Najnovejše ankete javnega mnenja jasno kažejo, da še vedno ne razumemo osnovnega pravila demokracije, ki je: »če se hočeš znebiti enih (običajno teh na oblasti), moraš voliti druge (opozicijo)«. Ta proces mora nujno potekati znotraj kategorije »poznamo« in »zelo dobro je, da se katerakoli od strank predolgo ne zasidra na oblasti«. Nobene od teh kategorij pri nas ne spoštujemo. Od leta 1945 so na oblasti praktično isti. Tistih nekaj let, ko je bilo na oblasti ljudstvo z resnično novimi obrazi, pa smo dobili samostojno državo, demokratični politični sistem in s tem svobodo, ter smo začrtali osnove bolj pravične družbe, ko smo lastnini deloma vrnili njej pomen. Sicer pa ni čudno, da smo obstali na pol poti, saj so nekatere stvari pri nas samo simbolične, oz. so zapisane na pravne papirje, a se ne uresničujejo. Naj naštevam samo enakost pred zakonom, svobodo govora, svobodo vesti, privatna lastnina, pravica do vzgoje otrok v skladu s svojim prepričanjem (pluralno šolstvo), ipd. Mnogo je potrebno še postoriti, a zgleda, da nas polni lonci mesa držijo v stari »egiptovski sužnosti«. Še najbolj zaskrbljujoče pa je, da si najbolj želijo »nazaj v socialistični raj« prav mladi, ki so v gabrovski šoli slišali o tistem raju samo dobro, ne zmorejo pa si postaviti preprostega vprašanja »zakaj so si takratni mladi – to smo ti, ki smo zdaj stari okoli 50 let – tako enotno želeli ven iz tistega raja«. Ne znajo si niti vprašanja postaviti,niti ne morejo si ga pošteno odgovoriti. Hočejo le brezskrbno življenje kjer bodo drugi poskrbeli zanje… in to je socializem v njegovi najčistejši obliki.
Zato ni čudno, da so socialistične stranke pri nas največje. SD, SDS sta obe »socialdemokratski stranki«. Razlikujeta se ne po programu, temveč po osebah, ki ju vodijo in po odnosu do revolucije, kar glede na to, da smo v Sloveniji, ni malo. V normalnih razmerah bi pa morala biti to ena sama stranka… morda pa kdaj pride čas, da gre svoje k svojim. Socialistične pa so tudi DeSUS in Levica, ter vsaka novo nastala stranka za enkratno uporabo, saj jim zato tudi pravimo »kontinuiteta«.
V prihajajočem volilnem letu, ko bodo najpomembnejše volitve od vseh naših volitev, to so volitve v Državni zbor, so dani vsi pogoji, da se ponovi zgodba izpred štirih let. Pričakujemo lahko popolno zmago »nove levice« s svojimi utopijami: teorija spola, LGTB agendo, socialistično ekonomijo in naprednjaško kvazi kulturo.
Zdi se, da je volilno telo nepopravljivo razdeljeno nekako takole: 40% za kontinuiteto. To so tisti, ki živijo od dela drugih saj so tako ali drugače prisesani na državne jasli. Pa ne mislim na državnem uslužbence, vojake, policiste ali šolnike, ki so vsi plačani iz proračuna. Temveč recimo na vulkanizerje, ki jim je država 2x na leto priskrbela posel, ali dimnikarje, ki nam jih je po dragih cenah vsilila, ali pa na vse tisto zdravstveno osebje, ki v sivi coni med državnim in zasebnim služi mastne denarce na naš račun, ali pa na množico kulturnikov, ki njihovih stvaritev ne pozna nihče, ampak v ozkem krogu samovšečnih znancev drug drugega hvalijo kot »oh in sploh«, a niso sposobni ničesar od tega, kar »ustvarijo« tudi na trgu prodati, zato nam vsiljujejo nakup domačih »umetniških« del ob investicijah, ne le državnih, ampak tudi zasebnih; ali pa na športnike, ki jim bomo morali plačevati še privilegirane pokojnine (recimo jim »nove borčevske pokojnine«) kakor, da ne bi zaslužili v tistih nekaj letih več kakor dobro plačan delavec v vsem svojim življenju … Seznam je predolg, da bi ga lahko izčrpal. A vsi našteti se tako ali drugače zavedajo, da bi se ob temeljiti spremembi oblasti in mentalitete končali tudi njihovi privilegiji in zato podpirajo te, ki jih za ceno visokega zadolževanja države hranijo. Pomladnih (napačno imenovani »desni«) volivcev je trenutno še tam okoli 25%. Združujejo se v SDS, NSi, SLS, NSLS, GOD in morda še kje. Včasih so bile tri stranke v parlamentu, zdaj sta samo dve. Verjetno bo pri tem tudi ostalo. Vprašanje je le koliko glasov bo šlo v nič pri novonastalih strankah, če ne bodo pokazale nadpovprečne politične modrosti in sposobnosti delovanja in prebile v parlament. Dvomim pa, da se bo bazen pomladnih strank v celoti povečal.
Vmes pa so tisti, ki odločajo o večini v parlamentu. To so ljudje, ki so zadnjih nekaj volitev izbirali »novosti«. Teh je okoli 35%. Da bi se kaj spremenilo, bi morali vsi ti voliti opozicijo. To pa se ne bo zgodilo, ker je kaj takega pričakovati v kaki Severni Koreji ali Kubi. Torej je vprašanje samo, kolikšna bo zmaga kontinuitete. Ali bo spet 2/3 ali bo manj. Če se zgodi katastrofa in zmagajo z ustavno večino, potem nam ni pomoči. Nadaljevali bomo pot v nov totalitarizem. Škode, ki jo je naredil Virant, ko je tem volivcev ponudil mačka v žaklju s svojo DL, ne smemo pozabiti! Tem volivcem zdaj kučanovci ponujajo Šarca in vse kaže, da jim spet uspeva. Levica si pač lahko privošči, da spet in spet ponuja ljudem mačka v žaklju. Tudi to je del njihove družbene prednosti.
Zato mi ne ostane nič drugega kakor za prihajajoče leto voščiti slovenskemu državljanu »ščepec zdrave pameti«. Da bo spoznal, da je »novo staro«. In če hoče novo, potem mora voliti staro, dobro in preizkušeno opozicijo. Če pa mu izbira ni všeč, potem pa je demokratično zdravilo sodelovanje, aktivna soudeležba v političnem življenju in s svojim prispevkom izboljšati ponudbo. Vendar v okvirjih znanega in poznanega, ker samo tako bomo končno zapustili tranzicijo in postali zrela demokracija.
