SD teče novi krog blefiranja

1
25

Avtor: Rado Pezdir. Vir: Finance. Zaradi zamrznitve plač – ta je posledica podaljšanja interventnega zakona – in hkratnega višanja življenjskih stroškov zaradi dviga DDV je posledica manjša kupna moč prebivalstva. Koga bo ta ukrep najbolj prizadel, če ne socialno najšibkejših. In kdo pri tem varčuje? Javni sektor že ne, vse to gre na račun izčrpavanja podjetij, krčenja delovnih mest in ožemanja družinskih proračunov.

Za tiste, ki si ne dovolite politične selekcije spomina, naj v uvodu poudarim: stranka Državljanska lista je šla v parlament samo zato, da bi uveljavljala reforme in dala politično podporo nujnim spremembam v državi. Največji koalicijski stranki SDS so v mandatu 2004-2008 reforme blokirali tudi mediji, ki so na dolgo in široko pisali o slovakizaciji in madžarizaciji slovenske ekonomije, reforme pa označili za fašistični neoliberalizem, SD pa je stranka, ki je v mandatu 2008-2011 na svoji koži občutila, da ekonomije ni mogoče prevarati s poceni retoriko in da so reforme nujne. Dovolj za uvod, poglejmo, zakaj politično blebetanje te dni ovira resne debate o nujnosti zmanjševanja javnofinančnih odhodkov (preberite, prosim, še enkrat).

Najprej o Državljanski listi. Razen tega obvestila na njihovi spletni strani (http://listavirant.si/Novica.aspx?id=137 ), kjer lahko beremo o Virantovem herojskem boju v državnem zboru, je stranka, ustanovljena prav za odločno podporo reformam, te dni absurdno tiho. Kako izjemno dobro obvladajo »igranje tišine«, si lahko te dni ogledate na tretjem programu nacionalne televizije, ob prenosih predstavitev svežnja varčevalnih programov v pristojnih parlamentarnih odborih. Medtem ko SD in Pozitivna Slovenija sklicujeta tiskovne konference, njihovi strankarski veljaki buldožirajo skozi javno debato, pa Državljanska lista intenzivno rešuje vprašanje statusa poslanca Vogrina. Je morda kaj bolj absurdnega od tega, da stranka, ustanovljena zato, da bo gibalo reform (prosim, ne recite mi, da se motim, ker se ne), zapravi teden dni, v katerem se zgodba o varčevanju najbolj intenzivira za debate o njihovem poslancu? Če bo njihov prispevek na koncu »igranje tišine« in dvig rok v parlamentu, potem je dodana vrednost »stranke reformistov« enaka, kot če bi že v startu imela kaka druga stranka nekaj dodatnih poslancev več.

Potem, največji koalicijski stranki SDS, ki je šla v času prvega nepotrjenega reformnega svežnja (2004-2008) čez neštete vojne z mediji, se na primer ne zdi pomembno iti v Odmeve, raje pošlje sporočilo o bojkotu oddaje zaradi domnevne pristranskosti. Še več, minister iz njihovih vrst v oddaji Pogledi Slovenije mirno improvizira s tem, da se v nasprotju s koalicijsko pogodbo lahko v reformni sveženj vključujejo abotni ukrepi. Razumem, da odnosi te stranke zaradi različnih peripetij z mediji niso najboljši, in v marsičem imajo verjetno prav, toda dopustiti samoizločanje iz medijske debate v najpomembnejših trenutkih nima smisla.

