Še ena Titova prevara

14
342

churchill titoOkrogle obletnice imajo nedvomno svojo moč. Veliko bolj kot navadne obletnice usmerijo pozornost posameznika na pretekle dogodke. To velja tako za osebne kot tudi za obletnice za političnih in državno pomembnih dogodkov. Priznati moram, da sem nekaj zadnjih let z nestrpnostjo in upanjem pa tudi strahom pričakoval dve okrogli obletnici: stoletnico začetka prve svetovne vojne in šestdesetletnico konca druge svetovne vojne. Od njiju in od pozornosti, ki je bosta deležni v mednarodni javnosti sem pričakoval dodatne informacije o za Slovenijo in Evropo pomembnih dogodkih. Seveda tudi o dogodkih, ki so odločilno vplivali tudi name in mojo življenjsko pot. Pri tem seveda ne gre samo za pozornost, ki jo bojo ob jubilejih ti dogodki deležni. V primeru konca druge svetovne vojne je prav tako pomembno dejstvo, da so se ob tej obletnici določeni arhivi odprli, tukaj imam v mislih predvsem arhive v Londonu, ki omogočajo revalvacijo zgodovinskih dogodkov med in neposredno po koncu druge svetovne vojne. S tem se razbijajo paradigme, ki nam jih je vsilil totalitarni komunistični režim, za katere smo vedeli, da so napačne, da so ponarejene v propagandne namene. Vedeli smo, da so napačne, vendar tega nismo mogli dokazati. Sedaj so ti dokazi na dlani objavljeni v vrsti odlično napisanih knjig pretežno angleških avtorjev. Njim so bili na novo odprti angleški arhivi tudi najbliže in so torej imeli najlažji dostop do novih informacij. Od vse teh številnih knjig se bom v tem prispevku omejil na eno samo in to je knjiga Titova velika prevara, ki jo je napisal Peter Batty in v slovenskem prevodu izdala založba Nova obzorja.

Knjiga je odlično napisana in na osnovi arhivskega gradiva razblinja komunistični mit o NOB, kot osvobodilnem gibanju. Nazorno pokaže, da je pri NOB v Sloveniji in v vsej takratni Jugoslaviji šlo samo za komunistično revolucijo s ciljem, da se vzpostavi totalitarna oblast, kot je že bila v Sovjetski zvezi. Osebno vem, da arhivsko gradivo na osnovi katerega je knjiga napisana še zdaleč ni popolno. Ko sem v Londonu l.1995 iskal gradivo v zvezi mojo družino, mi je takratni britanski zunanji minister Douglas Hurd v osebnem pogovoru odvrnil, da gradiva ne morem dobiti niti na vpogled, ker so določeno gradivo zamrznili za sto let in bo dostopno šele v letih med 2045 in 2048. Očitno pa je bilo pred kratkim sproščenega vseeno dovolj pomembnega gradiva, ki avtorju omogoča nazorno in dovolj verodostojno pokazati kako je Titu uspelo komunistično revolucijo prikazati kot narodnoosvobodilno borbo in dobiti zanjo priznanje in podporo.

O tej prevari, ki so jo bolj izvedli v britanske obveščevalne službe infiltrirani agenti Kominterne kot pa Tito sam, je bilo nekaj rudimentarnega vedenja v krogih protikomunistične opozicije že kmalu po drugi svetovni vojni. V privatnih razgovorih pri nas doma za dobro zaprtimi vrati med mojimi starši in prof. Furlanom se je večkrat omenjalo ime Klugmann. Vsi omenjeni so bili prepričani, da bi morali govoriti o Cambridgeški peterici ne zgolj o četverici. V teh razgovorih predvsem po izpustitvi prof. Furlana iz zapora sta vedno v zraku viseli dve vprašanji, ki ju je moja mama tudi jasno zastavljala. Prvo je bilo, navajam: »Boris zakaj si sploh prišel nazaj?« in drugo, zopet navajam: »Ali nam nisi mogel med vojno namigniti kakšne so dejanske razmere v Jugoslaviji in kakšno je stališče zahodnih zaveznikov do teh vprašanj?«. Odgovor je bil vedno enak, navajam: »Mi v Londonu smo bili verjetno slabše informirani o dejanski situaciji v Jugoslaviji kot vi doma v Ljubljani«. Knjiga Petra Battyja izredno prepričljivo pojasnjuje kako široka in temeljita je bila prevara Kominterne in Tita. Da seveda ne moremo govoriti zgolj o Klugmannu in še štirih kolegih z Cambridge-a, ampak je pretežni del britanskih obveščevalcev, ki so delali v Kairu in od tam pokrivali Jugoslavijo in še nekateri v Londonu delal za in po navodilih Kominterne. Komunistično revolucijo v Jugoslaviji pod blagovno znamko Narodno osvobodilne borbe je dejansko vodila Kominterna in ji s svojo podtalno dejavnostjo zagotavljala uspeh, prevzem oblasti in sovjetizacijo države.

Za konec tega prispevka se bom dotaknil še ene Titove prevare, ki se mogoče na prvi pogled ne zdi pomembna, vendar pa osvetljuje nekatere njegove značajske značilnosti in pojasnjuje, tako verjamem, nekatere njegove odločitve. Peter Batty navaja, da je bil vnuk tlačana. Ta podatek ni točen, je del velike prevare, ki ga je avtor knjige očitno spregledal. Te svoje trditve sicer ne morem opreti na arhivsko gradivo in jo opiram skoraj v celoti na pripovedi mojega očeta, ki je Tita, takrat še Jožo Broza, poznal od najzgodnejših otroških let. Da bi napravil svojo pripoved bolj verodostojno, jo moram začeti z nekaterimi zgodovinskimi dejstvi. Po zlomu upora Matije Gubca 1515 je bila meja Avstrijskega proti turškemu cesarstvu popolnoma odprta. Cesar je trem svojim vojvodinam ukazal, da stabilizirajo in utrdijo mejo, Štajerska severno od Save, Kranjska od Save do Senja in Koroška Senj. Ker je bilo prebivalstvo predvsem v štajerskem sektorju zaradi predhodnega upora precej razredčeno, so se oblasti v Grazu odločile, da doselijo večje število tako imenovanih obrambnih kmetov (Wehrbauern), ki bi lahko sodelovali v obrabnih prizadevanjih. Da bi bili ti obrambni kmetje tega res sposobni, so uživali številne privilegije, ki jih običajni kmetje – tlačani niso imeli. Zavezani pa so bili, da se skupaj z avstrijsko vojsko bojujejo proti Turkom. Obrambni kmetje so torej smeli oziroma morali imeti predpisano orožje in konja, kar je bilo oboje v Habsburški monarhiji tlačanom strogo prepovedano in so nadalje morali imeti voz in par volov, da so lahko sodelovali pri prevozu prateža. Zaradi njihove službe so bili oproščeni davkov in udeleženi pri delitvi vojnega plena. Da so svoje obveze lahko izpolnjevali so tudi dobili dovolj velika posestva. Takratnem deželne oblasti so želele poudarile pomembnost preloma med verjetno prejšnjim tlačanskim in sedanjim svobodnjaškim statusom obrambnih kmetov, zato so v cerkvenih knjigah izbrisale podatke o njihovem rodu in od kod prihajajo. Ena tekih družin, ki so bile naseljene v takrat štajerski Kumrovec so bili tudi Brozi. Prva desetletja so bila za obrambne kmete verjetno res težka, po zlomu turške armade pred Dunajem l. 1683 se je meja pomaknila dovolj proti vzhodu, da je bila vojna obveza samo še na papirju, ostali pa so vsi privilegiji. Tedaj so bili Brozi, če ne že prva, pa ena prvih družin v Kumrovcu. Razmere so se bistveno spremenile z odpravo fevdalizma l. 1867, ki je na tem področju pomenila pravno izenačenje kmetov in obrambnih kmetov. Broze pa je prizadelo še to, da je Kumrovec prešel iz Štajerske pod Hrvaško. Titovega očeta je to tako prizadelo, da se je z zapravljivčkom vozil od gostilne do gostilne in popival in se popolnoma zapil. Brozi so strmoglavili s statusa ene najuglednejših družin v Kumrovcu na vaškega pijanca, ki ni bil sposoben niti prehraniti svojih otrok. Ta izguba statusa je pustila na Joži psihološke posledice za vse njegovo življenje.

