Samozadostnost ali pripadnost, kaj nas vodi k srečnemu življenju?

14
Nadškof dr. Marjan Turnšek (Vir: Facebook)

Nedelja molitve za duhovne poklice nas vabi, da pričnemo popravljati Kristusovo Cerkev pri sebi, pri pogumnem življenju vere v družinah, ne na pol in samo tu in tam, ampak celovito in vsak dan; prav tako v župnijskih občestvih, ki so poklicana izbirati in utrjevati sinodalno pot svojega cerkvenega življenja, ki bo dala veliko priložnosti, da poklicani zaslišijo Pastirjev glas, se nanj velikodušno odzovejo, saj bodo imeli trdno oporo v župnijskem in družinskem vsakdanjem življenju in odnosih.

Jezus Kristus, Dobri pastir, skrbi za nas, če mu le pustimo – prav je tudi, da skrbimo drug za drugega

»Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« (Jn 10,27–28)
Na nedeljo Dobrega pastirja je prav, da spet slišimo te besede, ki izpostavljajo normalnost odnosa med pastirjem in ovcami. Če podobo prevedemo v resničnost, potem to pomeni normalnost odnosa med Kristusom, učlovečeno Božjo besedo, in vsakim izmed nas, ki smo po Besedi in za to Besedo ustvarjeni. Med njo in nami mora obstajati medsebojna prepoznavnost, ki ji sledi ljubeča podaritev večnega življenja. Ta Beseda je namreč naš izvor in naš končni cilj.
Globoko v nas je želja in potreba po nekom, ki skrbi za nas. Ob rojstvu smo nemočni in nebogljeni; naše življenje se ne bi nikoli ohranilo, če ne bi bilo nekoga, ki poskrbi za nas. Torej je ta potreba v nas že vrojena. To skrb drugega zase pravzaprav potrebujemo vse življenje, seveda v različni obliki. Tudi če se materialno osamosvojimo in ni več drugim treba skrbeti za nas, jih potrebujemo v duševnem in duhovnem smislu za normalen razvoj in življenje: vzajemno potrebujemo odnose ljubezni, čustveno bližino … V to vključimo vse, kar smo in kar imamo, saj si teh najpomembnejših reči za polno življenje ne moremo dati sami, ampak jih lahko dobimo le iz pristnih darovanjskih odnosov in srečanj med seboj. K tej potrebi sodi tudi skrb duhovnikov in drugih duhovnih poklicev za vse, h katerim so poslani v Kristusovem imenu.

Izpraznjeni in izgubljeni v osami, moramo prisluhniti povabilu, naj popravimo Cerkev, a začeti je treba pri sebi

A se tudi v tej potrebi vedno znova lahko »izgubimo«: rušimo in porušimo te nujne vezi ter se v individualizmu, ki preide v egoizem, izpraznimo in izgubimo v osami. Vse to se dogaja tudi v občestvu Cerkve. Zato je še kako aktualno letošnje geslo: »Pojdi in popravi mojo Cerkev!« Poznamo ga iz življenja sv. Frančiška Asiškega, ki je hitro ugotovil, da ne bo dovolj popraviti razpadajoče cerkvice ob vasi, ampak bo treba nekaj narediti v oni veliki, vesoljni Cerkvi, ki jo živi tudi sam. Razumel je, da naj začne pri sebi, da naj obrne svoje življenje po evangeliju.
K čemu nas torej kliče današnja nedelja? K popravljanju drugih ali sebe? Najprej sebe, kajti molitev za duhovne poklice v resnici lahko pride le iz evangeljskega srca in tudi uslišanje teh molitev se lahko zgodi le v evangeljskem srcu, ki pa se oblikuje v družinskih in župnijskih okoljih, ki živijo iz živega odnosa s Kristusom. Delo za duhovne poklice se prične prav pri osebnem spreobrnjenju, a ne samo poklicanih, ampak tudi vseh, ki lahko vplivajo na njihov verski razvoj.
Jezus s primero o ovcah in pastirju pove, da lahko samo Kristus v polnosti poskrbi za nas, ozdravi naše rane. Videti je, kakor da celotno njegovo življenje dobi smisel v iskanju izgubljene ovce – mene, tebe … Da si nas zadene na rame in nas odnese domov, da spet vzpostavimo pristne odnose, v katerih lahko drug drugemu zadovoljimo osnovne potrebe za srečno življenje, in sprejmemo odgovorne življenjske odločitve.

Individualizem, želja po popolni neodvisnosti, je iluzija, saj vsak človek potrebuje nekoga, ki mu pripada

Živimo v času, ki želi iz nas narediti posameznike, ki bodo popolnoma samostojni, celo samozadostni – ki nikogar ne bi potrebovali. To se v zahodni družbi predstavlja kot ideal. Kolikšna zmota! V razpravah o evtanaziji na primer se čuti (odkrito ali prikrito), da njeni zagovorniki pogosto ne bi želeli v starosti ali bolezni biti odvisni od drugih, jim biti v breme. Skratka, bojijo se, da ne bi več mogli poskrbeti zase, ampak bi bili odvisni od drugih. Strah jih je nečesa, kar je globoko zapisano v naše človeško jedro, da v potrebah poskrbimo drug za drugega in tako skupaj zorimo za večno življenje. Tako izstopa očitno nasprotje med evangeljsko resnico o človeku, ki potrebuje drugega, in idealom človeka našega časa, ki želi biti povsem avtonomen in samozadosten. Prvo je resnica, drugo je iluzija. Smo zato, da pripadamo drug drugemu, ne da smo samozadostni.
Brez dvoma je tudi ta individualistična družbena klima, ki se zajeda v naše družine in tudi župnijska občestva, eden izmed razlogov, da se manjša število duhovnih poklicev. V deželah, ki so bolj družbeno občestveno naravnane, je pravzaprav duhovnih poklicev veliko več: pomislimo na Afriko, predele Južne Amerike, predele Azije …

Brez poglobitve vase ne moremo slišati Pastirja, ki nas kliče po ljudeh okoli nas in nas vabi, naj popravljamo Njegovo Cerkev

Poglobimo se vase, vzemimo si čas in se udomačimo s Pastirjem, samo tako bomo sredi mnogih glasov, ki jih je danes slišati okoli nas, prepoznali glas tega Pastirja, ki želi poskrbeti za nas, a nam pustiti tudi svobodo, da odidemo, če bi želeli. Vrata staje so odprta. A hkrati nam zagotavlja, da nas on že išče, če se izgubimo – o tem smo lahko prepričani. Včasih se zgodi to po starših, drugič po otrocih, prijateljih, duhovnikih, redovnicah in redovnikih, sodelavcih … Res je domiseln tale naš Dobri pastir!
Zato nas nedelja molitve za duhovne poklice vabi, da pričnemo popravljati Kristusovo Cerkev pri sebi, pri pogumnem življenju vere v družinah, ne na pol in samo tu in tam, ampak celovito in vsak dan; prav tako v župnijskih občestvih, ki so poklicana izbirati in utrjevati sinodalno pot svojega cerkvenega življenja, ki bo dala veliko priložnosti, da poklicani zaslišijo Pastirjev glas, se nanj velikodušno odzovejo, saj bodo imeli trdno oporo v župnijskem in družinskem vsakdanjem življenju in odnosih.
Goreče molimo za trdne in odprte verske skupnosti in družine, ki bodo omogočale velikodušne odgovore poklicanih, da bodo mogli postati dobri pastirji naših verskih skupnosti po vzoru Dobrega pastirja!

