Še ena reforma pokojninskega sistema?

4
350
Foto: Aleš Čerin.
Foto: Aleš Čerin.

Pred pol leta sem pisal o našem pokojninskem sistemu kot o prevari oz. Ponzijevi shemi. Ne bom se ponavljal in opisoval pokojninskega sistema v Sloveniji, tega namreč že vsi dobro poznamo, upokojenci pa tudi občutijo. Pri reformiranju pokojninskega sistema v Sloveniji pogrešam predvsem strateški vidik in vprašanje dolgoročne vzdržnosti sistema.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je predstavilo belo knjigo o pokojninah, ki naj bi bila podlaga za novo reformo pokojninskega sistema. La-ta naj bi doletela generacijo mladih, ki danes šele vstopajo na trg dela. Seveda mladih nihče nič ne vpraša … Reformo pokojninskega sistema zares nujno potrebujemo, saj trenutna ne bo zdržala demografskih pritiskov.

Že v uvodu predstavitve me je zbodla informacija, da bela knjiga (sliši se kot neka čudežna knjiga s čarobno močjo), predstavlja osnovo za razpravo in pozneje za medgeneracijski družbeni dogovor o prihodnjem pokojninskem sistemu, ki naj bi na ta način zagotavljal dolgoročno vzdržnost in hkrati upokojencem ustrezne dohodke v starosti. To pomeni, da se ohranja dokladni sistem vplačevanja v pokojninski sistem sedanjih zaposlenih za sedanje upokojence, temelječ na medgeneracijski solidarnosti. Predlaga se tudi zviševanje upokojitvene starosti, podaljševanje zavarovalne dobe ter podaljševanje obdobja za izračun osnove. V trenutnem pokojninskem sistemu brez dviga upokojitvene starosti in podaljševanja zavarovalne dobe res ne bomo niti delno zmogli zadržati trenutne višine pokojnine.

Predstavljeni in predvideni ukrepi so tako usmerjeni v zniževanje višine pokojnine, saj predvideni staro-novi sistem temelji na vplačanih prispevkih vedno manj delovno aktivnih oz. zaposlenih in vedno večjem številu upokojencev. Predlagatelji predvidevajo še en ukrep obveznega sofinanciranja dodatnega pokojninskega zavarovanja s strani delojemalca in delodajalca, kar le zvišuje obremenitev tako delojemalcev kot delodajalcev, to pa posledično vpliva na zmanjševanje zaposlenosti.

Tako tudi v prihodnje ostajamo v pokojninskem sistemu vedno večjega obremenjevanja zaposlenih in gospodarstva, ki ga tako radi poimenujejo medgeneracijska solidarnost. Medgeneracijska solidarnost pri financiranju pokojninskega sistema bi ob normalni demografski sliki vsaj ohranjanja razmerja delovno aktivnih in upokojencev, lahko bila možna. Ob vedno večji obremenjenosti delovno aktivnih z vedno večjim številom upokojencev, pa je medgeneracijska solidarnost le kamen okoli vratu mladim, ki jim tako radi namenjajo pokojninsko reformo.

Ministrstvo oz. predlagatelji so tako ponovno dokazali, da ne zmorejo treznega razmisleka o novem bolj pravičnem sistemu pokojninskega varstva kot naložbenem sistemu financiranja pokojninskega sistema. Tako bi breme financiranja pokojninskega sistema, odločanje o višini upokojitvene starosti, obdobju izplačevanja ipd. preložili na ljudi same. Zakaj mora država predpisovati kdaj, zakaj, kako in ob kakšnih pogojih gredo lahko ljudje v pokoj? Zakaj ljudje sami ne morejo poskrbeti za svojo starost?

Dovolj je lepih besed, neskončnih, nerazumljivih in zanemarljivih popravkov zgrešenega »pay-as-you-go« pokojninskega sistema, »belih knjig« medgeneracijske solidarnosti. Kje bo medgeneracijska solidarnost in pokojnine danes mladih čez nekaj desetletij, ko gospodarstva in zaposlenih pod predvidenimi bremeni skorajda več ne bo?