Moj stari oče je imel od konca 19. stoletja v Brežicah dobro poslujočo trgovino. S Titovim stricem, bratom njegove matere, sta skupno vodila še potujočo trgovino po Kozjanskem in Bizeljskem. V okviru te dejavnosti se je Titov stric večkrat mudil pri mojem starem očetu in pri njem tudi prenočeval. Pogosto je s sabo pripeljal malega Jožo, tihega in vase zaprtega fantka. Stari starši so ob takih prilikah vedno spodbujali mojega očeta naj Joži pokaže gostoljubnost njihove hiše še posebej zato, ker mu doma ni postlano z rožicami. Tako sta oba takrat mlada fanta navezala dober, če ne kar prijateljski odnos. Med prvo svetovno vojno je bil Joža Broz mobiliziran in napoten v podoficirsko šolo. Lahko se vprašamo zakaj ravno on. Kot sin tlačana z nedokončano osnovno šolo tega privilegija za gotovo ne bi bil deležen. Ker pa je bil sin obrambnega kmeta pa mu je ta privilegij pripadal. Taka so bila pač pravila v avstrijski armadi. Med boji na ruski fronti je bil zajet in v ujetništvu dočakal rusko komunistično revolucijo. Postal je član boljševiške partije in kasneje tudi uradnik Kominterne, šele precej kasneje in šele tik pred drugo svetovno vodja jugoslovanske komunistične partije. Uporabljal je tudi mnogo partizanskih imen, a na koncu je obveljalo Tito. Pri plezanju po partijski funkcionarski lestvici bi mu pravi podatki o statusu njegove družine lahko škodovali, zato si je izmislil prevaro in svoji družini pripisal najnižji možen socialni status. Verjetno je skušal tako svoje nadrejene v Kominterni, kjer je bilo pisanje življenjepisov obvezna rutina, prepričati o svojem revolucionarnosti. V drugi polovici tridesetih let je Joža takrat že Tito večkrat potrkal na vrata Umekove hiše, vedno kadar je kaj potreboval, prenočitev ali prevoz. Po Peti zemaljski konferenci pa ga ni bilo več na spregled, saj se dober komunist ne druži in sovraži kapitaliste ter njihov razred.

Za mene je nesporno, da je Tito zaradi socialnega padca v najnežnejšem otroštvu, razvil karakterne značilnosti, ki so ga določale do konca njegovega življenja. Tukaj velja omeniti predvsem izrazit egocentrizem in nenadna nihanja med več in manjvrednostim kompleksom, ki so imela za posledico izrazito samovoljo in nezaupanje tudi do najbližjih sodelavcev. To smo izkusili vsi, ki smo morali živeti v Titovi Jugoslaviji.

14 KOMENTARJI

  1. V pretekli državi so nam le vcepljali v glavo, kaj smo izgubili na severu, nič pa kaj smo Slovenci izgubili na jugu.

    Slovenci smo na jugu izgubili mnogo več kot na severu:

    – Istro, kvarnerske otoke, Gorski Kotor vse od Senja, kjer se je še izobraževal tudi Slomšek
    – Zagorje, ki je postalo hrvaško Zagorje

    – celjsko kneževino, ki bi lahko prerasla v slovensko kraljevino, če se ne bi celjski grofje pretirano obrnili na jug in njemu v Beogradu izbrali ženo celjskemu knezu Ulriku, s katero potem nista imela otrok in dedičev.
    Za nameček so Ulrika v Beogradu še usmrtili in povzročili propad slovenske kneževine.

    – ogromne žrtve zaradi pripojitve Slovenije Veliki Srbiji in zamujen slovenski razvoj ( dve vojni)

    – propad različnih slovenskih vlaganj na Balkanu in velika materialna škoda za slovenske državljane…

  2. Fino. Zelo zanimivo in dobro napisano.
    Prikaže, da je bila komunistična revolucija na krilih svetovnega socializma in s pomočjo komentarje tako uspešna, ker je imela na vseh pozicijah take fanatične vernike.

    Drug dokaz, da je bil Tito psihopat, je prikaz njegovega otroštva, ki ga je Tito popolnoma izbrisal in si narisal idilično otroštvo. Tako mamo kot očeta je močno sovražil.

  3. O Titovem poreklu obstaja kar nekaj objavljenih teorij. Te, o kateri piše tule Umek, še nikoli nisem bral ali slišal. Verjetno tudi večina drugih bralcev ne. Zanimivo.

    Zveni bolj verjetno kot marsikatera od drugih teorij, med katerimi je največ takih o osiromašenem plemiču poljskega ali ruskega porekla, nekateri dodajajo judovstvo. Domneva, ne da bi brez dejstev segala v aristokratske vode, omogoča razlago, zakaj psihološki profil Brozove osebnosti in njegovo vedenje odstopa od tistega, kar bi pričakovali od človeka iz ubožne kmetsko-proletarske družine konca 19. stoletja.

    Če to res še nikjer drugje ni objavljeno, bi bilo za zgodovino zanimivo, če avtor še dela in raziskuje naj tej temi in na koncu, dopolnjeno z dokumentarnim gradivom, izda v knjižni obliki.

    • Malo nenavadno mi je, da Umek niti ne poizkuša s kakšno hipotezo, odkod bi Brozove doselili v Kumrovec. Če nič drugega bi bilo na podlagi imenoslovja verjetno možno sklepati, od kod izvira ta sicer redek priimek. Domnevam, da germanski priimki ne končujejo na – oz.

      • Umekova hipoteza o obrambnih kmetih je na zelo trhlih nogah. Sliši se malo verjetna, dokazov zanje pa nima niti najmanjših, razen pripovedovanja svojega očeta. Brisanje podatkov iz cerkvenih knjig, ta je čisto bosa trditev. Vse skupaj spominja na teorijo o Venetih. Mogoče pa je Tito bil Venecijan.

        • Dvomim, da bi se Umekov oče ( če se ne motim, je bil precej ugleden človek v predvojni ljubljanski mestni liberalni politiki) ali pa Umek sam kar izmislil vse stvari, ki so tu zapisane. Te trditve o Wehrbauern, če so tam res bili, se da gotovo preveriti in so kje dokumentirane.

  4. Titova psihoanaliza je povsem mimo, povsem neumestna. Tudi komentiral je ne bom.
    Moti me pa da se govori o Titovi prevari, potem pa da je šlo za prevaro kominterne.
    Kakorkoli, tudi američani so imeli obveščevalce. Ni moglo iti vse prek Kaira. Je pa izviralo vse iz Titovega štaba. Tako da verjamem, da je šlo za Titovo prevaro.
    Tudi ko so prihajale delegacije iz tujine na vojna območja, verjame da so te delegacije bile pod vtisom romantičnega boja za svobodo in pravico. Vedelo so da ozadje ni tako sladko, a tega ni bilo možno kar tako dokazati.

  5. Vendar Tito ni spoštoval svoje mame, ker ni spregovoril vsaj nekaj slovenskih besed, ko je prišel v Slovenijo.

  6. Pisalo se je, da so sorodniki, mogoče celo mama, spoznali, da ni pravi po manjkajočem prstu na roki. Govorilo se je o podtaknjencu iz ruskih logov. Se pa osebno spominjam njegove nekoliko okorne in trde govorice, prav nič podobne tekoči in mehki hrvaščini, ki jo lahko slišite od pravega Hrvata. Res je tudi, da nikdar, prav nikdar, ni izustil niti ene slovenske besede, kaj šele stavka, tudi takrat ne, če je bival dalj časa v Sloveniji, na Brdu ali na Bledu. Če je to zmogel papež in marskateri tuji politik, se mi zdi taka sovražnost do domače govorice zelo sumljiva in mogoče dokazuje, da človek ni bil od tu.

    • Njegova res nenavadna govorica oz. jezik ( ne bi rekel, da trda, a nekoliko zveneča predvsem po ruščini) je vendar razložljiva s tem, da je bil od mladosti naprej desetletja odsoten iz domačih logov ( svetovna vojna, Dunaj, dolgo Moskva, Pariz).

      Če bi res pravega Jožeka po nalogu Kominterne likvidirali in bi Brozovo identiteto prevzel podtaknjenec, bi to gotovo kar nekaj ljudi prepoznalo, ne le rodna mama. Verjetno tudi Umekov oče, če sta z Jožekom v otroških letih res toliko prijateljevala. Zanimivo bi bilo, če bi Umek kaj napisal tudi na to temo.

      Kakorkoli, če odraslega Broza sovražimo kot krvavega trinoga ali če ga obožujemo, ali nekje vmes, ostaja pomembna zgodovinska osebnost 20. stoletja in so podatki, ki bi njegovo skrivnostnost odstirali, širše interesantni. Vsaj toliko kot podatki o Melaniji Trump.

  7. Eeeemmmm…. Seveda je treba tudi povedati, da Gubec ni sodeloval v uporu 1515, pač pa 1573. To verjetno ne izpodbija verodostojnosti preostanka pripovedi o Brozih kot obrambnih kmetih, bi bilo pa vseeno dobro, če se takim očitnim napakam v bodoče izogibamo?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite