Avtor: Igor Bizjan. Neverjetno, kako je splahnela, množična, odločna vstajniška retorika po odhodu Pleška. Ljudje se kot vedno zadovoljijo s kozmetičnimi popravki, prava sprememba zahteva odložitev udobja, licemerstva, vdanosti v usodo. Nihče ne bi nič tvegal, vsi bi radi samo dobivali, besedo, telo zastavi samo peščica, ponavadi se jih razglasi za nore. Večina ljudi bo glede na to rahlo rošenje, kasneje prišla na brezplačni koncert. Tako gre to. Spontani upori so se utopili v kapitalu. Nekaj zanimivejših transparentov: »Slaba banka? Ne, slaba stranka!« »Roman 1984 ni mišljen kot navodilo za uporabo.«, »”Parlament je marionetno lutkovno gledališče, ki ga upravljajo strankarski veljaki”, “Če Pahor ni znal živeti s 3000 evri, kako naj upokojenci živimo s 400 evri? Sramota za državo”, Padec Janševe vlade je šele prvi korak. Protestiralo bomo tako dolgo, dokler ne bomo počistili slovenskega političnega prostora. Zato smo s seboj prinesli veliko metel.”, Vladajočo stranko, ki podpira korupcijo, so zamenjali s vladajoči stranko, ki podpira korupcijo. in temu pravijo sprememba.«, “Zahtevamo spremembo volilnega sistema, preferenčni glas, da se na naslednjih volitvah v parlament ne naselijo le strankarske podgane.” “Svinjak je isti, korito je isto, le svinje so se malo premešale,” “Policija povsod, pravice nikjer, Transparentov proti Janši je odločno manj, prevladujejo parole proti politični eliti, skorumpiranosti, in drugim dostojanstvenikom, ki so »zavozili Slovenijo«.
Peš sem se odpravil do mesta. Na postu sem, a nič manj buden in živ. Pred sodiščem je prvo »vseslovensko ljudsko sodišče« izvedlo proces, v katerem so obsodili politike, ki so državo spravili na kant. Del vstajnikov se je vrnil na Kongresni trg, nekaj jih je zavilo vstran na Čopovo ulico in odšlo proti Magistratu. Do župana imamo čuden, nezdrav odnos, mogoče celo strahospoštovanje, zna biti neprijetno, verbalno agresiven. Simbolno nas je zadolžil, ker je lepo, moderno uredil Ljubljano, čeprav z velikimi krediti, priznavamo mu mešetarske spretnosti, takšan odnos imajo Italijani do dolgoletnega voditelja S. B, radi bi mu bili podobni, obenem pa so zavistni, ob političnim spletkah jim gre na živce, a se ga ne morejo, nočejo znebiti. Od 5000 glave množice se je manjši del sprehodil mimo Magistrata, tam smo ambivalentno, nerodni sami pred sabo, stopicali na mestu, ni se razvilo spontano, močno, glasno skandiranje, da je gotov.Župan lahko samo preko vztrajanja v politik, zakrpa finančne luknje v družinskih podjetjih, možnost vplivanja na ključne gradbene odločitve, je zanj stvar preživetja. Vse skupaj je bilo šibko, vse kaže da imamo drugačne politične, etične, pravne kriterije do Pleška, ki nam gre iz korenin na jetra, kot do karizmatičnega biznistajkuna, ki ne uspe krotiti razvajenih otrok politike. Približno 1000 vstajnikov je pred policijsko postajo na Trdinovi ulici in zahteva izpustitev pridržanih izgrednikov. (pubertetniški upor proti avtoriteti.) Srečal sem prijatelja, bil je žalosten, sin ne študira, nima prave volje, čvrste, odločne usmeritve v življenju. Redke so družine moje generacije, kjer so otroci našli sami sebe. Največja žalost tranzicije, mladini nismo pustili veliko upanja, da bodo živeli v spodobni državi. Mediji so proteste napihnili, a vsakemu razsvetljenemu udeležencu je jasno, da vseskozi izgubljamo bitko proti kapitalu, iluzije v glavah še vedno niso izpuhtela, nasedamo na vsako dimno bombico, preusmeritev pozornosti. No, vsaj zastonj kulturni program smo protestniki poslušali, na odprtem odru olajšali dušo, povedali osebne težave, zgodbo. Upanje vedno ostaja, lahko se veselimo 5. vstaje naroda, spet bodo mediji lahko vročično predstavljali dogodke na ulici, moč naroda in svetle perspektive, nekje megleno v prihodnosti, spet bomo pozabili na vsakdanje probleme, sanjajoč o svobodi, enakosti bratstvu. Protesti, brezplačna zabava, mamilo za ljudstvo. Kdaj se bodo udejanjile tisočletne sanje prevaranega naroda?
Vir: blog arijaigor