Na koncu bom vseeno ponovil poziv k naložbenem sistemu financiranja pokojninskega sistema, ki je do vplačnikov še najbolj pravičen. V tem primeru vplačniki varčujejo sami za svojo pokojnino v zasebnih pokojninskih programih ali skladih. Privarčevani denar se uporabi za zasebne investicije, kar vplačniku nudi tudi višji donos. Sistem je dolgoročno vzdržen, reši se tudi problem padanja števila vplačnikov.

V resnici z belo knjigo o pokojninah in predlaganimi rešitvami ne rešimo ničesar, obdržimo slab pokojninski sistem, preobremenjujemo delojemalce in delodajalce, ohranjamo nepravično medgeneracijsko solidarnost, ki rešuje samo sedanje upokojence, ne pa današnjih vplačnikov. V resnici ne gre za reformo, gre le za kozmetične popravke, ki podaljšujejo agonijo prav vseh po sili vpletenih državljanov.

4 KOMENTARJI

  1. Ne samo da imamo zdravstvo in šolstvo in sodišča in birokracijo komunistično.

    Tudi penzijski sistem je komunističen, lopovski.

    In na “desni” nimamo politika prve vrste in še manj ostalih, ki bi komunizmu imeli in ZAGOVARJALI alternative.

    Ker nihče ne zna o svobodi razmišljati ne socialistično. Zato imajo tudi na teh področjih njihovi strokovnjaki same socialistične birokratske ukrepe “utemeljene” v socialističnem sanjarjenju.

    Še dobro, da imamo v teh strankah par ljudi, ki komunistom in socialistom na “desni” držijo potemkinovo kuliso.

    To je vir zla v Sloveniji, to je odgovor zakaj nismo zmožni komunistične mafije premagati v Sloveniji, zakaj vsi “desni” veš čas kolaborirajo z njo: ker v osnovi niso drugačni od komunistov: isto mislijo, isto sanjarijo, isto govorijo!

  2. Naložbeni sistem financiranja je lahko le zasebni. Torej ne razumem avtorja kaj bi rad?!
    Državni pokojninski sistem pa mora ohraniti svoje. Pri nas pa so državne pokojnine celo odpravili, češ da so socialni “transferji”. Državne pokojnine se morajo financirati iz davkov.
    Še kar naprej bi eni radi da bi država “poslovala” na trgu! Skozi davke že tako, zdaj pa še skozi penzije. In kaj bo, ko bo kak slab posel odnesel denar?

  3. Avtor je pretanjeno opazil kako socialisti delajo iz laži mite in iz birokratskih ukrepov delajo magijo in religijo.

    “medgeneracijska solidarnost ” je za socialiste religija, v resnici je mit, ostudna laž s katero barabe farbajo mlade in zrele delavce, da jim Država mesečno trga 500 evrov od bruto bruto plače, da lahko da miloščino v obliki penzije starejšim, ki so v socializmu imeli miselne plače in so po vplačilih plačali za današnjih 5 dni pokrivanja penzije na mesec.

    Bela knjiga je simbol čarobne palčke, da neumna množica verjame, da država dela, da Zoki dela. Figo dela, “dela” veliko sranje , nove izgube, ki jih bomo morali
    mladi plačevati.

    Čez 5 do 10 let ali pa že veliko prej bo država bankrotirala. Ne bo plač, ne bo penzij, bo razsulo in lakota. Domoljubja in socializma ne boste mogli jesti, vi ki nas s tem sranjem vodite v Hudo brezno.

  4. Žal je tudi sistem naložbenega varčevanja v trenutni situaciji nekaj nedelujočega. Kot prvo bi bilo potrebno še vedno financirati trenutno število upokojencev, ki tega varčevanja niso imeli, pa še obresti za naložbe so trenutno silno nizke, najbolj zanesljivi sistemi so celo z negativnimi obratmi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite