Utrinki s potepanja po Korziki in Sardiniji

2
281

Ni skrivnost, da se marmelado kuha iz različnih plodov. Med njimi je tudi manj poznani sadež kaktusa Opuncije. Gre za rastlino, ki sicer izvira iz Mehike, a je dandanes močno razširjena v Sredozemlju.

Tudi na Korziki in Sardiniji jo lahko občudujemo. Tja sem jo mahnil septembra v iskanju prigod, poslednjega diha poletja, peščenih plaž, gorske divjine, lokalnih kulinaričnih dobrot, zgodovinskih spomenikov in prijaznih ljudi.

Opuncije pred tem nisem poznal in nisem vedel, da je povrhnjica njenih plodov prekrita z majhnimi bodicami, ki v stiku s kožo in sluznico spominjajo na stekleno volno. Sila neprijetna zadeva. Prav zato se pri nabiranju priporoča uporabo vrtnarskih rokavic.

Nato je potrebno z oranžnih oziroma rdečih sadežev temeljito odstraniti bodičke. Za ta namen je najbolj primerna manjša krtača, lahko tista za nohte. Po opravljenem delu je plod mogoče zaužiti na več načinov, med drugim tako, da se ga prepolovi in z žličko postrga sočno sredico.

Z gorčico zabeljen piščanec, liker Mattei in sir z ličinkami muh

Seveda pa kaktus ni edina kulinarična dobrota, ki jo otoka ponujata svojim obiskovalcem. Sardinija gurmanom sicer nudi tipično italijansko kuhinjo, s testeninami za predjed in nadvse okusnimi vini. Za ljubitelje piva se tudi kaj najde, in sicer Ichnusa, poznana tudi pod imenom Anima Sarda oziroma sardinska duša.

Na Korziki je opazen francoski vpliv, čeravno Korzika ni ravno tipičen del Francije. Na Otoku so priznani še zlasti likerji Mattei iz Bastije, pa tudi pivo Colomba in Pietra, slednja je delno narejena s kostanja. Ta plod je sicer nepogrešljiva sestavina lokalne kuhinje in se iz njega izdeluje celo kruh.

Korzičani so nas pogostili s pečenim krompirjem in piščancem, zabeljenim z gorčico. S slednjim naj bi se mastil že Napoleon, ki je bil po rodu prav iz teh krajev, bolj natančno iz Ajaccia na jugu Korzike in na katerega so lokalni prebivalci še vedno neizmerno ponosni.

Oba otoka slovita tudi po okusnih sirih, na Sardiniji pa se za osebno rabo še vedno prideluje sir, ki ga načrtno okužijo z ličinkami “sirne muhe”. Tako oplemeniten postane bolj lepljiv in “žlahten”. Njegova prosta prodaja zaradi evropskih predpisov ni dopustna, saj velja za “najbolj nevaren sir”, ki lahko povzroča resne prebavne motnje.

Peščene plaže, morje in sonce

Medtem ko se je Ljubljana že poslovila od avgustovskega sonca in vročih dni, nam je v Ajacciu uspelo ujeti še nekaj poznega poletja in se okopati na tamkajšnji prečudoviti peščeni plaži. Podvig smo ponovili tudi na Sardiniji v bližini kraja Porto Cervo na Costa Smeraldi oziroma Smaragni obali, ki slovi kot letovišče milijonarjev ter v Algheru na drugi strani otoka.

Ker si  vselej z veseljem ogledam priobalno morsko dno, se tudi tokrat nisem mogel odreči svoji priljubljeni rekreaciji, in sicer v upanju, da mi bo morje naklonilo kakšno školjko ali polža, kakršnih v Jadranu še nisem opazil. Nič o tega. Povsod, kjer smo se kopali, je bilo dno opustošeno.

Razen nekaj morskih klobas, ježkov in kakšne potemnele školjčne lupinice ali polžka, ni bilo ničesar. Pravo mrtvilo. Morda pa je na manj obljudenih kamnitih plažah kaj bolje.

Vendetta, otok smrti in letalska nesreča Adrie

Smrt pa ne pustoši le po morskem dnu, marveč žanje tudi obilen pridelek na celotni Korziki. Ta namreč slovi po izredno visoki stopnji umorov in se med evropskimi regijami uvršča v sam vrh. Čemu je temu tako? Kraj je bil dolga stoletja pod oblastjo Pise in Genove, vendar je bilo lokalne razmere s celine težko nadzirati. Zato so pravico v svoje roke vzeli kar otočani sami.

Pozor Korzika! Smrtno nevarno!

Uveljavilo se je krvno maščevanje, t. i. Vendetta, ki ni izkoreninjena vse do današnjih dni. So pa na Korziki že umirali tudi Slovenci. Najbolj znana je nesreča letala prav tako umirajoče družbe Adria, ki se je tik pred pristankom v Ajacciu s krilom zaletelo v bližnjo vzpetino.

V korziških gorah je leta pozneje preminila tudi moja znanka, in sicer med pohodniško odpravo skupaj s prijatelji. V turističnih prospektih bi lahko pisalo kar: “Pozor Korzika! Življenjsko nevarno!” A šalo na stran.

Narava se je s panoramo umetniško poigrala

Vendar pa so ravno prečudovite, pravljične planine eden tistih najbolj značilnih, markantnih prvin otoške panorame. V tamkajšnjih krajih sicer prihaja do zlivanja sredozemskega in gorskega sveta, kar se odraža tudi na edinstveni podobi pokrajine. Najvišji vrh tega območja Francije pa je le za las nižji od Triglava.

Tudi Sardinija se ponaša s hribi, vendar pa je najvišji vrh primerljiv kvečjemu s Snežnikom. Med sardinskimi vršaci se skriva tudi najbolj razbojniška med razbojniškimi vasmi po imenu Orgosolo, kjer so svoj čas oblastem kljubovali poslednji banditi.

Tudi Sardinija je zaslovela po kriminalu, še zlasti ugrabitvah. Turisti si lahko, v spomin na “slavno” preteklost, kupijo razbojniški nož, na katerem je vrezana beseda Vendetta. Podobne nože prodajajo tudi na Korziki.

Kamnite priče preteklosti, sardinski kralji in izumirajoča jezika

Toda noži niso osamljeni spomeniki kulturne zapuščine tamkajšnjih preteklih rodov. Tu sta še korziški jezik, ki je pravzaprav derivat italijanščine ter arhaična sardinščina, ki jo mnogi jezikoslovci vidijo kot najbližjega potomca latinščine. Namesto besede “casa” je za hišo v rabi beseda “domus”.

Dotakniti se gre tudi arhitekturne dediščine, ki obiskovalcu pred očmi pričara tipično podobo mediteranskih vasic in mestec, vendar pa se na obeh otokih pojavljajo še kamniti pomniki iz zgodnejših obdobij, iz človeške predzgodovine, na primer obrambni stolpi nuragi, skupaj z “grobnicami velikanov” zgrajeni že pred tisočletji.

Nenazadnje gre omeniti še vladarsko rodbino Savojcev, ki je svoj čas kraljevala na Sardiniji, v 2/2. 19. stoletja pa se je njena vladavina razprostrla nad celotno Združeno italijansko kraljestvo.

2 KOMENTARJI

  1. Tudi mene sta očarali tako Korzika kot Sardinija. Pokrajina, hrana in ljudje. Slednji predvsem na Sardiniji. Ko sva odšla, sva se z lastnicami hotela preprosto objeli.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite