Sarrazin – rasist, realist ali le politik?

1

Avtor: Robert Fras. Nemški politik Thilo Sarrazin je s svojo knjigo Deutschland schafft sich ab (v prevodu Nemčija ukinja samo sebe), objavljeno leta 2010, sprožil vroče debate o nekaterih temah, med drugim tudi o priseljencih v Nemčiji.

Sarrazin je bil med leti 2002 in 2009 finančni senator mesta Berlin, od maja 2009 pa je bil član upravnega odbora Nemške zvezne banke. Objava knjige Deutschland schafft sich ab je zanj terjala svoj davek, saj je bil 1. oktobra razrešen s položaja. Toda o čem knjiga, ki ima podnaslov Kako postavljamo svojo deželo na kocko, sploh govori in zakaj je tako kontroverzna?

Sarrazin, ki je mimogrede politik, član stranke SDP, se v svoji knjigi ubada s posledicami, ki bi utegnile doleteti Nemčijo zaradi kombinacije znižanja rodnosti, vse bolj številčnega nižjega sloja in priseljevanja iz pretežno muslimanskih dežel. Knjiga je razdeljena v devet poglavij, od tega je pet vsebinskih poglavij z naslovi Revščina in neenakost, Delo in politika, Izobraževanje in pravičnost, Priseljevanje in migracija ter Demografija in politika prebivalstva.

Knjiga je sprožila številne polemike in razprave s strani politikov, medijev in različnih javnosti. V njej Sarrazin med drugim sicer denimo razglablja tudi o nizkih izobraževalnih standardih v nemških šolah, a je morda največ pozornosti pritegnil “obračun” s priseljenci iz pretežno muslimanskih dežel. Ti se po njegovem ne znajo integrirati, večinoma živijo od socialne pomoči, njihovi otroci pa so slabi v šolah.

Sarrazin meni, da bi morali Nemci imeti jasna pričakovanja od priseljencev: “Kdor ima legalni status priseljenca, je dobrodošel. Toda od vas pričakujemo, da se naučite jezika, si denar za vaše vzdrževanje in življenje prislužite z delom, imate izobraževalne ambicije pri vaših otrocih, da se prilagodite na nemške navade in običaje in čez čas postanete Nemci – če ne vi, potem najpozneje vaši otroci. Če ste muslimanske vere, potem je to v redu, s tem imate enake pravice in obveznosti kot poganski ali katoliški Nemci. Toda ne želimo verskih manjšin. Kdor želi ostati Turk ali Arabec in to želi tudi za svoje otroke, potem je država, iz katere je prišel, bolj primerna zanj. In tisti, ki ga najbolj zanimajo blagoslovi nemške socialne države, pri nas sploh ni dobrodošel,” je zapisal v svoji knjigi.

Sarrazinova knjiga – nisem je prebral – je na nek način precej rasistična in glede na vsebino se z večino njegovih tez se ne bi strinjal, prav tako pa imam občutek, da občasno precej pretirava. Toda nekaj mu moram priznati: upal je “spregovoriti” o temah, ki so pomembne, a so prevečkrat tabu. Prav tako je osvetlil določene težave in sprožil številne debate, ki jih prej ni bilo – in prav te debate so morda ključ do boljšega položaja priseljencev, izboljšanja izobraževalnega sistema ali izboljšanja nekaterih problemov, ki še niso dovolj razrešeni.

Dejstvo je, da sta poreklo in veroizopoved človeka občutljivi temi, meja pri občutljivih temah pa je zelo tanka. A čeprav so nemški politiki kritizirali Sarrazina, je debata o multikulturni družbi in integraciji privedla do spoznanja, da ni vse tako idealno. Le zakaj so nemška kanclerka Angela Merkel in vidni člani drugih strank pričeli izpostavljati, da se morajo priseljenci bolje naučiti nemškega jezika. Merklova je celo dejala, da je multikulturnost v Nemčiji ne uspeva. Politiki, ki so kritizirali Sarrazina, so – zanimivo – v svojo korist uporabili nekatere njegove teze. Politiki so nenadoma zaostrili svoje poglede do priseljevanja.

Če se bom sam kdaj preselil v tujino, se bom zagotovo skušal čim prej prilagoditi državi, v kateri bi našel nov dom. K temu nedvomno sodijo tudi obvladanje jezika, druženje s prebivalci, prevzemanje običajev in navad države, spoznavanje tradicionalne kuhinje svoje nove države, itd.: v tem ne vidim čisto nič spornega, ravno nasprotno. V času, ko je v Nemčiji potekala debata o priseljencih, so na eni izmed nemških televizij naredili reportažo, v kateri so prikazali dve družini. V prvi so se člani družine družili izključno s “svojimi”, gledali le svoje televizijske kanale in obvladali bore malo nemščine. Pripravljali so izključno hrano, ki so jo poznali iz svoje domače države in se striktno držali svojih starih navad. Druga družina je bila medtem popolno nasprotje: otroci so imeli nemška imena, družina je ohranila svoje običaje in navade, a istočasno prevzela nemške. Mama je kuhala tradicionalno nemško jed in pri tem pojasnjevala, da se vsi počutijo kot Nemci. Uganite, kateri družini je šlo bolje.

Sarrazin naj bo rasist, naj bo realist, naj bo politik. V dobro mu štejem to, da je v Nemčiji vzpodbudil razprave o temah, ki so bile prej bolj ali manj tabu in se o njih ni govorilo. Kaj takšnega bi morda potrebovali v Sloveniji. Vsi nergajo o tem, kako Romi na primer živijo le od socialne pomoči in vse takoj dobijo, nikoli pa ne steče debata o tem, zakaj in kako to spremeniti oziroma kako se lotiti določenih težav in jih skušati izboljšati. Prav tako se moramo vprašati, kako je mogoče, da nekdo, ki se je rodil v Sloveniji, skoraj ne zna govoriti slovensko. Ne, nisem rasist, obožujem večkulturnost, ampak včasih si pri določenih temah preveč zatiskamo oči, ravno zaradi tega, da ne bi izpadli kot nestrpneži ali rasisti.

Mimogrede: 64-letni Sarrazin te dni znova dviguje prah s svojo novo knjigo Europa braucht den Euro nicht (Evropa ne potrebuje evra). Nasprotuje pomoči zadolženim državam kot je Grčija in spet pretirava. Tako denimo navaja, da bo odkup za holokavst in svetovno vojno končan šele tedaj, ko bodo Nemci vse svoje vrednosti in tudi denar dali v evropske roke. Nekaj pa je vnaprej jasno: njegova knjiga bo vzpodbudila razprave o dolžniški krizi in recesiji ter prihodnosti evra, kar je pozitivno. Vsaka plat ima pač dve medalji.

1 komentar

  1. SARAZZIN , je v svoji knjigi povedal NEMCEM in svetu , kako sami zapravljajo svoj ugled in sami prevzemajo vzorce obnašanja //poslovnega , kulturnrga , moralnega // od prišlekov ! TAKO NEKAKO , ŠE HUJŠE , SE DOGAJA NAM , KO NAS MENDRA IN UGONABLJA VDOR TUJE MENTALITETE !

Comments are closed.