Bo Marjan Šarec uresničil Kučanove sanje o “žlahtni desnici”

17
1315

Bo Šarec uresničil Kučanove sanje o "žlahtni desnici"Bilo bi narobe, če bi vso skrivnost trenutnega Šarčevega uspeha hoteli videti zgolj v naklonjenosti medijev. Slednja sicer gotovo ni brez zveze z dejstvom, da je moralo na oblast abonirani politični opciji postati jasno, da utegne biti sedanji premier vsaj za nekaj časa zadnji uspešni “novi obraz”, če mu spodleti. Zaradi česar se z njim dela bolj v rokavicah celo v primerjavi z neposrednimi predhodniki.

Toda nespregledljiv ostaja razkorak med Šarcem, ki je, kot rečeno, začel s skromnim odstotkom volilne pogače in je sedaj trdno v sedlu, ter med Mirom Cerarjem, ki je začel z rekordno podporo na volitvah, pa se je slednja začela kaj kmalu topiti.

In če je opozicija, potem ko so jo lani kljub relativni večini odrinili od državnega korita, spočetka še lahko računala na kar lep delež z razpletom nezadovoljnih Slovencev, si danes skoraj ne more privoščiti rušenja priljubljenega premierja, saj bi ji javnost to zamerila in bi se znašla v podobno neugodnem položaju, kot se je Janša znašel, ko je leta 2012 sestavil vlado kljub relativni zmagi Zorana Jankovića. Podobno velja celo za Levico, ki si z rožljanjem proti premierju ne bi povrnila avreole s “sistemom” neokužene radikalne alternative, zaradi katere je bila še nedavno priljubljena zlasti pri mladih. Spričo tega marsikdo že šepeta, ali ni morda sedanji predsednik vlade nekakšen Janez Drnovšek, tisti skoraj že mitični slovenski voditelj iz devetdesetih let.

Primerjava Šarca z Drnovškom se zdi preuranjena

Ni pa moč prezreti, da je podobnosti med sedanjim in nekdanjim, v status legende povzdignjenim slovenskim premierjem kar nekaj. Oba sta prišla tako rekoč od nikoder, Drnovšek morda celo nekoliko bolj kot televizijski junak Šarec. Oba sta se pač v pravem trenutku profilirala kot novinca in zajahala konja nezadovoljstva s prototipskim utelešenjem starih časov. Vlogo Janeza Janše je pred tremi desetletji za Drnovška odigral okoreli aparatčik Marko Bulc. Oba sta se nadalje odlikovala po spretnem izsesavanju koalicijskih partnerjev, pri čemer je Šarec Drnovška morda celo prekosil, saj je v manj kot letu dni kar tri potisnil čisto na rob parlamenta ali čezenj.

Drnovšek obvladoval parkete svetovnih prestolnic, Šarec vzvišeno zavrnil Bruselj

Obstajajo na prvi pogled nepremostljive razlike v tehniki. Drnovšek je preprosto deloval v drugih časih. Geslo dneva je bila Evropa, zato je slovenska srca osvajal s svojo domnevno vzvišenostjo nad profanimi problemi malega človeka in političnega vsakdana. Namesto tega je menda suvereno obvladoval mondene parkete svetovnih prestolnic. Celo mi, ki smo te čase doživeli, se težko vživimo v obdobje, ko je sama omemba Bruslja ljudstvo in njegove voditelje pri nas prisilila na kolena in jih nevede pripravila, da so se pobožno pokrižali.

Kaj takega je zdaj seveda pokopano v preteklosti. In Šarec, ki je šel s časom naprej, je Slovence prav narobe očaral s tem, da je nad povabilom v Evropski parlament vzvišeno zamahnil z roko. Ravno tako pri njem ni sledu o Drnovškovem plavanju nad neuglednim blatom slovenskih vasi in mest, ko je nekdanji premier reševanje perečih svetovnih problemov uspešno družil s prekanjenim mešetarjenjem znotraj toliko opevanih “mešanih koalicij”. No, “mešana koalicija” je tisto, kar Šarcu, ki se najbolje znajde ravno kot ljudski tribun sredi Slovenčevega vsakdana, še manjka kot dragulj v kroni. Njegova koalicija je monolitna, a ob dobri volji bo še v tem mandatu popravil tudi slednje.

Bo Šarec uresničil Kučanove sanje o “žlahtni desnici”

Predvsem pa se zdi, da ima predsednik slovenske vlade kar dobre karte, da uresniči dolgoletne sanje vladajoče opcije o vzpostavitvi “žlahtne konservativnosti”, ki se občutenju slovenskega človeka morda res precej prilega. Slednjo so kot alternativo že nekoliko upehanemu Drnovškovemu modelu poskušali razviti že na prelomu tisočletij, a se je takrat poskus sfižil. Njegovi nosilci naj bi namreč po takratni zamisli prihajali z nasprotnega političnega brega. Šarec prihaja iz jedra vladajoče opcije, a se zelo uspešno prebija v konservativno jedro.

Foto: Nova24TV

17 KOMENTARJI

  1. Realnost je povsem nekaj drugega od fantazme o obnovitvi Drnovškovih mešanih koalicij in njegovega “žlahtnega” pragmatizma. Slovenija je med tem že izčrpala kredit, ki ga je za časa Drnovška še imela in se bo morala še presneto pošteno boriti, da se njen zaostanek za nekaterimi članicami, ki so ob vstopu v EU za njo krepko zaostajale, ne bo le še povečeval. Levim politikam je bilo za to vseeno, pomembno je bilo biti pri koritu. Ali se jim želi žlahtna desnica po Kučanu pri tem pridružiti. Izhodišča za to so vse prej kot idealna. Na ministrstvu za delo so na primer v prvi polovici leta porabili kar 86 ( z besedo šestinosemdeset ) milijonov primanjkljaja kar je skoraj vrednost karavanškega predora. Pri tem niti ne vedo povedati, kje so se ušteli, Šarec pa jim je ( junakinji prepovedi nastopa Thompsona, Klampferjevi ) naročil v svojem stilu, da naj pomete pred svojim pragom. Pa bo kmalu tako tudi pred njegovim pragom, ker ne bo nič drugače tudi z javnimi financami in o tem se ne bo spraševalo in govorilo na tiskovnih konferencah dokler ne bo zmanjkalo denarja za toliko opevane investicije in razvoj ter še kaj.

  2. Za uresničitev te “častne” naloge se zelo trudi Tonin. In zgleda, da tokrat misli resno. Vprašanje je, če se mu bo lakajsko prilizovanje “tanašim” tudi obrestovalo. No, prvi znaki so vzpodbudni. Fantu so odmerili mesto v sobotnem Delu. To pa je že nekaj.

  3. Gre za postavitev kvazi igralsko-lutkovnih sredinskih ali celo desnih strank s strani globoke države, da popolnoma izrinejo iz parlamenta dejanske stranke sredine in desnice, skratka namera (stara), demokratične diktature – demokrature. “Če bi se ne ustanovila desnica, bi jo morali ustanoviti mi.” Nekako takole je bilo javno povedano in ogromne vsote prihvatiziranega denarja se zapravlja za takšno uresničitev. Nespregledano in kot lahko vidi vsak, ki to hoče, smo blizu finala absurda. Za to se je že uporabljalo vse vrste strank.
    Zakaj pa tolikšna abstinenca na desni? NI samo zaradi te ugotovitve. Gre za totalitarni način vugoje in sploh v duhu tega življenjskega okolja, da je to samo po sebi “normalno” Npr. ko pride nek “demokratični” politik v funkcijo občinskega svetnika, poslanca, se zelo pogosto zgodi, da prekine spraševati tiste, ki so ga izvolili, kako in kaj. Ne, on takrat že vse ve in če mu kaj sugestiraš ali celo opozoriš, da je nek projekt napačen, nedodelan in pričakuješ, da bo premislil, te obvestil, da se strinja ali pa da se ne, ne dobiš odgovora. Tam j sedaj on in “strokovnjaki”, ki to rešujejo. Bodi tiho, ker nam nasprotuješ ali celo nasprotuješ , delaš škodo stranki in projektu, ki je sama posvečena pamet-rostfrai. No, potem pa predlagalec utihne (redko nadaljuje) in ga ne briga več občinski svetnik ali poslanek ali nek uradnik, ki ga je njegov apolitika in njegova volitev pripeljala na to funkcijo! naslednjič ne gre več na volitve, če ne pristopi kam drugam. večinoma pa ima vsega poln kufer, posebno, če je to zgodbo spremljal že pred demokratičnimi volitvami in je tudi za vse veliko nardil, tako rekoč, več kot si je mislil, da ga bo v te vode zaneslo! Izguba časa! Ni mu več mar ali gre za filozofsko uprašanje družben epoškodovanosti ali osebno lastnost ali zgolj krivdo duha…
    Politika, adijo, volitve adijo! Nič koliko je to izjavilo. Teh pa tudi bralec berila ne bo več prepričal. Ali pač s korenčkom potom kakšne politične r4azvojne žlahte, saj je dobil dobro inštrukcijo, kako se iz pokvarjenega kruha dela svoinjsko meso za tiste, ki so dobili svinjske žečodce.

    • Sploh ne, zlasti ne takratni SLS!
      Danes se lahko marsikaj popravi, toda v igri tajkunskega kapitala, je šarec že na konju v diru. Brez popolne spremembe taktike na sredi in desno od sredine, se bodo omenjene sanje uresničevale in pomlad se zna skrajšati na račun podaljšanja udorov zime. Letos se je v naravi to že zgodilo, če se ne bo podaljšalo poletje, bo značaj vina kislost in manj pridelka.

  4. To , da bo Šarec – tokrat prikrito, pred leti kot satirik – imitiral Drnovška – je bilo pričakovati. PR strategija, v štabu zadnjega šefa partije in še danes ključne avtoriteta tranzicijske levice. Že v prejšnjem sistemu se je bil strateg kontinuitete po »sestopu iz oblasti«, zadolžen za medije. In ta posel še danes obvlada odlično. Predvsem se zaveda, da so mediji ključni za zmago na volitvah. Imitiranje Drnovka so že v prejšnjem mandatu naložili takratnemu protežirancu Miroslavu Cerarju. A kot amater ga je opravil slabo.
    Vse izhaja iz analize psihološkega profila povprečnega volivca. Slovenci na krmilu nimamo radi glasne in arogantno samozavestne voditelje. Če že povzdignejo glas, zveni to kot osebna, človeška prizadetost. Obožujejo pa tip prijaznega, skromnega in umirjenega državnika – osebo, ki se sramežljivo ne upa »pogledati v oči«niti TV kameri – značilno za slavljenega Drnovška. Pravo nasprotje balkanskemu »vojvodi«.
    Seveda brez orkestrirane podpore botrovih prijateljev (Petriča, Petana, Vrabca , Repovža, Odlazka, … in seveda režimske TV) v dominantnih medijih bi bil Šarec morda le nek povprečni župan v povprečno veliki občini. Če ne bi pel po njihovo, bi ambicije komika kvečjemu osmešili.
    Kot rečeno, za razliko od Cerarja (ki se je obkrožil s štabom drago plačanih medijskih strokovnjakov), sedanji premier svoje PR performance izvaja profesionalno in pravzaprav samostojno. Seveda le v izvedbeni fazi. Dobro je poučen in usmerjan – s strani teh, ki so ga povzdignili – o čem naj govori.

    Poglejmo samo kako je aktualen. Na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni se je zadnji hip prelevil v zagovornika kmetov in sprevrženo napadel Podobnika, kot nekoga, ki strankarsko izrablja kmete za lastno promocijo. Ja, zaboga, kdo se pa naj bi oglasil kot zastopnik njihovih interesov, kot SLS, ki je izrasla iz Kmečke zveze. To je tako, kot, da bi SD-ju očitali »kapitaliziranje« krivic nad delavci za politično nabiranje točk na plečih delavcev. (No slednja primera ni najboljša, saj imenovana stranka res ni kaj prida naredila za delavstvo. Še danes govorimo o prekariatu pa čeprav je skoraj pol stoletja po tranziciji pokrivala ta resor – na vladi ali v parlamentu.)
    SLS in Marjana Podobnika, kot tako imenovanega odpisanega politika , pa Šarec ni izbral le zato, ker bi hotel SZDL-jevsko prevzeti interesno skupino podeželanov, in želel Marjana Podobnika priklicati iz pozabe, ampak, ker bi močna SLS, (ki se po anketah bliža pragu), lahko predstavljala potencialnega partnerja JJ na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Take načrte je potrebno v kali zatreti.

    Ja, kašno moč imajo mediji. Ja, kakšno moč Boter s svojimi prijatelji – lastniki in uredniki dominantnih medijev.
    Pri tem sploh ni bistveno, če je aktualni premier zamenja paradigmo. Na primer Šarec glede Bruslja, o čemer piše dr. Aleš Maver. Ključno je le dobro artikulirana poved in prepoznava kaj narod čuti. Ta ima žal spomin zlate ribice. Ups,naj mi te ljubke živalce oproste. Raziskave v zadnjem času so pokazale, da s spominom niso le tako »na kratko«. Res pa je, da reagirajo in se v tropu obračajo podobno kot ljubke ovčice, ki so bile v zadnjem času na tapeti zaradi pokolov.
    A tudi iz tega znajo mediji narediti pozitivni rating za premiera. Res grozljiva moč medijev, srhljiva tako ali bolj kot opustošenja volkov.

  5. Tudi sam se tako sprašujem. Razumem krog ljudi, ki ima od režima neposredno ali posredno korist. A, vseeno tako množično …. Očitno ima naš narod določene karakteristike – pogojene z zgodovino, kulturo, … morda nekaj že v genih (Čeprav resnici na ljubo smo ena velika mešanica). Smo pridni in po svoje tudi sposobni, a relacijska inteligenca bolj na kratko. Poglejmo samo kako so pred leti pri nas uspevali akviziterji, ki so bili sposobni prodajati, … prazno vodo za recnije. …. Še danes komercialisti (brez resnih dokazov) prodajajo po TV šopih “svega i svašta”. Očitno, kolikor poznam socialno psihologijo, nasedamo prijazni retoriki, bogaboječi drži naših liderjev. Očitno so to naštudorali v “štabu”. Imajo monopol nad dominantnimi mediji, a očitno tudi “znajo”.

    • Tudi sam nimam pravega odgovora na to vprašanje. Seveda je tu vpliv dolgoletnega pranja možganov s strani komunističnega agitpropa. Toda Slovenci smo, za razliko od drugih bivših komunističnih držav, zlahka večinsko sprejeli to pogubno ideologijo za svojo.

      Menim, da je izvor te pohabljenosti v dolgoletnem katolištvu, kjer je dogma resnica in ne resnica sama. Toda tudi to je slovenska posebnost, saj so npr. Hrvati, ki so bistveno bolj katoliški kot Slovenci, dokazano sposobni misliti s svojo glavo.

      Verjetno gre za kombinacijo katolištva in specifične slovenske nagnjenost k hlapčevstvu.

      To je zgolj moj vtis. Za to nimam nobenih konkretnih dokazov.

      • Glede katolištva moram ugovarjati. Bog je Bog živih, ne mrtvih. Morbidnost je stvar kulture, ki je zrasla na tem prostoru. Katolištvo ne more imeti nil pri tem, čeprav bi sami duhovniki bili morbidni. Ljudje so za smrt namesto za vstajenje. Komunisti pa ravno to izkoriščajo. Tako je Kardelj največji ideolog komunizma za Leninom. Desnica je morbidna, žaluje za tostranstvom in samo godrnja in jamra brez vsake perspektive.

Prijava

Za komentiranje se prijavite