Uroš Urbas v kolumni Še 38 dni do zmagovitega izhoda Slovenije iz krize ugotavlja, kaj aktualni politični eliti manjka, ko si prizadeva za dosego cilja zapisanega v naslovu komentarja.
Filozof Peter Sloterdijk je minuli teden v tedniku Der Spiegel objavil esej o ranjenem ponosu politične elite, ki državljane v svoji samozaverovanosti izključuje iz procesov demokratičnega odločanja. Sloterdijk za nemško politično elito pri vprašanjih jedrske energije trdi, da se vede kot klub avtistov. Če si izposodim Sloterdijkovo primerjavo, trdim, da se naša politična elita vede kot klub avtistov pri problemih celotne države.
Da ne bo nesporazuma, naj najprej pojasnim: nikakor nočem žaliti avtistov. Želim pa opozoriti, da so njihovi sindromi, ki jih uradna medicina definira kot pomanjkljivost oziroma prikrito nezmožnost, očitni pri slovenski politični eliti, ki vodi državo.
Uradna medicina področja, kjer imajo ljudje z avtizmom težave, opisuje kot triado primanjkljajev. Opisal jih bom na primerih slovenske vladajoče elite:
1. Težave s socialno komunikacijo.
V oči bode hiperoptimizem predsednika vlade, ki nima nikakršne zveze z realnostjo. Njegove izjave: Če kje, je v teh dveh letih uspel preboj Sloveniji; ali pa, kako komaj čaka letošnji božič, saj je “prepričan, da bo Slovenija do božiča v prvi skupini držav, ki bodo iz recesije izšle kot dolgoročne zmagovalke”, kažejo predvsem Pahorjevo nezmožnost priznanja, da so se v Sloveniji zaradi krize zgodile trajne spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več tako, kot je bilo: izgubljena delovna mesta se ne bodo povrnila, obseg socialnih pravic ne bo mogel ostati nespremenjen, država ne bo mogla opravljati toliko dejavnosti, kot jih je pred krizo, in takšnega birokratskega aparata ne bomo več mogli financirati.
Slovenska konkurenčnost za tujino se je poslabšala, velik del zahvaljujoč Pahorjevim ukrepom (dvig trošarin in obupno povečanje zadolženosti, ki onemogoča znižanje davkov) – izgubljeni naročniki v tujini so izgubljeni za vedno.
2. Težave s socialno interakcijo.
Ali bosta zakona o RTV in o verskih skupnostih pripomogla k boljšemu življenju ljudi, bosta pripomogla k boljši ureditvi teh področij ali pa sta le dimna bombica za konsolidacijo levega volilnega telesa, ki je povsem apatično ob rezultatih zdajšnje vlade? Ker gre očitno za motiviranje levega volilnega telesa, to kaže predvsem, kako izgubljena v svoji samozaverovanosti je vladajoča elita.
3. Težave na področju fleksibilnosti mišljenja.
Najbolj očiten simptom te težave je splošno sprejeto stališče celotne politične elite, da raje vidijo propad cele države, kot pa, da NLB ne bi bila več državna banka. Toda takšno razmišljanje ni značilno samo za ministre, če verjamete ali ne, razložiti kateremu od Pahorjevih mladincev, kakšne koristi prinašajo nižji davki ali kaj so standardi upravljanja podjetij, je skoraj nemogoče.
Na primer, da bi tajnik vladajoče SD Uroš Jauševec razumel pasti in posledice, ko njegov strankarski prijatelj Danilo Toplek kot skriti lastnik podjetja posluje z državno družbo, ki jo vodi – ne, to je prezahtevno. Ali da bi mladinec Aljuš Pertinač znal pojasniti, kakšne so koristi za davkoplačevalce, ko je 9,4 milijona proračunskih evrov podaril zgolj in samo stožiškemu finančno nasedlemu projektu – ne, to je prezahtevna miselna naloga.
Zato bo leto 2011 leto streznitve. Bog se usmili tistega, ki bo nasledil Pahorja. Podedoval bo opustošeno državo.
Za Borutom Pahorjem prihaja potop.
