Se bo zgodilo, da bo resnica z vso silo udarila na dan?

Podobnost ravnanja med metanjem v jame ter ubijanjem pri splavih
Foto © Zavod Živim

Danes beremo, slišimo in celo gledamo, da smo Evropejci, in seveda v tem okviru tudi Slovenci, izgubili vrednote, nekateri rečejo nekdanje vrednote; torej tiste, ki so oblikovale našo identiteto, zavedanje, kdo smo in kam spadamo in vsaj približno tudi, kam gremo oziroma hočemo iti. Nekaterim je žal, da se je to zgodilo, drugim je to prav, ker jim omogoča vstop v njihovo, novo dobo, ali pa vsaj občutek nenavezanosti na preteklost. Izgubili smo vrednote (in zopet bodo nekateri rekli, da smo se jih rešili), ki so družbi do nedavna omogočale samopodobo.

Smo res izgubili samo vrednote?

Ne, izgubili smo še nekaj! Izgubili smo sposobnost, da se zgrozimo. Nedolgo tega smo gledali na zaslonih obglavljanja kristjanov, bili smo priča terorističnim napadom, ubijanju, beremo o samomorih, o genocidih … Vse to se nas prvi hip dotakne, potem pa nam zasloni ponudijo vedno nove reklame, ki kaj hitro prekrijejo prejšnje vtise. Ni bilo časa niti, da bi zares sočustvovali z žrtvami, kaj šele, da bi se vživeli v njihovo trpljenje in stiske. Sploh pa ne, da bi se ob vsem tem nečloveškem ravnanju zgrozili. Naš čas temu ni naklonjen. Lahko pa bi temu rekli tudi: izgubili smo sposobnost zgroziti se.

Kot smo tudi že skoraj popolnoma zgubili sposobnost, da bi se zgrozili ob več kot sedemsto grobiščih in moriščih po vseh lepih slovenskih dolinah, ki jih propagiramo kot čisto, neomadeževano turistično krajino, vredno, da jo obiščejo tuji turisti, željni miru in čiste narave. In ob tem niti mi, še manj pa tuji turisti, ne slišimo krikov »s prstjo zasutih ust« desettisočev.

In te neme krike se trudimo hinavsko utišati s težkimi tonami betonskih spomenikov ter si tako olajšati spomin in vest. Ne, najprej bi morali od groze obstati, onemeti, ker vse te ljudi, zmetane v jame in zasute s prstjo, niso pokončale neke zveri iz vesolja, ampak naši sonarodnjaki, ki živijo ali so živeli med nami in se jim postavljajo spomeniki. Mar se ob tem ne bomo zgrozili? In njihovi potomci ter ideološki nasledniki bodo odkrivanje grobišč in pokopavanje žrtev revolucije, torej edine še mogoče in nujne dolžnosti civiliziranega sveta, javno in na glas označili kot »preštevanje kosti«. Če to ni groza! Čas je, da nas to pretrese! Da se do kosti zgrozimo!

Človek je postal človek takrat, ko je začel pokopavati svoje mrtve

Teilhard de Chardin v knjigi Pojav človeka zapiše, da je človek postal človek takrat, ko je začel pokopavati svoje mrtve. Kam naj potem uvrstimo tiste, ki so v dvajsetem stoletju tisoče ljudi zmetali v jame, brez pokopa? Če to ni groza! Evropska resolucija o totalitarizmih ne dela razlike med fašizmom, nacizmom in komunizmom. Vsi so množični morilci. A vendar je razlika. Fašisti in nacisti so večinoma pobijali in metali v jame pripadnike drugih narodov, komunisti so pobijali svoje narode. Zato je njihov zločin večji. In akademik Hribar ga po pravici imenuje Zločin z veliko začetnico.

Naročniki in izvajalci zločina so svojim potomcem naložili strahovito breme. Prišel bo čas, ko se ne bo več moč skrivati za cinično floskulo, da gre za »preštevanje kosti«; prišel bo čas, ko bo resnica kruto udarila v zavest posameznikov in naroda. In bomo morali od groze obstati. Če seveda ne bomo čisto do konca izgubili in zakopali sposobnosti, da bi se zgrozili.

Zgroziti pa se bomo prej ali slej morali še ob nečem. Ko dr. Boštjan M. Zupančič govori o splavu, dovolj jasno pove s pravnega vidika, da človek postane človek s spočetjem. Danes govorimo o zarodku, morda to komu zveni kot tujek, ki se ga lahko znebiš. Ne, gre za človeka!

Podobnost ravnanja med pobijanjem in metanjem v jame ter prefinjenim ubijanjem pri splavih.