 

14 KOMENTARJI

  1. Vera je vedno osebni odnos do Boga. Človek je v svojem bistvu posameznik, ni pa sam, ker ima Boga. Verski kolektivizem je sociološka kategorija, ne duhovna. Kolektivizem, ki ga danes vsiljuje vodstvo Cerkve, pa je celo socialističen in je čista politikantska zloraba ustanove v službi zla. Na čelu imajo frustriranega boljševika, ki se udinja židovskim špekulantom. Zaradi denarja, vpliva in moči seveda. Kot vedno. Tudi tale pridigar, sicer odstavljen škof, ki bi bil rad dobri pastir, se tukaj v Sloveniji dobro razume z ljudmi te baže.

  2. “Izpraznjeni in izgubljeni v osami, moramo prisluhniti povabilu, naj popravimo Cerkev, a začeti je treba pri sebi. Zato je še kako aktualno letošnje geslo: »Pojdi in popravi mojo Cerkev!« Poznamo ga iz življenja sv. Frančiška Asiškega, ki je hitro ugotovil, da ne bo dovolj popraviti razpadajoče cerkvice ob vasi, ampak bo treba nekaj narediti v oni veliki, vesoljni Cerkvi, ki jo živi tudi sam. Razumel je, da naj začne pri sebi, da naj obrne svoje življenje po evangeliju.”
    Gospod škof Marijan Turnšek, ne razumem zakaj ste postavil še ti dve vprašanji:”K čemu nas torej kliče današnja nedelja? K popravljanju drugih ali sebe?” Saj ste že napisal: “Izpraznjeni in izgubljeni v osami, moramo prisluhniti povabilu, naj popravimo Cerkev, a začeti je treba pri sebi.”
    Res je! Velja pa tudi:” Besede mikajo, le vzgledi vlečejo!”

  3. Gospod škof pravite, Zato je še kako aktualno letošnje geslo: »Pojdi in popravi mojo Cerkev!«
    P. Branko Cestnik je prvi opozoril, da je Cerkev postala največja distributerka pornografije:
    »Prvi sem javno napisal, da je postala Cerkev največji distributer pornografije v Sloveniji. V Družini, mislim, da leta 2007. Podjetje T2 je takrat ponujalo največ pornografskih kanalov.
    Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar.
    Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) “., berem v Dnevniku.
    P. Branko Cestnik, klarentinski pater, župnik na Frankolovem, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi

  4. »Poraženi niso samo trije ali štirje odgovorni, temveč množica varčevalcev in preprostih ljudi, ki so cerkvenim ekonomom zaupali svoje certifikate in prihranke. Širše gledano je poražen vsak kristjan, ki preprosto verjame evangeliju, poskuša živeti po njem in se običajno rad šteje med pripadnike Cerkve. Skoraj bi doživel olajšanje, češ, to se pač dogaja in zgodilo se je tudi Cerkvi. Češ, nihče ni osebno obogatel. Vendar je mariborska zgodba teološko paradigmatična tranzicijska zgodba. Kajti če je bilo v imenu Božjega kraljestva dovoljeno vse to, potem ni čudno, da je v imenu zemeljskega kraljestva dovoljeno še več. Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave… Sami izgovori”…, je v laičnem tisku povedal pater mag. Branko Cestnik, ki je o tem sedaj tudi tiho?
    Po zakonu Zmed mora ponudnik programov imeti registriran programski svet, ki odobri sestavo programske sheme ponudnika. Programski svet cerkvene družbe T-2, je tako v programsko shemo vključil programe s pornografijo, lahko pa bi jih zavrnil. V programskem svetu so bili v večini člani, ki so zastopali interese cerkvene družbe T-2. Njegova sestava bi morala biti javna. O tem programskem svetu, ni bilo nobene javne informacije. V REPORTERJU št. 21. l. 2012, metropolit nadškof dr. Anton Stres pravi: “Brez T2 bi danes Zvonova veselo zvonila”, kar pove veliko, da dr. Stres ve veliko. V istem REPORTERJU v članku “Dolžniški Krč za T2″ piše:”Kljub temu da so bili lastniki, naj bi v »Zvonu ena« do zadnjega ne vedeli o pornografskih programih, kar je za investitorja nedopustno. In tudi v trenutku, ko je to postalo javno, naj bi v Zvonu ena kolebali z zatemnitvijo spornih programov… Ali ima dr. I. Štuhec, moralni teolog, torej še vedno prav: » Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!«

    • Ni res!T-2 ni nikakršna “cerkvena družba”. Poražen je zato lahko le ,kdor pornografijo prostovoljno plačuje in gleda-nenaročnikom takih kanalov in neplačnikom namreč ni dostopen prav noben pornografski kanal!
      Vam, Franc Mihič, očitno ne zaleže možnost, da pornografije nikomur ni treba gledati. Tudi vam ne! Naj dodam še to: dr. Ivan Štuhec je svoje besede uporabil v popolnoma drugačnem kontekst, kot vi sugerirate.
      Kar pa zadeva vlaganje certifikatov: pri tovrstnih vlaganjih je bilo in je povsod tveganje in pri vseh firmah na borzah so vedno možni razen rasti tudi veliki padci vrednosti in finančni propad.
      A to je očitno tema, s katero ste obsedeni že od l.2007 in ni več vredna komentarja.

      • Kdo je obseden? Vaš komentar pove, da za vas morala oz. greh ni problem, pomemben je le posel in denar? Zakaj cerkev ni upoštevala Katekizma, ko je kupila družbo T-2, ki je že ob nakupu oz. ves čas njenega 7 letnega lastništva razpečavala, oz. prodajala pornografijo, sicer kodirano kot veleva zakon, a nauk Cerkve še vedno pravi, “pornografija je velik greh”?Mar je razpečavanje pornografije greh le za civilno oblast, za Cerkev pa ne???
        Katekizem namreč pravi: » Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.«Pornografija je škodljiva za mladoletne, žali dostojanstvo, predvsem žensk, mater in škodi družini. Zato demokratična država omeji dostopnost mladoletnim do nje in tako pomaga staršem in vzgojiteljem. Država RS je to storila, zato je pornografija na TV kodirana, dostopna pa je le odraslim proti plačilu. Po prijavi suma kršitve Zakona o medijih zakoncev Mihič in njunega sina in še očeta mladoletnikov, je spremenila Zakon o medijih. Na presenečenje mnogih pa je Cerkev za tem, za potrebe svojega vzdrževanja in delovanja, kupila družbo T-2, ki je že razpečavala pornografijo. Cerkev je kljub temu vlagala v T-2 še leta dolgo veliko sredstev s pomočjo kreditov. Družba T-2 pa je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. V popolnem nasprotju z njenim naukom, to je Katekizmom. Prednost je dala dobičku, ne pa Bogu in svojemu nauku. Prodajala je torej greh in nato odpustke. Posledice . V bančni luknji, ki jo saniramo vsi državljani, pa so cerkveni posli, družb Zvon 1 in Zvon 2, to so njihovi nevračljivi krediti na prvem mestu po obsegu. Mnogi mali vlagatelji, verniki, so bili v teh poslih ob prihranke. Cerkev je druge učila o dolžnostih, a je sama grešila. P. mag. Branko Cestnik, klarentinski pater, koordinator zadnjega pastoralnega načrta v Cerkvi je to ravnanje komentiral v tisku:»Poraženi niso samo trije ali štirje odgovorni, temveč množica varčevalcev in preprostih ljudi, ki so cerkvenim ekonomom zaupali svoje certifikate in prihranke. Širše gledano je poražen vsak kristjan, ki preprosto verjame evangeliju, poskuša živeti po njem in se običajno rad šteje med pripadnike Cerkve. Skoraj bi doživel olajšanje, češ, to se pač dogaja in zgodilo se je tudi Cerkvi. Češ, nihče ni osebno obogatel. Vendar je mariborska zgodba teološko paradigmatična tranzicijska zgodba. Kajti če je bilo v imenu Božjega kraljestva dovoljeno vse to, potem ni čudno, da je v imenu zemeljskega kraljestva dovoljeno še več.Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved. (!!!) Kasneje so se izgovarjali na holding, pa na zapletene lastniške povezave… Sami izgovori!» Mar pater mogoče nima prav? Kdo ima torej prav? Sprašujem škofe ali je to ravnanje vodstva slovenske Cerkve bilo odgovorno do nauka cerkve do vernikov, do družbe, da se ga lahko popolnoma pozabi? Ali je katarza v slovenski Cerkvi lahko kar končana? Ali je to prispevek Cerkve za večjo vlogo morale in države prava v naši državi? Mar je to vzor za odgovornost? Zakaj torej cerkev ni upoštevala Katekizma, ko je njena T-2 razpečavala pornografijo? Mar ni to več greh?

      • REGULACIJA PORNOGRAFIJE
        Projekt nevladnega sektorja
        2006

        Dr. Renata Šribar

        Tranzicijska politična obravnava pornografije in njeni zakonodajni okviri
         
        Primer Mihič

        Prvi primer, ki je sprožil javno tematizacijo regulacije pornografije in regulativni postopek, je znan po priimku njegovega iniciatorja. Gospod Mihič je s sopodpisanimi novembra 2001 na policijski postaji v Ribnici podal prijavo suma kaznivega dejanja po 187. členu Kazenskega zakonika, ker je R-kanal po 12. uri zvečer predvajal italijanski pornografski program SCT. Državljanska prijava je šla tudi na Ministrstvo za kulturo, nanašala pa se je na 84. člen zakona o medijih.

        Policijski inšpektor je zadevo predal okrožnemu državnemu tožilcu; kljub izjavi direktorja R-kanala, da imajo v programski ponudbi dejansko pornografski program, je bila ovadba januarja 2003 zavržena. Policija je predložila informacijo, da je okrožni državni tožilec označil program kot erotičen.

        G. Mihič se je zaradi nekonsistentnosti v opredelitvi sporne vsebine in ovržene ovadbe pritožil Komisiji za peticije in pritožbe. Kot je razbrati iz zapisnika seje, je bilo s konsenzom ugotovljeno, da v praksi ni jasne razmejitve med erotiko in pornografijo, da natančna definicija pornografije ne obstaja, vendar pa je v navedenem primeru šlo nesporno za pornografijo.[1] Generalna državna tožilka je izjavila, da bo odločitev okrožnega državnega tožilca strokovno preverilo še višje državno tožilstvo. Sprejet je bil tudi sklep, naj ministrica predpiše dodatne ukrepe za varstvo otrok in mladoletnikov ter opredeli vsebine, ki lahko resno škodujejo njihovemu razvoju.

        Na seji je predsednik komisije predstavil tudi evropske zakonodajne norme v zvezi z regulacijo pornografije. Sklepamo lahko, da gre za gradivo, ki vključuje tudi podatek, da »nikjer ni zaslediti natančne definicije pornografije in njene razlike v primerjavi z erotiko«.[2] 

        Drugi dogodek, povezan s primerom, zadeva Ministrstvo za kulturo. Vodja oddelka za medije je februarja 2003 poslal kabelskim operaterjem obvestilo o spoštovanju 84. in 114. člena ZMed, v katerem so posebej obrazloženi 1., 2. in 3. odstavek 84. člena ZMed z zaključkom, da »zakon glede prizorov pornografije ne predvideva nobene izjeme« in da je prepoved predvajanja pornografije absolutna. Višji inšpektor za medije je R-Kanalu in Telemachu izdal odločbi o prepovedi predvajanja pornografskih vsebin. Z iste instance je bil sodniku za prekrške podan predlog za uvedbo postopka proti obema operaterjema, vendar je bil končni izid ugotovitev, da obravnava ni možna, ker je od spornega predvajanja preteklo že več kot eno leto. …
        ……..

  5. Absolutna prepoved za predvajanje pornografije
    Objavljeno Februar 12, 2003
    Inšpektor za medije: Absolutna prepoved za predvajanje pornografije
    Ljubljana, 12. februarja – Višji inšpektor za področje medijev Ivan Pal je na podlagi prejetih prijav kabelskima operaterjema, R-Kanalu Ribnica in Telemachu, v petek izdal odločbi, s katerima jima je prepovedal predvajanje pornografskih filmov. Vsem ostalim kabelskim operaterjem pa so poslali dopis in jih v njem opozorili, da zakon o medijih glede predvajanja prizorov pornografije ne predvideva nobene izjeme in je zato prepoved predvajanja pornografskih prizorov absolutna – torej velja ne glede na čas predvajanja.**
    Kot je za STA pojasnil Pal, so za vsakega od obeh omenjenih operaterjev prejeli po eno prijavo. Zaradi predvajanja pornografskih vsebin prek R-Kanala Ribnica je protestiral Franc Mihič iz Ribnice, v primeru Telemacha pa je bila prijava anonimna. Oba operaterja sta pornografske vsebine predvajala po polnoči, in sicer italijanski SCT program.
    Po besedah inšpektorja Ivana Pala izrekanje kazni ni predmet odločb, saj gre za ločen postopek v pristojnosti sodnika za prekrške. Ta lahko izreče kazen, ki je po zakonu o medijih za tovrstne kršitve najmanj 2,5 milijona tolarjev za pravno osebo in najmanj 350.000 tolarjev za odgovorno osebo pravne osebe. Odločba, ki jo izda inšpektor, pa je vsebinske narave in pomeni prepoved predvajanja, je povedal Pal in dodal, da bodo oba operaterja predlagali v postopek sodniku za prekrške.
    Oddelek za medije pri ministrstvu za kulturo v dopisu kabelske operaterje seznanja z absolutno prepovedjo predvajanja pornografskih prizorov, ki izhaja iz 84. člen zakona o medijih. Omenjeni člen opredeljuje zaščito otrok in mladoletnikov in predpisuje, da”televizijski programi ne smejo predvajati prizorov neupravičenega oziroma pretiranega nasilja, pornografije in drugih oddaj, ki bi lahko resno škodovale duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov”.
    Medtem ko zakon za erotične prizore in prizore nasilja dopušča določene izjeme (za čas med 24. in 5. uro), pa za predvajanje pornografskih prizorov izjeme niso predvidene in se tako vsako predvajanje pornografskih vsebin, tudi med 24. in 5. uro, šteje za kršitev zakona, so še zapisali v dopisu.
    https://motosvet.com/tabla/topic/4006-in%C5%A1pektor-za-medije-absolutna-prepoved-pornografije/
    https://www.sta.si/710450/inspektor-za-medije-absolutna-prepoved-za-predvajanje-pornografije

    Nekaj komentarjev pod to objavo:

    Objavljeno Februar 12, 2003
    Ja tisti kreten iz Ribnice in njegova zena sta pred meseci v casniku Delo med Pismi bralcev na veliko pisala o nemoralni pornografiji na lokalnem TV programu. Mislim, da sem ju pred kakim leto videl celo na TV tedniku.
    Koncno sta dosegla svoje. Upam, da jima sedaj od zadovoljstva na suho prihaja. KRETENA!
    Tadej
    Objavljeno Februar 13, 2003
    Gledam Tednik na SLO1 in kaže zakonca Mihič, ki sta to štalo sprožila. Pizda kakšna krava in kakšen tip. Pa sej kej tacga ne morš fukat! Ja ni mi jasn. Očitno se mu (ji) je sex zagabil ko pa ima takega partnerja, pa še svojga cagavga kurca ne more drkat.
    Ko grem nasledjnič v Ribnico na kufe, se oglasim na domu zakoncev Mihič in jih prefukam!
    Zbiram prijave za skupno vonžnjo in pretep zakoncev Mihič!
    Objavljeno Februar 13, 2003
    Jaz sem zraven
    Objavljeno Februar 14, 2003
     Citiraj
    Zbiram prijave za skupno vonžnjo in pretep zakoncev Mihič!