Science on Stage (Znanost na odru) je festival učiteljev, ki prikažejo zanimive, ustvarjalne, metodične in didaktične pristope v naravoslovju in se srečujejo med seboj in tako izmenjujejo ideje in poglede na poučevanje. Festival je namenjen naravoslovju z željo, da je fizika, matematika, kemija, biologija pa tudi geografija življenjska, privlačna in nabita z samostojnostjo dijaka in učitelja. Vsak udeleženec (ali skupina) ima svojo stojnico, vendar vsi učitelji ene države so skupaj. Poleg stojnic in delavnic, so še seminarji in skupna srečanja v dvorani, kjer so predstavljeni zanimivi poskusi in projekti. Poudarek je bil na mednarodnih povezavah na različnih projektih. Sodelovalo je 25 držav. Poleg sejma projektov (poskusov) so bile na festivalu tudi naslednje aktivnosti: delavnice (50 minut), seminarji (30 minut, kratki pogovori in razprave), predstave na odru (na velikem odru nekateri udeleženci predstavijo svoje projekte). Vseh udeležencev je bilo okoli 400.
Kot družba se moramo zavedati, da moramo vlagati v razvoj učitelja, mu dati vzpodbude tako, da bo šel na taka in podobna srečanja, da bo na takih srečanjih sproščen, aktiven itd.
Udeleženci so bivali in vse aktivnosti so bile v Camp Queen Mary Universty London. Vsak dan smo se dvakrat vsi zbrali v veliki dvorani (ob 9h in 17h), kjer smo prisostvovali zanimivim daljšim predstavitvam, kratkim predstavitvam (približno 3 minute) in napotkom in obvestilo. Samo v petek je bil dan odprtih vrat, tako da so lahko prišli zunanji obiskovalci, ki pa so se morali prijaviti. Ostali čas je bil namenjen druženju, izmenjavi pogledov na poučevanje in ogledom stojnic udeležencev. Bilo je ustvarjalno, sproščeno in veselo vzdušje. Bili smo kakor nekakšni prodajalci suhe robe (novih idej, poskusov, pristopov). Vsak je rad razlagal svojo »kramo« na stojnici in jo želel posredovati drugim. Tu so se resnično srečali učitelji z željo po iskanju novega. Ob vsem tem, ko se soočiš z vso raznovrstno ponudbo, se lahko vprašaš ali je moj pano, moja stojnica konkurenčna v Evropi.
Iz Slovenije smo se festivala udeležili z projekti: Optical devices:teleskpope, spectroscope,camera obskura, periscope and kaleidoscope (Majda Srna, Osnovna šola F.S. Finžgarja Lesce), Mathematical application of two simple astronomical measurements, (Boris Kham, Gimnazija Jože Plečnik Ljubljana), Science box – box of experiments, (Sašo Žigo, osnovna šola Danila Lokarja Ajdovščina) in Home – made lens: (Jaka Banko, Luka Bole, Dalibor Šolar) so imeli stojnico in delavnico (skupina: fizik.si). Predstavnike Slovenije je izbrala Slovenska znanstvena fundacija.
Naša stojnica je bila, dobro obiskana. Veliko obiskovalcev se je ustavilo in pokukalo skozi modele teleskopa, spektroskopa itd. Atraktivni so bili kolegi z izdelovanjem, bolje rečeno ulivanjem leč. Njihova delavnica je bila zelo dobro obiskana, saj so morali obiskovalci prinesti rezervne stole. Pritegnili so tudi preprosti poskusi v škatlah, marsikdo je napisal svoj internetni naslov na seznam, da bi imeli stike z avtorjem. Pri astronomskih vajah se je ustavilo večje število obiskovalcev. Pripravljen sem imel potek obeh vaj in jih razdelil okoli 110. Poudarek obeh vaj je v prikazu, da se dajo naravni zakoni matematično opisati in da v naravi ni nič naključnega, vse je strukturirano. Vaji sta, če jo naredimo v vseh stopnjah, težji. Kar nekaj obiskovalcev se je strinjalo z mojo tezo in so bili navdušeni, da sem povezal matematiko in astronomijo.
Astronomskih tem na festivalu je bilo bolj malo, nekaj so predstavili Bolgari (Studying the Solar Activity), Finci so predstavili model in izdelavo kamere obskurne in kako dobimo sliko krivulje Sonca preko leta. Nekaj pa je bilo klasike, kako ponazorimo osončje. Na velikem odru meje navdušil Madžar Andas Roka, ki je imel temo na velikem odru Time travel as guided Chemisty tour, kajti ob zanimivih, zabavnih poskusov in predvajanju zanimivega videa je razlagal vesolje (nastanek itd.).
Ob koncu podelijo tudi priznanja najboljšim poskusom, projektom. Podrobnosti (kategorije, panoje vseh udeležencev, nagrade itd…) lahko najdete na povezavi.
Še o odnosu udeležencev do festivala
Dvorana je bila ob skupnih srečanjih polna, tudi na zaključni slovesnosti so manjkali le redki zaradi letalskega prevoza. Veliko jih je zato šlo na pot v nedeljo.
Rečeno je bilo, da bomo stojnice pospravili po svečanem zaključku in tako je v soboto po 13h tudi bilo. Pri nas pa opažam, da jo pobriše marsikdo pred koncem seminarja itd.
Zakaj sem napisal to poročilo?
Vsakemu učitelju od vrtca do srednje šole priporočam, da se na svoji poti kdaj sreča s tem festivalom v živo in doživi izmenjavo različnih metodičnih in didaktičnih idej, novosti, da se sooči z evropskimi učitelji, da izmenja izkušnje, da se ne boji nastopiti z novo idejo. To je izziv, saj se moraš nanj temeljito pripraviti, če želiš in moraš biti viden. Poster mora biti likovno in vsebinsko bogat, a ne prenatrpan, stojnica mora biti urejena in dati možnost, da se obiskovalec česa dotakne, moraš imeti propagandni material: kaj predstavljaš? Pripravljen moraš biti za komunikacijo z obiskovalci, da jim zagnano in strokovno razložiš svoj »štant«. In ko odhajaš s takega festivala, si bogatejši, si napolnjen z energijo za nadaljnje delo in veš, da se lahko primerjaš z drugimi.
Kot družba se moramo zavedati, da moramo vlagati v razvoj učitelja, mu dati vzpodbude tako, da bo šel na taka in podobna srečanja, da bo na takih srečanjih sproščen, aktiven itd.
Ali vlagamo v razvoj učitelja, ga podpremo, ko se želi soočiti z širšo evropsko šolsko srenjo? Ko se srečujem s kolegi spoznavam, da vedno ni posluha pri vodstvenih delavcih za take želje in hotenja, pa naj gre za tujino ali dogajanje doma. Želimo učitelja, ki bo ustvarjalen, ki bo z učenci delal to in ono (krožki, tekmovanja, raziskovalne naloge), a ko je treba učitelja nagraditi ni volje, ni denarja, ni napredovanja. In učitelj lahko počasi upočasni korak in dela le tisto strogo, kar uči načrt določa in pravilniki zahtevajo. Počasi otopi! In kaj potem… Zgodi se tudi to, da ob enkratnem naravnem dogodku (delni sončev mrk 20. marec 2015) nekateri ne dovolijo ogleda, ker bo trpel pouk in ravno tedaj pišemo, ravno tedaj imam laboratorijske vaje iz fizike… Ne moreš verjeti, a tako je.
Vsi, ki smo dojeli, da se mora učitelj razvijati in imeti širino, vztrajajmo, saj tako bomo tudi osebnostno rasli.
In še opomba: več kot štirideset let sem bil učitelj in prehodil pot od osnovnošolskega do srednješolskega učitelja in sem naletel na težave, a vztrajal sem. Imel sem srečo, da sem imel podporo vodstev in tudi mojo pot v London je podprlo (omogočilo) vodstvo Gimnazije Jožeta Plečnika Ljubljana. Hvala!
Boris Kham, prof. fizike
