Marjan Šarec je s svojim predvolilnim geslom, »… z odločnim NE z Janezom Janšo in SDS …«, izločil tudi dvesto tisoč volivk in volivcev, ki jim je bila SDS njihova volilna izbira. Več sto tisoč državljanov pa je zaradi njegove ločevalne predvolilne kampanje na volilni dan ostalo doma. Danes se že številni med njimi zavedajo, da so s tem porinili Slovenijo na prag politične krize, katere končnih razsežnosti še ni mogoče napovedati.
Morda pa bodo jeseni volitve celo ponovili in bo politična kriza še dolgo trajala.
Po končanih volitvah nastopi čas, ko je potrebno pozabiti na predvolilna blatenja in laži. Je čas treznih odločitev, ki niso možne v sovražnem okolju, še manj z izločevanjem najboljših politikov od središča oblikovanja odločitev za prihodnost.
Če smo bili v predvolilnem času priče ponavljanja starih, preizkušenih metod diskretizacij političnih nasprotnikov, v tem primeru Janeza Janša, je po volitvah prišel čas resnice. Kaj vse so nekateri v predvolilni histeriji izrekli na račun prvaka SDS: da straši in ločuje državljane Slovenije na desne, …
Toliko sovražnih besed v vsem času slovenske samostojnosti še nismo slišali. So to novi politični obrazi, ki nam želijo vladati? Ali so le humoristi, brez političnega znanja, bomo kmalu videli? Sprašujem se, če bodo sploh zmogli izrečene besede in pretekle zamere vreči v smeti predvolilne histerije. Se bodo sposobni začeti pogovarjati, kako reševati številne nerešene zadeve, bomo kmalu lahko videli.
A je vrag odnesel šalo, ker niso pomislili, da imamo danes tudi volivke in volivci dostop do vseh medijev in arhivov, iz katerih lahko izluščimo, kaj je resnica ali laž. Zato konstrukt delitev strank na leve in desne ne vzdrži več resne presoje. Po njihovo naj bi samo leve stranke imele znanje, da to državo lahko popeljejo v blaginjo. Govorijo o socialni državi, zdi pa se, da se prepogosto ozirajo k Venezueli in se celo spogledujejo s Severno Korejo. Desne stranke in njihove politike pa se stigmatizirajo, odreka se jim sposobnost vodenja politike socialnega blagostanja in se jim pripisujejo, da nas strašijo z migranti.
Upam, da smo danes slovenski volivci končno spoznali, kdo seje sovraštvo in nas deli na naše in vaše. Potrjuje se tudi, da je na levici še veliko sovraštva do nas vernikov, kar je javno demonstriral poslanec dr. Franc Trček, poslanec stranke Levice. Sovraštvo do verujočih je izrazil celo v hramu demokracije, ko je po prvi redni seji Državnega zbora zahteval opravičilo novoizvoljenega predsednika Mateja Tonina. Ta je svoj slavnostni nagovor ob državnem prazniku zaključil z naslednjimi besedami: »Bog nam ohrani Slovenijo«.
Ob tem se upravičeno sprašujem, ali se k nam vračajo »stari« politiki. Ki so preganjali, zapirali in morili duhovnike, nas vernike pa preštevali pred cerkvenimi vrati? Bil je čas, ko je bilo v javnosti izreči »Bog mi pomagaj!« sovražno dejanje do takratnega režima? Se je poslanec z doktoratom spozabil ali pa je le pokazal v smer, kamor nas želi peljati stranka Levica?
Je Jurčičev Jurij Kozjak že pozabljen?
Ob vsem tem se upravičeno vprašam, zakaj je danes v Sloveniji vsak, ki se zavzema za svoj narod, vero, kulturo …, fašist? Tisti pa, ki se zavzema za ilegalne pribežnike, ki so v večini muslimanski ekstremisti, se ne želijo integrirati v novo družbo, novo okolje, se naučiti jezika in kulturnega obnašanja, žanje politične in medijske pohvale. To se dogaja danes, ko številni državljani Slovenije hodijo na Rdeči križ in Karitas po nujno pomoč za lastno preživetje.
V Evropi in Sloveniji je postala moderna nekakšna v multi-kulti državna tvorba, katere daljnosežnih posledic še ne poznamo. Se pa prvi znaki družbenih sprememb že nakazujejo v nekaterih zahodnih in severno evropskih državah. Tam se muslimanske skupine ograjujejo in izolirajo v svoja področja. Kjer moški nadaljujejo s politiko muslimanskih nasilnih (obrezovanje deklic, nošenje burk… itd.), dejanj nad ženskami. Jasno je, da ne prihajajo v Evropo, da bi se izognili vojn in verskega terorizma, pač pa nam Evropejcem prinašajo njihovo versko mračnjaštvo in nam vsiljujejo življenje po vzoru daljnega vzhoda. Da je to njihov cilj je lahko vsakomur jasno. So povesti Josipa Jurčiča že pozabljene? Jurij Kozjak
Biti na sredini, pomeni obstati
Da se novi in stari izvoljeni politiki počasi le zavedajo svoje nespametnosti, smo priče njihovemu mehčanju. V predvolilnem času so zagovarjali trdno levo vlado, kmalu po volitvah, ob sestavljanju Šarčeve vladne koalicije pa so jo preimenovali v levo sredinsko. Danes pa poslušamo, da Šarec sestavlja sredinsko koalicijo.
Ko se nihalka na stari uri ustavi na sredini pomeni, da njen mehanizem obstane. Biti na sredini, pomeni »stati«. Kaj to pomeni za delo neke državne politike v današnjem hitro se razvijajočem in spreminjajočem času, ni vredno izgubljati besed.
In Bog naj pomaga novim politikom k streznitvi njihovih razumov!
Konec preteklega je predsednik države Borut Pahor ponudil mandat za sestavo vlade Janezu Janši. Ali ga bo predsednik zmagovalne stranke na junijskih volitvah tudi sprejel, bo povedal v tednu dni. Je pa Janša preko medijev sporočil, da bo vsem strankam, ki so bile izvoljene v parlament, poslal pisno vabilo na pogovor. Vse levo usmerjene stranke, stranke komunistične identitete, so takoj preko medijev sporočile, da se povabilu na sestanek z SDS ne bodo odzvale. Zato je nato Janša vljudno vabilo preklical za nedoločen čas.
In tako so stranke levice znova potrdile, da bomo imeli enobarvno, rdečo vlado, če se seveda Marjan Šarec sploh uspe z njimi dogovoriti. Če se izrazim moderno po slovensko, dobili bomo novo staro politično diktaturo leve usmeritve.
