Sancta et peccatora*

11
191

križ razpokaNekateri domnevamo, da se je naša dobra stara katoliška cerkev zopet znašla v krizi. Ne pomiri nas ne naivnost tistih, ki bi radi verjeli, da se Cerkev vendarle širi in krepi (na primer v nerazvitem svetu) kljub pomanjkanju vitalnosti le-te na stari celini. Ker sam prihajam iz tega »manj-razvitega« sveta, imam drugačen pogled na to krepitev, zato sporočam, da so statistični podatki o številu katoličanov bolj slab pokazatelj vitalnosti naše tisočletne ustanove. Prav tako nas v nasprotno ne prepriča optimizem onih drugih, ki pravijo, da je po kolapsu obdobja zunanjosti, zlasti po II. vatikanskem koncilu, prišla doba osveščene racionalne duhovnosti, ki izhaja iz osebnega prepričanja in ne iz gole navade. Ne, eni še kar mislimo, da je kriza prisotna. Pa vendar, kaj to pomeni? Ta izraz je sam po sebi preširok, da bi brez dodatne razlage povedal karkoli o Cerkvi in o njenih težavah ki jih, čeprav so, vsakdo razlaga po svoje.

Cerkev je bila skozi zgodovino v stalni notranji krizi, ki se je začela na sam Veliki teden, ko je eden izmed apostolov izdal učitelja, drugi so se razbežali, njihov kasnejši vodja pa je celo javno zanikal, da bi Kristusa sploh poznal. V svetem pismu so navedeni še drugi primeri zgodnjih kriz, kot na primer konflikt med Petrom in Pavlom glede obrezovanja. Po Konstantinovski »legalizaciji« krščanstva je sledilo novo krizno obdobje, ki ga poznamo pod imenom »arijanska kriza«, ko celo pravijo, da je na vzhodu še redko kateri škof priznaval nicejsko veroizpoved. Dalje v srednjem veku, v času velike shizme, ko je poleg uradnega papeža obstajal še alternativni, ali v veliki moralni krizi pred reformacijo, ki je vsem znana. In še bi lahko naštevali. Zgleda kot da v celi zgodovini Cerkve ni mogoče najti daljšega obdobja brez kriz, notranjih napetosti ali moralnih nedoslednosti.

Danes se po raznih intelektualnih ‘mislo-vodih’ kot so časopisi, revije in radijske oddaje, pogosto pretakajo neštetokrat izrečene kritike, kot je na primer tista, da se Cerkev sama ne drži moralnih norm, ki jih uči ali ona druga, da Cerkev ne izpolnjuje svojega osnovnega poslanstva. To sta konstrukta, ki sta že postala nekakšen cliché med kritiki. Pogosto držita, in to ne samo danes, ampak kot smo prej dejali, do neke mere skozi celotno zgodovino Cerkve. A pri vsem tem je zanimivo to, da se kljub temu očitanemu sistematičnemu odstopanju od nauka, ta v dveh tisočletjih v svojem jedru ni spremenil. Ne glede na vso očitano bogastvo, je uboštvo še vedno krepost. Ne glede na vso posvetnost in politično moč, ki razburjata mnoge, so krotki in ponižni še vedno blagrovani. Ne glede na vse škandale in afere, je čistost srca še vedno nujna za zveličanje. In Kristus je ostal križani kralj, Bog in človek, ne glede na to, da je tudi kakšnemu visokemu cerkvenemu dostojanstveniku v zgodovini zmanjkalo vere.

Tako ne glede na vso grešnost in nedoslednost, ki je značilna za človeka nasploh, je v Cerkvi nekaj, kar ji je omogočilo, da je njeno osnovno izročilo preživelo na prepihu stoletij in se razvijalo do neverjetne prefinjenosti. Ta njena resnica in nauk sta skozi zgodovino vedno znova nagovarjala posameznike, ki so ji verjeli, jo vzeli resno in po njej živeli, ne glede na dobro ali slabo ravnanje preostale črede in pastirjev. In mogoče je primerno postaviti vprašanje, če ni Cerkev kot tostranska ustanova že s tem izpolnila večji del svojega poslanstva. To, da je prenesla sporočilo do današnjih dni ter svoj nauk stalno nadgrajevala; nikoli izbrisala ali spremenila odlomka, temveč stalno dodajala in naknadno pojasnjevala, utemeljevala in razlagala včasih celo navidezno nesmiselne besede. Tistemu, ki pravi, da cerkev ne izpolnjuje svojega poslanstva, pa bi bilo treba odgovoriti: »Mogoče, a najprej povejte, kakšno naj bi to poslanstvo bilo«.

In čeprav ni mogoče, da bi pohujšanja ne prišla, gorje tistemu, po katerem pridejo. Krize so bile in krize bodo, prav tako razne zlorabe, in to je vedno v nebo vpijoč zločin. To načenja verodostojnost ustanove in siromaši njen moralni kapital. A najhujši zločin in največja kriza nista v tem. Največja nevarnost in najbolj pretkana poguba Cerkve kot ustanove je v izvajanju teološkega inženiringa in v prilagajanju verskega nauka intelektualnim trendom neke dobe. Za nas so to racionalizem, naturalizem, sientificizem ter vsi ostali izmi nasploh. Čeprav so verske skrivnosti resda do neke mere pojmljive, ostajajo v najglobljem dnu pač skrivnosti; zato si Cerkev ne dela usluge, če jih poskuša narediti bolj »naravne« ali »logične«. Kristus je bil Bog in človek hkrati (človeško bistvo, a Božja eksistenca), ne pa filozofski ali joga guru. Ustanovil je konkretno skupnost, ki ji danes pravimo Cerkev, ne pa v šali rečeno, neko univerzalno ekumensko svetovno nazorsko skupnost ekološke znanosti in dobrega počutja. Takšnemu fenomenu, ki religijo poskuša razumeti univerzalno, v odnosu do vseh ljudi hkrati, ne glede na konkreten credo, in ki to poskuša utemeljiti čimbolj racionalno in naravno, pravijo teološki modernizem. Če kdo ne razume dobro, o čem govorim ali ne vidi, kje je povezava med tem pojavom in katoliško cerkvijo, lahko v spletnem iskalniku vtipka imena dveh znamenitih figur, ki sta po našem mnenju negativno vplivali na Cerkev v dvajsetem stoletju: Teilhard de Chardin ali Karl Rahner.

V tem se skriva najgloblja kriza Cerkve, ki v nekem smislu hujša od grešnosti njenih apostolov. Nevarnost, da si sama uniči korenino, iz katere je vedno črpala svojo vitalnost. Da se odpove svojemu poslanstvu »čuvajke resnice«; poslanstvu, ki ji ga je podelil Kristus sam in njenemu prvemu poglavarju: »Tu es Petrus«. Če se Cerkev odloči za ta korak, bo njena popularnost morda res za kratek čas narasla. Mediji bojo brez dvoma opevali njeno demokratičnost in humanost, marsikomu pa bo ugajalo, ko se bo moraliziranje župnikov končalo. Nastala bo tista univerzalno ekumenska svetovno nazorska skupnost ekološke znanosti in dobrega počutja, ki si jo mnogi želijo. In potem ne bo več grešnikov, ne moralnih norm, ki bi se jih bilo treba držati, ne več verskih fanatikov, ne slabe vesti. Še malo kasneje pa tudi ne več vernikov, ne Cerkve.

*Sveta in grešna
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. univerzalno ekumenska svetovno nazorska skupnost ekološke znanosti in dobrega počutja.
    =========
    alias Slovenska Cerkev.

  2. Briljanten prispevek avtorja!

    Cerkev je odsev človeka, ljudi.

    Ko je človek oziroma družba v duhovni krizi, je logično tudi cerkev v krizi, saj bi v nasprotnem primeru uspela preprečiti duhovno krizo.

  3. Da je tudi Cerkev v večni moralni krizi tako kot svet, najbrž ni treba poudarjati. Čeprav morda ni povsem enaka.
    V Stari zavezi najdemo kar nekaj Božjih tožb proti duhovnikom, pa tudi Jezus v evangelijih ima kar nekaj svaril.
    Na primer Ozej 4: Bog se pravda z duhovniki, ta mi je nekam najbližje slovenska. Ljudje so brez spoznanja, ker so duhovniki zavrgli spoznanje.
    Zadnjič je bil tu članen o gospodu Kraglju, ki pripoveduje kako je moral po dovoljenje k oblastem za nabirko. In ne morem razumeti, da ga je hodil celo iskat?! Da je bil tako klečeplazen duhovnik. Pa celo preganjali so ga in mu sodili kot kakemu uporniku, dizidentu.

    • Berem: “Ljudje so brez spoznanja, ker so duhovniki zavrgli spoznanje” ter se spominjam besed nekega znanega slovenskega duhovnika, ki je v letih po II. svetovni vojni postal takoj po imenovanju upravitelj kar štirih župnij. Ime sem žal pozabil, rekel pa je, da mu je nek stari duhovnik dejal nekaj takega: “Naj ti to imenovanje ne stopi v glavo! Midva sva duhovnika četrte vrste. Duhovniki prve vrste so bili ubiti med vojno, duhovniki druge vrste so v zaporih, tretje vrste pa so izseljeni. V Sloveniji so ostali duhovniki četrte vrste, kot sva midva.”

      Ni kaj, UDBA je totalno razbila slovensko RKC.

  4. Meni je paradoks, da kljub temu, da izbira na svoje čelo ( papeško funkcijo) najboljše, kar premore ( verjetno vsaj od Janeza XXIII naprej), Cerkev v sekularizaciji, predvsem razvitega sveta, v glavnem izgublja vpliv. Pa morda nikoli v zgodovini ni imela tako dolgega obdobja samih odličnih papežev. Osebno niti ne vidim, kaj bi lahko naredili bistveno bolje, kot delajo.

    Čeprav se v glavnem strinjam, me nekaj le zbode v članku. Namreč trditev, da sta po ” našem mnenju posebej negativno vplivali na Cerkev dve figuri: Teilhard de Chardin in Karl Rahner”. To bi se pa spodobilo avtorju bolj razložiti: kdo so to po “našem” mnenju in zakaj tako ostro o dveh omenjenih, izjemno uglednih figurah.

    • Ta zadnji odstavek sem ravno hotel zapisati kot odziv in refleksija članka, pa vedno še komentarje pregledam, če je kaj kdo podobnega že pisal. Razen v stvareh, ki so mi zelo jasne in mi ni treba škiliti še kam drugam za pomoč.

      Glede na to, da sem gor rastel v jezuitski laični skupnosti, ki zelo časti 2. vatikanski koncil in oba pomembna teologa – vsaj za enega sem siguren, da je jezuit.

      Cel članek je običajno kramljanje na sprehodu, ta stvek pa je kar naenkrat čudaško zarezal prijetno kramljanje in dosegel globoko in resno obtožbo 2 ljudi. Kaj sta kriva? Rabim cel članek argumentov.

      V Cerkvi je bilo vedno veliko interesov in smeri in razlag. Tudi veliko herezij. Seveda se strinjam, da je tudi ugodje in ležernost ena večjih stranpoti ( toda Jezus večkrat dopušča praznovanje, tudi ugodje). Ampak ljudje, ki generalno gredo v smeri ugodja, ti ne bodo ostali pri Cerkvi.

      Mislim, da so največje herezije Cerkve: socialistična religija, gnostocizem in razni zakrčeni fanatiki, ozkogledi konzervetivci ( moraliziranje).
      Evangelij ZAVISTI
      Socialism is a philosophy of failure, the creed of ignorance, and the gospel of envy, its inherent virtue is the equal sharing of misery.

      Winston Churchill

      Read more at http://www.brainyquote.com/quotes/quotes/w/winstonchu164131.html#dymYiAJR8ogehkti.99

      • Churchill je bil pameten mož. Ja, equal sharing of misery. To je stavek posebej za IFa.
        Kar se pa vsaj naše Cerkve tiče, pa ne vidim odkod bi se vzela socialistična religija. Vidim pa, da v pomanjkanju poguma se razpase sužnost. Ko je Cerkev sužnja države. V zadnjem članku je celo g. Kragelj, ki ga zelo spoštujem, “priznal”, da je moral dobiti dovoljenje za nabirke. In je v svojem klečeplazništvu ga celo iskal. In to je človek, ki je veljal za “upornika” komunizmu. Kakšno stanje je šele potem v Cerkvi?

      • Hvala za komentar. Čeprav razumem vaše pripombe, ni bil namena članka utemeliti kje se Rahner ali Chardin motita. Za to niti nisem podkovan, ker nisem teolog. Po drugi strani so bile te kritike že napisane, v sicer manj mainstreamovskih publikacijah.
        Z ozirom na moje dokaj skromno poznavanje cerkve lahko rečem le, da sem globoko razočaran nad mnogimi aspekti drugega vatikanskega zbora, ki je odprl vrata generalni zmedi, ki smo ji priča danes na ravni nauka.
        Seveda, tako ostro izpostavljanje konkretnih imen brez pojasnil je dokaj tvegano iz moje strani.A vendar, želel sem opozoriti na neko smer, ki se meni (in še drugim) zdi zgrešena.

  5. Kaj je potrebno vedeti, da se človek lahko reši večne smrti? Kaj je poslanstvo Cerkve? Kaj je resnica, predvsem tista o nas samih; kdo smo in zakaj smo tukaj?
    Zakaj trpljenje in kaj ga lahko v resnici osmisli(odreši)? Zakaj se zdi, da je zlo tako močno, da se nam včasih zdi, da bomo slej ko prej vsi zgrmeli v nič? Nesmisel nam ne more dati zadovoljivega odgovora, ker ga preprosto nima. Brez Kristusa in njegove ustanove pa se zdi, da je vsako upšanje zgolj navidezno in velika utopija.

  6. “In potem ne bo več grešnikov, ne moralnih norm, ki bi se jih bilo treba držati, ne več verskih fanatikov, ne slabe vesti. Še malo kasneje pa tudi ne več vernikov, ne Cerkve.”… in tudi človeštva me, saj dejansko živimo že v podaljšku nogometne tekme; njegova dolžina je odvisna od duš žrtev in od Božjega usmiljenja, ki bog ne daj, da bi ne bilo brezmejno. Edina priložnost za zakrknjen grešni človeški rod.
    “Bog namreč noči smrti grešnika, temveč, da se ta spreobrne in živi.” po preroku iz stare zaveze.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite