Nedelja molitve za duhovne poklice nas vabi, da pričnemo popravljati Kristusovo Cerkev pri sebi, pri pogumnem življenju vere v družinah, ne na pol in samo tu in tam, ampak celovito in vsak dan; prav tako v župnijskih občestvih, ki so poklicana izbirati in utrjevati sinodalno pot svojega cerkvenega življenja, ki bo dala veliko priložnosti, da poklicani zaslišijo Pastirjev glas, se nanj velikodušno odzovejo, saj bodo imeli trdno oporo v župnijskem in družinskem vsakdanjem življenju in odnosih.
Jezus Kristus, Dobri pastir, skrbi za nas, če mu le pustimo – prav je tudi, da skrbimo drug za drugega
»Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« (Jn 10,27–28)
Na nedeljo Dobrega pastirja je prav, da spet slišimo te besede, ki izpostavljajo normalnost odnosa med pastirjem in ovcami. Če podobo prevedemo v resničnost, potem to pomeni normalnost odnosa med Kristusom, učlovečeno Božjo besedo, in vsakim izmed nas, ki smo po Besedi in za to Besedo ustvarjeni. Med njo in nami mora obstajati medsebojna prepoznavnost, ki ji sledi ljubeča podaritev večnega življenja. Ta Beseda je namreč naš izvor in naš končni cilj.
Globoko v nas je želja in potreba po nekom, ki skrbi za nas. Ob rojstvu smo nemočni in nebogljeni; naše življenje se ne bi nikoli ohranilo, če ne bi bilo nekoga, ki poskrbi za nas. Torej je ta potreba v nas že vrojena. To skrb drugega zase pravzaprav potrebujemo vse življenje, seveda v različni obliki. Tudi če se materialno osamosvojimo in ni več drugim treba skrbeti za nas, jih potrebujemo v duševnem in duhovnem smislu za normalen razvoj in življenje: vzajemno potrebujemo odnose ljubezni, čustveno bližino … V to vključimo vse, kar smo in kar imamo, saj si teh najpomembnejših reči za polno življenje ne moremo dati sami, ampak jih lahko dobimo le iz pristnih darovanjskih odnosov in srečanj med seboj. K tej potrebi sodi tudi skrb duhovnikov in drugih duhovnih poklicev za vse, h katerim so poslani v Kristusovem imenu.
Izpraznjeni in izgubljeni v osami, moramo prisluhniti povabilu, naj popravimo Cerkev, a začeti je treba pri sebi
A se tudi v tej potrebi vedno znova lahko »izgubimo«: rušimo in porušimo te nujne vezi ter se v individualizmu, ki preide v egoizem, izpraznimo in izgubimo v osami. Vse to se dogaja tudi v občestvu Cerkve. Zato je še kako aktualno letošnje geslo: »Pojdi in popravi mojo Cerkev!« Poznamo ga iz življenja sv. Frančiška Asiškega, ki je hitro ugotovil, da ne bo dovolj popraviti razpadajoče cerkvice ob vasi, ampak bo treba nekaj narediti v oni veliki, vesoljni Cerkvi, ki jo živi tudi sam. Razumel je, da naj začne pri sebi, da naj obrne svoje življenje po evangeliju.
K čemu nas torej kliče današnja nedelja? K popravljanju drugih ali sebe? Najprej sebe, kajti molitev za duhovne poklice v resnici lahko pride le iz evangeljskega srca in tudi uslišanje teh molitev se lahko zgodi le v evangeljskem srcu, ki pa se oblikuje v družinskih in župnijskih okoljih, ki živijo iz živega odnosa s Kristusom. Delo za duhovne poklice se prične prav pri osebnem spreobrnjenju, a ne samo poklicanih, ampak tudi vseh, ki lahko vplivajo na njihov verski razvoj.
Jezus s primero o ovcah in pastirju pove, da lahko samo Kristus v polnosti poskrbi za nas, ozdravi naše rane. Videti je, kakor da celotno njegovo življenje dobi smisel v iskanju izgubljene ovce – mene, tebe … Da si nas zadene na rame in nas odnese domov, da spet vzpostavimo pristne odnose, v katerih lahko drug drugemu zadovoljimo osnovne potrebe za srečno življenje, in sprejmemo odgovorne življenjske odločitve.
Individualizem, želja po popolni neodvisnosti, je iluzija, saj vsak človek potrebuje nekoga, ki mu pripada
Živimo v času, ki želi iz nas narediti posameznike, ki bodo popolnoma samostojni, celo samozadostni – ki nikogar ne bi potrebovali. To se v zahodni družbi predstavlja kot ideal. Kolikšna zmota! V razpravah o evtanaziji na primer se čuti (odkrito ali prikrito), da njeni zagovorniki pogosto ne bi želeli v starosti ali bolezni biti odvisni od drugih, jim biti v breme. Skratka, bojijo se, da ne bi več mogli poskrbeti zase, ampak bi bili odvisni od drugih. Strah jih je nečesa, kar je globoko zapisano v naše človeško jedro, da v potrebah poskrbimo drug za drugega in tako skupaj zorimo za večno življenje. Tako izstopa očitno nasprotje med evangeljsko resnico o človeku, ki potrebuje drugega, in idealom človeka našega časa, ki želi biti povsem avtonomen in samozadosten. Prvo je resnica, drugo je iluzija. Smo zato, da pripadamo drug drugemu, ne da smo samozadostni.
Brez dvoma je tudi ta individualistična družbena klima, ki se zajeda v naše družine in tudi župnijska občestva, eden izmed razlogov, da se manjša število duhovnih poklicev. V deželah, ki so bolj družbeno občestveno naravnane, je pravzaprav duhovnih poklicev veliko več: pomislimo na Afriko, predele Južne Amerike, predele Azije …
Brez poglobitve vase ne moremo slišati Pastirja, ki nas kliče po ljudeh okoli nas in nas vabi, naj popravljamo Njegovo Cerkev
Poglobimo se vase, vzemimo si čas in se udomačimo s Pastirjem, samo tako bomo sredi mnogih glasov, ki jih je danes slišati okoli nas, prepoznali glas tega Pastirja, ki želi poskrbeti za nas, a nam pustiti tudi svobodo, da odidemo, če bi želeli. Vrata staje so odprta. A hkrati nam zagotavlja, da nas on že išče, če se izgubimo – o tem smo lahko prepričani. Včasih se zgodi to po starših, drugič po otrocih, prijateljih, duhovnikih, redovnicah in redovnikih, sodelavcih … Res je domiseln tale naš Dobri pastir!
Zato nas nedelja molitve za duhovne poklice vabi, da pričnemo popravljati Kristusovo Cerkev pri sebi, pri pogumnem življenju vere v družinah, ne na pol in samo tu in tam, ampak celovito in vsak dan; prav tako v župnijskih občestvih, ki so poklicana izbirati in utrjevati sinodalno pot svojega cerkvenega življenja, ki bo dala veliko priložnosti, da poklicani zaslišijo Pastirjev glas, se nanj velikodušno odzovejo, saj bodo imeli trdno oporo v župnijskem in družinskem vsakdanjem življenju in odnosih.
Goreče molimo za trdne in odprte verske skupnosti in družine, ki bodo omogočale velikodušne odgovore poklicanih, da bodo mogli postati dobri pastirji naših verskih skupnosti po vzoru Dobrega pastirja!