Dr. Boštjan M. Zupančič je o tem zelo jasno izrazil svoje mnenje. »Če je Evropsko sodišče za človekove pravice pripoznalo pravno subjektiviteto nekomu v popolnem nevrovegetativnem stanju /v kakršnem je bil Francoz Vincent Lambert/, je absurdno, da te subjektivitete ne pripozna zarodku, ki je živ, ki se na aborterjev vdor v maternico odziva tako, da se instrumentu izmika in da mu zaradi strahu pulz naraste na 240 utripov na minuto. To so vitalni znaki, ki jih Vincent Lambert ni imel, pa je Evropsko sodišče vseeno razpravljalo o njegovi pravici do življenja. Če je zarodek živo bitje z znaki, ki daleč presegajo vitalne znake Vincenta Lamberta, je očitno, da mora biti takšna deklica ali deček nosilec človekovih pravic, pravice do življenja. Danes ne moremo trditi, da mu te pravice pripadajo šele, ko po porodnem kanalu pride na svet. Tega se ne da relativizirati.

Odločanje o rojstvih otrok ne pomeni, da je Slovenija z ustavo abortus ratificirala

Ko govorijo o pravici ženske do lastnega telesa, je to nonsense toliko, kolikor od določenega trenutka naprej ne gre več samo za njeno telo. »Abortus ženske ne naredi nenoseče. Naredi jo za mater mrtvega otroka.. Če bi noseča žena videla ali vnaprej vedela, kako zarodek v njenem trebuhu najprej ubijejo in ga potem razkosajo ter mu na koncu zdrobijo lobanjo, da lahko dele otroka potegnejo skozi maternični vrat, se morda nikoli ne bi odločila za tak poseg …

Nerojeni otrok med nedolžnimi žrtvami revolucionarnega poboja Romov v Iški leta 1942

V Sloveniji je bila velika zagovornica abortusa tovarišica Vida Tomšič. Sedanja ustava pa ščiti svetost življenja v svojem 17. členu: Človekovo življenje je nedotakljivo. Vprašanje je spet, ali je zarodek človek. V 55. členu ustava pravi: Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Če ustava nenamerno govori o rojstvu še nerojenih otrok, jim priznava, da so ljudje. Drugi stavek določbe, ker govori o obeh starših, pomeni, da bi soglasje za splav moral dati tudi oče. Jezik je dvoumen. »’Odločanje o rojstvih otrok’ ne pomeni, da je Slovenija z ustavo abortus ratificirala« (Naša luč, sept. 2017, str. 9).

Ali se bo zgodilo, da bo resnica z vso silo udarila na dan?

Mnenje uglednega pravnika dr. Boštjana M. Zupančiča je torej jasno: zarodek je človek. Potem je splav umor človeka. Tega se je jasno zavedal že Hipokrit. Ta v svoji prisegi, ki naj bi bila tudi etična norma za zdravnike, v 5. členu pravi: »da ne bom nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali z nasvetom napeljal na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda«.

In enako s filozofskega vidika stanje po spočetju opredeljuje tudi filozof ddr. Jože Hlebš (Darwin, evolucija in/ali stvarjenje, str. 264), ko pravi, da po spočetju ne gre za razvoj v človeka, ampak da se človek že od začetka razvija kot človek. To pa je bistvena in tudi usodna razlika. Iz ugotovitve Boštjana M. Zupančiča kot pravnika in Jožeta Hlebša kot filozofa logično sledi, da pri splavu ne gre za odstranitev nekakšnega zarodka, ampak za umor človeka! Ki se ne more ne braniti, ne zakričati!

Ne moremo mimo grozljivega spoznanja, da gre za podobnost ravnanja med pobijanjem in metanjem v jame ter prefinjenim ubijanjem pri splavih.

Ali se bo zgodilo, da bo to spoznanje nekega dne udarilo na dan? Tako, kot je udarilo na dan razkritje Zločinov v Hudi jami, na Teharjah, v Kočevskem rogu, Kamniški Bistrici … kljub tolikim betonskim pregradam, za katerimi so zamrli smrtni kriki … Tudi smrtnih krikov »zarodkov« ni slišati. Ali pa? Mame svojih mrtvih otrok jih slišijo …

In ko bo ta resnica z vso silo udarila na dan? Ali se bomo zgrozili zaradi stotisočev, ki so bili umorjeni v naših klinikah? Kako se bodo počutili aborterji, ki so prisegli, da se bodo borili za življenje? Kako stroka? Družba? Že odsluženi in še delujoči politiki?

Vir: Slovenski čas št. 107, str. 3