SCNR: Vojna in revolucija – Slovenija 1941 – 1943

1
615
Foto: SCNR.
Foto: SCNR.

Študijski center za narodno spravo je pripravil znanstveni posvet Vojna in revolucija – Slovenija 1941-43, z namenom, da bi ob številnih obletnicah – posebej ob 70. obletnici konca II. svetovne vojne – spregovorili tudi o vzrokih in začetkih. Študijski center je k temu razmisleku povabil strokovnjake z različnih miselnih polov, nekateri so se odzvali, drugi spet ne. Znanstveni posvet je v nekaj urah vsaj delno osvetlil prva leta vojne in revolucije v Sloveniji. Vsebina referatov je ponovno pokazala na prelomnost teh let, na preračunljivo nasilnost in osebne tragedije. Vse to pred meseci, ko govorci na posvetu že pričakujejo neumorno poveličevanje partizanstva v javnosti.

Andreja Valič Zver je kot gostiteljica v uvodnem referatu kratko okvirila obdobje, na katerega se je nanašal posvet. Tamara Griesser-Pečar je predstavila sklepe Vrhovnega plenuma OF, ki so bili sprejeti 16. septembra 1941 in uzakonjeni za nazaj postali temelj graditve nove oblasti po vojni. Ključna sprejeta odloka tisti dan sta prinašala monopolizacijo odpora proti okupatorju in zaščitni odlok, ki je prinesel legitimacijo likvidacij. S tem je bilo irelavantno ali nekdo dejansko sodeluje z okupatorjem ali se izven OF bori proti okupatorju, v vsakem primeru naj bi šlo za izdajalce. Vzpostavljena so bila posebna tajna sodišča, njihovo delovanje pa ni bilo jasno določeno. Pri tem je Griesser Pečar izpostavila še vprašanje, kdo je temu plenumu pravzaprav namenil pooblastilo, da govori v imenu ljudstva, ki je nazadnje na volitvah izbiral predvojne stranke.

Vida Deželak Barič je predstavila konferenco KPS na Cinku v juliju 1942, kjer so bila v ospredju dva problema – polarizacija (Kidrič: ‘bela garda in tabor slovenskega naroda’) in ohranjanje enotnosti OF pod komunisti. Kidrič na konferenci naznani, da je »proti beli gardi možno samo fizično uničenje«. Kritizira se ‘blago postopanje’ partizanov proti skupini v Loškem potoku, ker jih ti samo razorožijo, nekateri menijo, da bi »vsaj kaplana morali ubiti«.

Tomaž Kladnik je orisal nekaj značilnosti različnih oboroženih sil, v katerih so sodelovali Slovenci. Kladnik je izpostavil, da so bili slovenski domobranci pod vrhovnim poveljem nemških oficirjev, vendar je glede tega prihajalo tudi do sporov s slovenskimi častniki, kdo je komu nadrejen. Značilnost partizanske organiziranosti je bila poleg gverilskega načina bojevanja tudi predimenzioniranost v poimenovanju – vojaškim enotam so dajali za eno stopnjo višje nazive.

Aleš Nose v prispevku »Izdaja častnikov kraljeve jugoslovanske vojske v Ljubljanski pokrajini, marec 1942« prikaže, kako so partizani prispevali k njihovi deportaciji v koncentracijsko taborišče Gonars ter se tako rešili nevarnih potencialnih nasprotnikov. Po pošti so častnike namreč pozvali, naj se pridružijo partizanskemu boju, pošto pa je pregledovala italijanska cenzura.

Damjan Hančič je predstavil revolucionarno nasilje v Ljubljani v letih 1941 in ’42, predvsem likvidacije in napade na civiliste. 30. julija 1941 se zgodi ponesrečen atentat na Ježici, gre za čas, ko VOS še ni dokončno organiziran in so napadi pogosto vezani na osebno maščevanje ali strah, da bi kdo koga izdal Italijanom. Prva smrtna žrtev komunistov je orožnik Viktor Jagodic, ki 10. avgusta 1941 na cesti prepozna komunista Joška Majcna in v strelskem obračunu, ki sledi, podleže strelu. Žrtve likvidacij v teh letih so predvsem predvojni policisti in uradniki, ljudje s poklici, ki se gibljejo po terenu, migranti, ki znajo italijansko, politiki, dezerterji, dekleta, ki se zaljubijo v Italijane. V letih ’41 – ’42 je tako v Ljubljani s predmestji ubitih 8 predstavnikov okupatorja in 174 Slovencev – 162 civilistov in 12 partizanov oz. dezerterjev.

Helena Jaklitsch je orisala predvojno življenje in izseljevanje Kočevarjev konec leta 1941 in v začetku 1942. Kočevarji so na Slovenskem živeli šeststo let in vzpostavili razvito gospodarsko, izobraževalno ter kulturno življenje. O lokaciji preselitve, ki je potekala od 14. novembra 1941 do 22. januarja 1942, izvedo tik pred selitvijo in ker gredo na območje, kjer so prej izgnali Slovence, ji mnogi nasprotujejo. Vendar je propaganda za selitev »nazaj domov« močna, podkrepljena z grožnjami, se preseli 97 odstotkov Kočevarjev. Tisti, ki po koncu vojne ne uspejo pravočasno prebegniti v Avstrijo, so pobiti, oblast pa njihove domove, cerkve in celo pokopališča zravna z zemljo.

Marta Keršič predstavi potek revolucije v Šentjoštu poleti 1942 in njene žrtve – skupaj 23 civilistov in 50 otrok, ki ostane brez enega ali obeh staršev. Keršič izpostavi trpljenje družin Šubic, v kateri 30. julija 1942 štirje otroci ostanejo sami s staro mamo, ter družin Bradeško in Jesenovec, kjer iz 31. julija na 1. avgust umorijo očeta in mater, dvoletna hčer Ljudmila pa zgori v družinski hiši. Po vojni tem družinam zaplenijo še premoženje. Tudi partizan Peter Cafuta Gad, ki je vodil poboje v Šentjoštu in okoliških vaseh, med spanjem konča pod streli soborcev.

Ob zaključku je Draško Josipovič predstavil prekop žrtev na Mačkovcu oktobra 2013, kjer so uspeli med 43 pobitimi identificirati 16 oseb. Svojci so se odločili za skupno grobnico. Josipovič je predstavil še nekaj drugih lokacij – predvsem jam – kjer so odkrili okostja ljudi. Izstopa primer jame Jelenca, ki se je znašla v coni A in so jo leta 1947 prvič izpraznili. V njej so našli 156 trupel, a jama se kasneje spet napolnila s trupli – po priključitvi Jugoslaviji 15. septembra 1947. Josipovič predvideva, da so tja odvrgli pobite prebežniki čez mejo.

Posvet je zaokrožil Jože Dežman z referatom Od Črnih bukev do Črne knjige titoizma, v katerem je spregovoril predvsem o miselnosti in retoriki, ki prevladuje od Čebin leta 1937 do danes.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. To je kratek in verodostojen prikaz posveta raziskovalcev začetkov vojne in revolucije, ki je bila dejansko komunistična borba za revolucionarni prevzem oblasti z zlaganim manipuliranjem z NOB in OF.
    V osebni diskusiji sem opozoril, da je na podlagi izrečenih dejstev ohranjanje tradicij NOB in OF nedemokratično in nedostojno.
    Opozoril sem, da je US odločilo, da je poimenovanje ulice po TITU neprimerno za državo Slovenijo. Predlagal sem, da bi se ob dejstvu nelegitimnega ohranjanja tradicij NOB (Dražgoše, Pohorje, XIV.divizija,Resevna) obrnili na US, da se po 21.členu Ustave o varstvu človekove osebnosti in dostojanstva sproži postopek za spoštljivo državljansko ureditev tega zlaganega dogajanja in zavajanja naroda o resnični demokraciji, svobodi in kontinuiteti države Slovenije z republiko Slovenijo v okviru Jugoslavije.
    Slovenska stvarnost se lahko reši v duhu smisla, ki ga je postavil psiholog Frankl in v duhu odgovornosti, ki jo je priporočal Ameriki ob spomeniku svobodi. Torej gre za svobodo in odgovornost !!!!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite