Robin Schweiger v komentarju z naslovom Pogum Gorbačova, polom Gadafija in molk Türka piše kako smo bili “v preteklih tednih priče – in smo še sedaj – pomladi narodov v arabskem svetu. Se je dalo to predvideti? Do neke mere gotovo, če je človek pozoren za prav(iln)e informacije in opazi majhna, a pomembna znamenja in dogajanja, ki so dogodki, ki nam kažejo prihodnje spremembe. Eden od takih dogodkov je bil dvanajsti Bled forum o Evropi z naslovom “Foresight konferenca o upravljanju strahu in blaginje”, ki je ta teden potekal na Bledu.”
Kdaj se je začelo zadnje vrenje in ‘prebujanje’ narodov v Evropi? S padcem berlinskega zidu leta 1989? Gotovo preje! Za tem zgodovinskim procesom stoji Mikhail Gorbačov, ki je ta teden (2. marca) praznoval 80. letnico življenja.
/ … /
Kdaj se je začelo vrenje v arabskem svetu? Arabski proces perestrojke se je začel že preje, a revolucija šele pred nekaj tedni v Tuniziji. ‘Zanetil’ jo je mladi prodajalec hrane, ki se je zažgal iz znaka protesta, ko ga je malo preje policija ponižala. To je bilo dejanje obupa, ker se nič ne spremeni. Ta ekstremni protest je spodbudil ljudi, da so šli na ulice Tunizije, čemur so sledili prebivalci Alžirije, Egipta, Libije, Jemna, Bahrajna, Omana, a ne še Saudske Arabije ki so preprosto rekli – dovolj.
/ .. /
Ameriški predsednik Reagan je napadel Libijo 15. aprila 1986, ker je že takrat hotel odstraniti Gadafija iz oblasti. Rešil ga je takratni predsednik italijanske vlade Craxi, ki ga je obvestil o napadu, saj so Američani zaprosili Italijo za uporabo zračnega prostora. Polkovnik Gadafi je bil povezan s terorizmom, saj je podpiral tudi Irsko republikansko armado. V naslednjih letih se je ‘prilagodil’ in ugodil zahtevam mednarodne skupnosti, da je lahko več kot 40 let ostal na oblasti.
/ … /
Letos, natančneje, 12. januarja, sem se udeležil javnega posveta z naslovom “Razvojna politika EU v podporo vključujoči in trajnostni rasti – Povečanje učinka razvojne politike EU”, na katerem je imel uvodni nagovor slovenski predsednik dr. Danilo Türk. Predsednik je pozdravil napredek RS na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja in dodal »da bi bilo prav, da je Slovenija angažirana tako v razpravah o velikih konceptualnih vprašanjih razvoja in razvojne pomoči kot tudi s praktično pomočjo, v okviru svojih zmožnosti«.
Ko je odgovarjal na vprašanja, sem mu tudi sam zastavil vprašanje o migracijah v Evropi in kako pomagati k dvigu ravni človekovih pravic v Libiji. Na prvi del vprašanja je odgovoril, na drugi del o Libiji pa nič. Čudil me je njegov molk o tej tematiki, saj je tudi strokovnjak za mednarodne odnose. Še bolj pa sem se začudil, da ob tako pomembnem dogajanju v arabskem svetu ni do sedaj obsodil nasilje polkovnika Gadafija nad ljudstvom in izrazil solidarnost z libijskih narodom. Na spletni strani predsednika države nisem našel nobene izjave za javnost.
Sprašujem se, kako bomo – če bomo kot so pisali slovenski mediji – sprejeli libijski denar za dokončanje ljubljanskega projekta Stožice, ki je prepojen s krvjo zatiralca človekovih pravic polkovnika Gadafija ter njegove poslovne elite in z željo po večji svobodi in demokraciji libijskega ljudstva? Ali ni štadion že dovolj velik ‘spomenik’ izkoriščanja delavcev iz bivših jugoslovanskih republik? Mora res biti tudi spomenik teptanja človekovih pravic še arabskega sveta? Morda smo že pozabili, da smo pred natančno 20 leti bili tudi sami v precej podobni situaciji, namreč v primežu zatiralca človekovih pravic Miloševiča in jugoslovanske vojske ter v želji po večji svobodi, demokraciji in samostojni Sloveniji?
Več: Radio Ognjišče