Ko odgovornost zamenja poceni politikantstvo

Lahko bi zapisal, da še več neumnosti prihaja od opozicije, a ker v to več ne verjamem, lahko zapišem, da z njihove strani prihaja predvsem politikantstvo najbolj bedne vrste, in to prav v obliki, kot so jo očitali SDS, ko je bila ta še v opoziciji. Na spletni strani SD boste našli naslednje ukrepe (http://www.socialnidemokrati.si/2012/04/borut-pahor-bremena-… ), seveda zavite v poceni retoriko o najšibkejših (to so tisti, ki so množično izgubljali službe, pa jim prejšnja vlada pod vodstvom SD ni znala obljubiti nič drugega kot socialne prejemke iz naslova zadolževanja države. Nova delovna mesta, kot glavni parameter izhoda iz revščine, pa so ostala v domeni fantastičnih krilatic). Poglejmo. SD predlaga sočasno podaljšanje interventnega zakona in dvig DDV. Kaj bo realna posledica? Manjša kupna moč prebivalstva zaradi zamrznitve plač in hkratnega višanja življenjskih stroškov zaradi dviga DDV. Koga bo ta ukrep najbolj prizadel, če ne socialno najšibkejših. In kdo pri tem varčuje? Javni sektor že ne, vse to gre na račun izčrpavanja podjetij (in s tem krčenja delovnih mest) in ožemanja družinskih proračunov.

V državi, znani po davčno ekstremno obremenjenem delu, esdejevci predlagajo novo davčno stopnjo in preprečitev razširitve davčnih meja na dohodke iz dela (s čimer bi ta ukrep razbremenil srednji sloj). Pazite dikcijo: socialni demokrati, stranka, ki jim je mar za delavske pravice, predlaga dodatno davčno obremenjevanje dela in zagovarja ohranitev davčnega primeža srednjega razreda (kjer so dejansko skoncentrirane mlade družine, za katere si sicer tako zelo prizadevajo). Še boljši ukrep je 70 milijonov evrov davčnih prihodkov iz naslova zmanjšanja sive ekonomije. Ali se delajo norca iz vseh nas, ne vem, vem pa, da je glavni dejavnik sive ekonomije prav velika davčna obremenitev, zaradi katere ljudje množično bežijo v sivino (če je to komu še vedno neznanka, naj pogleda vsaj eno publikacijo OZS). Torej SD predlaga povečanje davčne obremenitve dela in dvig DDV, hkrati pa pričakuje omejitev sive ekonomije. Odlična ideja, ampak – kdo je tu nor?

Kaj resnično pomeni dvig DDV

Nekaj o številkah iz kalkulacij SD. Navedimo samo eno: zvišanje DDV naj bi prineslo v proračun 120 milijonov evrov. Odlično, pustimo ob robu, da ta ukrep ne zadeva odhodkovne strani, ampak daje le potuho za odlog racionalizacije na tej strani proračuna, bolj zanimivo je pogledati, kaj dejansko pomeni dvig DDV. Najprej zvišanje vseh cen, kjer podjetja lahko prenesejo dvig DDV v cene. Naj vam naštejem kakšno dobrino? Kaj menite o še dražjem gorivu? Če vam je všeč, je predlog SD pravšnji za vas! Prosim, ne pozabite niti na najemnine, plin, elektriko, telefonijo, internet … Za vse to in še več vam bo SD omogočila višje cene, ker se tako varčuje v javnem sektorju (tudi če nekako niste del javnega sektorja, ampak kot je povedal poslanec Frangež v Odmevih, hudič je v podrobnostih).

Kaj pa povračila za potne stroške?

Če ste v javnem sektorju in bi vam SD še podaljšala interventni zakon, hkrati pa dvignila DDV, kolikšna bodo potem vaša neto povračila za potne stroške, za katere jih tudi tako skrbi? Nižja ali višja? Rekel bi nižja, ne sicer za toliko, kot predlaga vlada, je pa res, da se učinek znižanja povračil potnih stroškov, kot ga predlaga vlada SDS, ne bo prenesel na množico dobrin in storitev, tako kot bi bila to posledica dviga DDV esdejevcev.

Kolikšna bo vaša poraba na letni ravni, če se ob zamrznjeni plači dvigne DDV, gospod Štrukelj?

Kolikšna bo šele poraba (če ne gre drugače, potem beri stroški življenja) socialno najšibkejših, ki jih bojda zagovarjate?

Ali ne boste esdejevci zdaj prevalili varčevanja v javnem sektorju na najrevnejše?

Ali ne veste, zakaj so bili trije trgovci pod drobnogledom UVK? Morda zato, ker so zunanje pritiske na cene izkoristili za nadproporcionalno zvišanje večine cen? Ali morda dvig DDV ni zunanji mehanizem, ki lahko sproži enak proces? Če dviga DDV ne bo mogoče preliti v cene, se bodo zmanjšale marže, če se zmanjšajo te, se krči investicijska dejavnost in s tem delovna mesta, da ne govorimo o krčenju plačila davka od dobičkov podjetij. Ali potem res ostane 120 milijonov evrov za proračun? Moramo zaradi tega ukrepa in zaradi zanikanja potrebe po prestrukturiranju odhodkovne strani res zvišati stroške življenja in potopiti podjetja? Da ne govorimo o velikem veselju podjetij, ki bodo hkrati prejela višji DDV in dodatno obremenitev s 50-odstotnim davčnim razredom. Čestitke, dragi esdejevci, delavci in podjetja naj gredo v pekel, samo zato, da odhodkovna stran proračuna ostane nedotaknjena. In ne nazadnje, kako boste podaljšali izvajanje interventnega zakona, če boste hkrati z dvigom DDV zvišali življenjske stroške? Štrukelj, Semolič in še zlasti Posedi prav gotovo komaj čakajo, da se plače ne uskladijo z dvigom življenjskih stroškov.

Kaj pa spremembe dohodnine

Neizmerno mi je všeč tudi tale predlog za »zmanjševanje odhodkovne strani proračuna«: vlada naj se odpove napovedanim predlogom spremembe dohodnine in davka od dohodkov pravnih oseb (DDPO). Po njihovi logiki je logično konsistentno: prvič, zmanjševanje odhodkovne strani proračuna je mogoče s spremembami na strani prihodkovne strani proračuna, in drugič, odprava možnega predloga, ki ni niti analiziran v roku, daljšem od leta dni (kaj šele, da bi bile izvedene simulacije rasti prihodnje porabe in BDP), pomeni po njihovi logiki prihranek. Pri zadnjem ne razumem njihove skromnosti, sam bi na primer predlagal prihranek pri zavrnitvi nakupa Aljaske, čez palec ocenjujem, da bi s tem v proračunu prihranili 106 milijard evrov.

Pozitivna Slovenija je original, SD je kopija!

Predloga največje opozicijske stranke Pozitivne Slovenije ne bom komentiral, ne zato, ker bi imel karkoli proti njim (vrhovi SDS utegnejo povedati, da za njihovega predsednika celo delam), ampak zato, ker je SD dobesedno prevzela jedro njihovih predlogov (razen reševanja kakega vodje gradbenega kartela iz naslova povečanja odhodkovne strani proračuna), kar seveda napelje na tezo: če si Janković res želi združitev levice, kjer bi sam igral vlogo dominantnega igralca, potem je za SD ob kampanji, ki jo zganjajo te dni, nični logični konsistentnosti njihovih predlogov in ekstremnemu zanikanju realnosti združitev daleč najboljša možnost. Svojih idej namreč nimajo, v patetično retoriko zavijajo iste argumente in še odločili so se za tisto, kar so najbolj očitali SDS – iz reformnih svežnjev delajo politični boj. To ni tisto, kar smo vsi skupaj pričakovali od SD, in ni tisto, kar so sami napovedovali, zato menim, da jim ne preostane nič drugega, kot da dvignejo roke in se vsi skupaj včlanijo v Pozitivno Slovenijo.

P. S. Če koga še morda zanima: paraziti lajajo, karavana gre naprej.

1 komentar

  1. ZVIŠANJE DDV – eja je točno tisto , kar je najlažje napraviti , to kar so napravili novi rdeči na HRVAŠKEM in ta znaša 25 % ! SO že kakšni rezultati vidni ? NE in jih tudi ne bo !
    PRI nas bi morda pristal na zvišanje tega davka samo tistega iz 8,5 % na okroglo 10 % , delno tudi zaradi potratnosti , metanja hrane v kontajnerje !

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite