(Vem, da mi bo žal, a si ne morem kaj, da ne bi zapisal kratko pripombo k »nekemu intervjuju«, ki je bil po naključju(?) objavljen na dan svetih treh kraljev.)
»V srebrnem ivju bakle plapolajo,
božični sel prinaša sporočilo,
da že minevajo najhujši časi,
da se bo vse na bolje obrnilo.
Dobrota bo premagala sovraštvo,
ljubezen v srcih bo pregnala mraz,
zato praznujmo v miru, sestre, bratje,
zaupajmo v srečnejši novi čas.«
Tile verzi so prepisani iz knjižice, ki jo je leta 1993 v zbirki Veliki otroci natisnila Državna založba Slovenije. Naslov knjige in njena avtorica pa sta pomenljivi za ta čas. In prostor. Torej: Svetlana Makarovič – KAJ LEPEGA POVEJ.
Moj namen ni razpravljati o vsebini intervjuja, o teži ali lahkosti izrečenih in napisanih besed, o razliki med pozo in stališčem, o razliki med resnico in pravico, o razliki med razliko in razločnostjo… Le nam, »užaljenim krščanarjem«, v razmislek bi dejal, da v Svetem pismu, takole na hitro preletenem, vsaj na dveh mestih najdemo besede: »sovražíte húdo« (Am 5, 15; Ps 97, 10) in da me potemtakem dejstvo, da omenjena gospa (s katero sem v preteklosti kot soigralec nekajkrat lepo in prijetno sodeloval) čuti dolžnost, da me sovraži, ne vznemirja toliko, kot me muči vprašanje: zakaj me sovraži? Zakaj jaz in Cerkev, ki ji pripadam, v njenih očeh (in očitno tudi glavi) predstavljava húdo? In mi to, kljub temu kar vem in si mislim o njej, in ob tem kar vem in si mislim o sebi in Cerkvi, ki ji pripadam, sprašuje vest!
In se, zoprn in licemeren kot sem, sprašujem tudi zakaj nikogar (vsaj opazil nisem) ni vznemiril drug del intervjuja, v katerem gospa pove, da se ji Sveto pismo zdi »sranje od sranja!« Ta izjava bi lahko vznemirila še kako drugo versko skupnost, ne le RKC. Konec koncev bi lahko vznemirila tudi kakega literata ali literarnega zgodovinarja, ne pa le mene, ubogega in povprečnega »uporabnika« te knjige.
A dosti o tem.
Moj osnovni namen je bil, da bi zgoraj citirane verze prebrali. Ne zgolj kot verze. Temveč predvsem v luči (političnih) dogodkov, ki smo jim priča v minulih in sedanjih dneh.
A ni lepo, da so pesniki vsaj kdaj pa kdaj tudi preroki!
In naj za konec, skupaj s Svetlano, povem še nekaj lepega iz njene zbirke:
»Oprosti trdo mi besedo.
Saj ni izreklo je srce.
Zdaj vem, da te je zabolelo,
a glej bilo je nehote.«
Foto: Emka
