Ko je nekdo trdno prepričan, da ima veliko znanja in zelo razvite spretnosti, potem rečemo, da je samozavesten, da ima visoko samospoštovanje, zaupanje vase. Ampak tu je glavno vprašanje samoocenjevanje. To, da ima nekdo pozitivno sliko o svojih sposobnostih in kakovostih, še ne pomeni, da jih dejansko tudi ima. Povsem možno je, da je človekova ocena svojega znanja in svojih sposobnosti realistična, kot je zelo možno, da je lahko tudi nerealistična, namišljena. Bodisi da se oseba precenjuje ali pa se podcenjuje.
Verjetno je kombinacija visokega samozaupanja (samozavesti), skupaj z nizkimi kvalifikacijami in pomanjkljivim znanjem, daleč najslabša, tako za to nerealno osebo, kot za tiste ljudi, ki jo obdajajo. Nek resnični dogodek je nekoč navdihnil dva psihologa, da sta začela raziskovati odnos med znanjem in pogumom v osebah. Namreč resnična zgodba o roparju dveh bank, ki ga je policija prepoznala na kamerah in ujela, ker si ni skril obraza za masko, čeprav je dobro vedel za kamere v banki. Mislil je, da je njegov obraz postal neviden, ker si ga je pred ropom namazal z limoninim sokom, ki se sicer uporablja kot nevidno črnilo. Pisavo napisano z limono namreč lahko preberemo samo, če napisan papir pogrejemo z likalnikom.
Rezultati raziskave teh dveh psihologov so pokazali, da sta znanje in samozavest obratno sorazmerna: manj, ko ima oseba znanja, bolj je napihnjena in drzna. Več ko ima oseba znanja, manj je drzna in bolj skromna. Ta raziskava je poimenovana po raziskovalcih kot Dunning–Krugerjev efekt, ki se nanaša na ljudi, ki vedo malo, hkrati se ne zavedajo, da znajo malo in zato precenjujejo svoje sposobnosti. Nanaša pa se tudi na ljudi, ki veliko znajo, hkrati vedo koliko ne znajo, zato so veliko manj drzni in so prej nagnjeni k temu, da podcenjujejo svoje znanje in sposobnosti.
Jasno je, da se v skupnosti, v kateri prevladuje Dunning-Krugerjev učinek, dogaja, da velja pravilo »pametnejši popušča«. Zato se bodo skupinski in tudi širši družbeni procesi odvijali v skladu s tistimi osebami, ki sebe precej nerealno ocenjujejo in so bolj drzni in samozavestni, da nekaj izpeljejo.
Kasnejše raziskave v drugih kulturah so pokazale, da ta učinek sploh ni univerzalen. Učinek je bil tudi prisoten med evropskimi anketiranci, vendar je bil bistveno manj izrazit kot pri ameriških. Medtem, ko je bilo veliko presenečenje pri rezultatih kitajskih anketirancev, ki so pokazali obrnjeno sliko Amerike. Na Kitajskem je bilo več zaupanja pri tistih z več znanja in manj samozavesti in samospoštovanja pri tistih z manj znanja. Iz tega lahko sklepamo, da v tej skupnosti na smer družbenih procesov več vplivajo tisti, ki več vedo in predvsem sebe realno ocenjujejo. In ti so resnična elita.
Kakšen je odnos med znanjem in samozavestjo v naši ožji skupnosti in v naši družbi? Brez raziskav tega ne moremo točno vedeti. Ugotavljamo, da so naši ljudje, ki so emigrirali v tujino, kjer delajo in živijo, pogosto, a za domačine nepričakovano, polni samozavesti in zato uspešni. A kako je doma? Zdi se, da imamo tu mnogo pametnih, a hkrati je malo tistih, ki niso popustili. To pa je tisto, kar moramo spremeniti.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
