Nismo se še znebili prisiljene naročnine za RTV Slovenija, ki je vse prej nekaj, kar rad gledam, poslušam ali sledim, saj je tako očitno ideološko zaplankana (lahko bi rekli FDV-jevska) in protislovenska in protikrščanska, da o demokratičnih vrednotah osamosvojitve niti ne govorim, da je preprosto negledljiva, ko nam s spretnim kartelskim izsiljevanjem, največja komercialna TV združba vsiljuje novo naročnino. S ponudniki kabelskih in internetnih TV prenosov so se dogovorili, da bo vsak, ki se priključi v osnovnem paketu moral plačati še več kot 5 € na mesec, pa če gleda ali pa če ne gleda. Kajti slovenske komercialne TV niso nič boljše kakor ideološka in neprofesionalna nacionalka. Poleg slabih programov (mislim na lastno produkcijo) pa je gledalec pri komercialnih TV postajah prisiljen požirati še ure in ure reklam.
Potrošniki smo spet le molzne krave, ki nas sistematično odirajo zdaj s to, zdaj z drugo obvezo. Mnoge, npr. obvezne dimnikarske storitve (te mi zdaj prihajajo na pamet) nam nalaga država. Druge pa zdaj neka privat TV postaja. Kje so zdaj vsi tisti, ki nenehoma pljuvajo zoper privatnike? Kje je ZL, Alenčica ali SD, kje je Karl s svojimi upokojenci, ki jih bo poseg baje najbolj prizadel ali cincarji SMC-ja, da bi tega privatnika ustavili? Ni jih, ker ta privatnik vleče v isto smer kakor oni, ki imajo neko levičarsko retoriko, a so turbokapitalisti najslabše vrste. Potrošniki namreč ob tej potezi največjega komercialnega medijskega mogotca nimamo druge izbire kakor da se uklonimo ali pa odpovemo svoj TV paket. Zato bi bilo prav, da poslanci, ki tako radi izgubljajo čas s praznimi napadi na RKC in njeno premoženje, ki izgubljajo čas, ko zagovarjajo razsulo socialistično državno zdravstvo, ki je do temeljev skorumpirano, napišejo zakon, ki bo omogočal potrošniku izbiro kanalov, ki jih želi gledati. In če bi se kdo odpovedal nacionalki, bi s tem dokazilom lahko nehal plačevati davek za RTV in mirno gledal programe, ki so mu ljubi.
A ta zahteva po svobodi izbire je v nasprotju z premočnim levičarskim trendom, da nam vse predpišejo in da nas vrnejo v čase »po svobodi«, ko smo bili menda vsi enega mišljenja, vsi srečni, vsi zdravi, brez čakalnih vrst in vsi v vrsti na Ljubelju, da smo švercali kavo in straniščni papir ali pa se srečevali na Ponte Rossu v Trstu, ki je bil tedaj spet slovenski.
A to pišem jaz, ki sem se že v svojem otroštvu nažrl praznih telenovel in jih v dno duše zasovražil, ker nimajo ne vsebine, ne sporočila, ne česa drugega pozitivnega. So pač poceni izvedba kake »Igre prestolov« ipd. ameriških proizvodov. Kljub temu pa pozivam poslance, da posežejo v tako pomembno področje in osvobodijo državljana, potrošnika, volivca, diktata komercialke in ponudnikov kabelsko/internetnih storitev.
Takoj, ko se bo na položnici spremenila vsota, ki jo moram plačati zaradi poteze komercialke, bom odpovedal TV prenose, ker mi drugega ne preostane. Ohranil bom internet. Vemo pa, da se medijska udbomafija pripravlja, da bi svoje lovke zatiranja stegnila tudi na to področje. Hočejo pač nadzor nad našim mišljenjem. Monopol nad informacijami pomeni prevlado v politiki. Tega se sovražniki svobode še kako zavedajo. Šele v medijski krajini, kakršna je naša, je mogoče gojiti jugonostalgijo, pljuvati po sedanjem stanju in voliti vedno iste levičarje, ki so vsega krivi.
In vendar ima laž kratke noge.
