega puritanstva vseh barv, ali bolje, neuničljivega janzenizma, ki se je naselil v genski zapis Slovencev vseh nazorov, najbrž že davno pred nastopom historičnega škofa Jansena in njegove herezije.
In ta čemernost je predkrščanska. Evangelij je veselo oznanilo tako in drugače. Poleg eshatološkega momenta bo pozoren bralec v evangeliju našel številne judovske štose: Živali se da ukrotiti, pravi apostol Jakob, »le jezika ne more ukrotiti noben človek« (Jak 3,7). Osebno se kot (brezmejno) potrpežljivi zakonski mož kar strinjam! Gotovo je Jezus kot vsak dober učitelj s svojo publiko poskušal komunicirati tudi preko humorja. Npr. skozi prilike in retorične figure o tlačenju kamele skozi šivankino uho (Mt 19, 24), o pobeljenih grobovih, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti (Mt 23, 27), o hinavcih, ki se držijo čemerno in kazijo svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo (Mt 6, 16). Čisti Moliere! Predstavljam si, da si je Jezusovo poslušalstvo ob teh figurah vsaj nasmehnilo, če ne tudi nasmejalo. In sploh, Katoliška cerkev je najbrž edina organizacija, ki je (med drugim) utemeljena na besedni igri: Ti si Peter (torej skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev (Mt. 16, 18).
Zato skuša biti katolicizem, v katerega vzgajam svoja sinova, najprej katolištvo veselega oznanila, katolištvo, ki se poskuša osvoboditi nekakšne zakristijske mentalitete in refleksnega čemernega vihanja nosu tudi takrat, ko za to res ni potrebe. Vihanja nosu, ki je predvsem izraz neke globoke nesamozavesti (oz. kot je pel pravkar pokojni Gerry Rafferty: The girl’s got no confidence!) in polstoletnega prisilnega čepenja v katakombah. Ampak od te zunanje nesvobode je zdaj vendarle že 20 let! Pri tem pa je slovensko katolištvo dalo mnoge zglede suverenega in celo duhovitega nastopa v najtežjih okoliščinah. Znamenita je npr. anekdota o božjem služabniku škofu Vovku, ki je svojemu mučitelju Ivanu Mačku – Matiji dejal, da se volk mačka pač še nikoli ni bal. Če ta epizoda ne bi bila resnična, bi si jo bilo potrebno izmisliti. To je katolicizem, ki ni cmerav, pač pa je premeten kakor kače in preprost kakor golobje (Mt 10, 16), ki je realističen in čuteč, pa tudi hribovsko ciničen, če je potrebno.
Pa še minuta ustavnega prava za konec: rečeno je bilo, da bi morda moralo v tej zadevi ukrepati celo tožilstvo. Zveni zanimivo, ampak v takih primerih si je vedno dobro vprašanje nekoliko obrniti. Namreč: če za hip predpostavimo, da je Jonasov skeč res kaznivo dejanje – ali je ob tej predpostavki Slovenija še pravna država in demokratična republika? Odgovor je jasen. Če jemljemo pravice resno, tak skeč pač sodi v splošno svobodo ravnanja – dovoljeno je vse, kar ni izrecno prepovedano. Tako kot nedvomno sodi v svobodno dispozicijo npr. odločitev lokalnega župnika (nosilec temeljnih pravic tako kot vsak drug!), ali bo objavil svoje politične poglede v farnih oznanilih ali ne. Pa čeprav nas o nasprotnem prepričuje praktično vsa medijska mašinerija. Tako kot lahko v svobodni, demokratični družbi škofje sami odločajo o vsebini svojih pastirskih pisem, oz. smejo v njih podpirati tistega, ki ga pač podpirajo, pa čeprav na vsakem koraku poslušamo temu nasprotne, povsem zmedene interpretacije načela o ločitvi cerkve in države. Koliko desetletij vzgoje za demokracijo je še potrebnih, da bodo slovenski Cimpermani in njihove mozoljaste oboževalke (z obeh strani naše historične delitve) končno vzeli resno temeljno Cardozovo spoznanje, da je svoboda izražanja pač “temelj in nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode”?
Foto: Jure Eržen, Delo
