Matej Avbelj: Javna razprava je prepomembna, da bi se ji tako lahko odpovedali

2
453
Šarčevi posiljeni kmetavzarski nesmisli namesto javne razprave

Morebiti se bo komu zastavljeno vprašanje zdelo napihnjeno in čustveno potencirano. Pa vendar vztrajam: javna razprava je prepomembna, da bi se ji tako lahko, kot se to dogaja zdaj, odpovedali. Zakaj? Javna razprava je namreč vezivno tkivo družbe, politične skupnosti. Ta obstaja samo skozi zgodbe, ki si jih pove sama o sebi na svoj izbrani način. Javna razprava, njena kakovost, je torej naše lastno ogledalo, odraz tega, kako zdrava ali bolna družba pravzaprav smo.

Ne verjamete? Tako kot v družinah, kjer se veliko preklinja in so otroci posledično prostaki, je tudi v državah. Če te vodijo omikani voditelji z integriteto, bo tak tudi civilizacijski učinek na volivce, za katere lahko, glede na to, da so izbrali takega voditelja, predvidimo, da so tudi sami že taki: namreč omikani. Ko pa enkrat premier raven razprave spravi na Facebook in na njem ter nato še na velikih platnih gobca nesmisle o krofih, klobasah pa tudi o prašičih (tem so menda že zdavnaj popustili živci), je pričakovati, da se bo tudi narod, če se že ni, kmalu spremenil v diskurzivno govedo.

Posiljeni kmetavzarski pojmi namesto javne razprave

Pa da ne bo pomote. Moja kritična ost tu ni oprta v način razprave, kajti tudi v navzven najbolje vzgojenih družinah se (lahko) zgodijo hude zlorabe. Moja kritika se napaja iz vsebine. Namreč, če in ko oblasti dopustimo, da v javnem prostoru razpravlja, tako da v bistvu ne razpravlja, temveč v post-modernističnem duhu forsira nesmisel s posiljenimi kmetavzarskimi pojmi, tedaj smo izgubili temeljno orodje in orožje demokracije.

Demokracija se, tako smo vsaj mislili, napaja iz argumentirane javne razprave in jo obenem poganja, v njej, če ostanemo zvesti razsvetljenskemu racionalizmu, naj zmaga tisti, ki je boljši, ki je prepričljivejši. Tisti, ki je najprepričljivejši, ima tudi prav in zato uživa legitimnost, demokratično zaupanje pri svojih odločitvah, ki jih ljudstvo, ker jih šteje za prepričljive, prav tako ponotranji in v sržu demokratičnega bistva posvoji. Tedaj, in šele tedaj, lahko rečemo, da ljudstvo vlada samo sebi in da v neki skupnosti obstaja demokracija.

Kjer tega ni, ni demokracije. Namesto nje imamo lahko totalitarizem. Toda to ni Slovenija. Lahko imamo avtoritarizem, pa tudi to ni Slovenija. Lahko pa imamo brezmiselni, brezintegritetni, argumentativno ne le prazen, ampak naravnost bizaren oblastni sistem, v katerem, ne vem po kakšni logiki, prosperirajo oni, ki znajo in zmorejo manj. In ko jim še tega zmanjka: smo pri krofih in klobasah.

Uslužni medijski pudlji

Da ne bo pomote. Za vse to največjo odgovornost nosijo mediji, ki se štejejo za resne. Oni so mediji, platforma, skozi katero se resna javna razprava goji, poteka in bije za boljše argumente. Problem nastane, ko ti mediji krofe in klobase, ki so le vrh ledene gore oblastvenih diskurzivnih nesmislov, pozlatijo in prikažejo, kot da gre za nekaj normalnega. Čeprav vsi vemo, da je cesar več kot gol, tega nihče ne izusti, ampak se ciklamo v prevaro cesarjevih novih oblačil.

Toda stvari so, žal, še bolj problematične, zares tragične. Ko odprete dnevne časopise in spletne medije, so prsti tistih, ki z oblasti hranijo medijske pse čuvaje, tako zelo očitni, da je zadeva že groteskna. Namesto psov čuvajev imamo uslužne pudlje, ki pridno prebavljajo vse, kar jim raznorazni anonimni vplivneži zvesto servirajo. Ker ti ne znajo vladati, pač spletkarijo. In tako se pri nas odvija slovensko javno demokratično življenje. Naša demokracija je v komi. Kdo ve, če se bomo še kdaj zbudili iz nje. Pa tudi, če se bomo, nihče ne ve, ali ne bomo morda še bolj prizadeti.
Vir: Jus-info

2 KOMENTARJI

  1. Poneumljanje ljudi je strategija. Z bebci se zlahka manipulira.

    Za argumentirano razpravo je potreben dvom. Sta potrebni teza in antiteza. Toda volivci, ki volilni rezultat prevesijo v korist krofov in klobas, so vzgojeni, da je dvomiti greh. Tako smo pri vse nižji kulturni ravni in vse lažjem manipuliranju javnosti. Stalnica je edino umetno ustvarjeni državni sovražnik JJ. Pridni volivci tudi o tej dogmi ne dvomijo.

    To je res bedno. Toda ali si slovenski volivec sploh kaj več zasluži? Saj to hoče. Iz preteklosti se tudi ni sposoben ničesar naučiti, saj je to zunaj okvira njegovega razmišljanja. Tako kot si ne prizadeva, da bi bil sam boljši, si ne prizadeva, da bi bila družba boljša. Če že nekako prepozna, da je ta beda problem, čaka, da bo to nekdo drug uredil namesto njega. Spretni manipulatorji to s pridom izkoriščajo in rezultat je stanje, kakšno je.

  2. Prepričljiva anamneza sodobne slovenske družbe. Avtorja bi popravil le v nečem: zmotni predstavi o kmetavzarskem izvoru sodobnega diskurza, kar je poudaril tudi v podnaslovu “Posiljeni kmetavzarski pojmi namesto javne razprave”. Mislim, da je izvotljena javna razprava na nivoju gostilniške debate predvsem produkt moderne urbane (sub)kulture. Tudi krajevno se je preselila iz gostiln, pretežno vaških, v degradirana, pretežno primestna okolja in utesnjene bare z nabijaško glasbo, pretežno balkansko, bolj ob kofetkanju kot ob kozarcu (dobrega) vina. Zato bi namesto kmetavzarskih pojmov raje uporabil izraz lumpenproletarski pojmi; bolj bi ustrezali realnemu stanju. Seveda gre za debate, kjer se udeleženci v ničemer ne strinjajo (niti ne poskušajo), razen v enem, da je za vse kriv Janša.
    Skratka, odličen prispevek o duhovnem stanju slovenske družbe, v kateri prevladujeta dve himni: “Kaj nam pa morejo, morejo, morejo …” (prvorazredni, ki mislijo, da jim to pripada po naravnem pravu zaradi revolucije, ki traja in traja) in “Imamo se fajn…” (ljudje, ki imajo duhovne vaje v nakupovalnih centrih) in jo pojejo tudi tisti, zlasti mlajši, ki nimajo ravno dobre perspektive. Oboje je odraz nekoliko zblojene slovenske družbe. Pravzaprav bolne, če smo pošteni.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite