Samoupravna družba in povabilo k terorizmu

47
327
Lokacija terorističnega napada v Velikovcu, foto: rtvslo.si
Lokacija terorističnega napada v Velikovcu, foto: rtvslo.si

Nekako tri mesece za tem, ko sem se vrnil iz ZDA, konec januarja 1979, se je zgodilo nekaj, ki mi še danes ne da miru. V moj kabinet je vstopil tovariš Veno Doljak in rekel:

»Tovariš doktor, prihajam k vam z namenom, da vam ponudim vodenje diverzantskih aktivnosti na avstrijskem Koroškem!«

Nisem mogel verjeti svojim očem, nisem mogel verjeti, kar sem slišal, in nisem mogel verjeti, ali pred menoj res stoji tovariš Doljak, vsega zaupanja vreden, resen in odločen človek, nekajkratni direktor slovenskih zelo uspešnih firm, vsaj tako so trdili, še preje pa partizan, točneje VDV bojevnik, poln težkih življenjskih izkušenj in tudi osebnih tragedij. Pred časom mi je pripovedoval svojo izjemno žalostno osebno zgodbo; moral sem ga spoštovati, ker je toliko slabega doživel in tudi prestal. Sedaj pa je tu, pred menoj …, ta zanimiv in tudi čeden moški v najboljših letih.

Ponavljam in nadaljujem s to zgodbo, ker je grozljiva, ker me je prizadela in mi ponudila nekaj, o čemer nisem mogel niti v najbolj črnih sanjah, sanjati …

Veno se ni niti usedel, kar tako preko mize mi je ponujal sodelovanje take vrste. Nekako lahkotno, brez ovinkarjenja, neposredno, kot bi mi rekel, »Zunaj pa danes dežuje, ali ne tovariš doktor?« Morda je bil tega vajen …

Ne, to ne more biti res, to, to kar mi govori ta človek -, sem si mislil. Tu mora biti nekaj hudo narobe, to so besede obupanca. Zajel sem sapo, postalo mi je vroče, postal sem zmeden, potem sem mu odgovoril:

»Tovariš Doljak, jaz sem inženir, imam magisterij in doktorat tehniških znanosti, sem poročen, imam dva otroka, imam dom, družino. Jaz gradim, jaz ne uničujem. S tem se ne bom pečal!«

Molk, mučna tišina le nekaj trenutkov, potem pa: »Kakor veste! Premislite, do jutri imate čas!« In je odšel, spet kot nekakšen partizanski komisar …

»Sem že povedal!« sem še zaklical, »Ne računajte z menoj!«

Naslednji dan mi tajnica ni več prinesla kave, nisem prejel časopisa, niso me več vabili, rabili, potrebovali …, ostal sem brez – dela. Gospodarska zbornica Slovenije me je izločila. Nobenemu nisem več bil potreben.  In neverjetno, vsi okoli mene, ki so bili še včeraj moji vsakodnevni prijatelji, so se me začeli izogibati, gledali so stran, če so me srečali … Bil sem izobčen! Izločili so me iz družbe, preprosto: nisem več obstajal.

Pred menoj so se zaprla vsa vrata!

Po približno v dveh tednih za tem dogodkom je pristojni samoupravni organ na predlog Komisije za delovna razmerja potrdil sklep, da se ukine moje delovno mesto. Tako sem tudi uradno postal nepotreben, brez dela.

Gospodarsko zbornico Slovenije je tedaj vodil njen predsednik Andrej Verbič, generalni sekretar je bil Lojze Fortuna, predsednik komisije, ki mi je poslala pisni sklep, je bil Andrej Borc. Mislim, da so že vsi pokojni. Vlado je vodil dr. Anton Vratuša, Izvršni svet Janez Zemljarič, partijo pa Milan Kučan in tako naprej …

Le kaj pomenijo te vezi z mojim primerom, s povabilom k sodelovanju pri izvajanju terorističnih aktivnostih? Nikoli nisem in nikoli ne bom zvedel. Spet prava figa.

Pripis uredništva: Odlomek je vzet iz knjige Saga hiše ob gozdu. Obračun s preteklostjo, ki jo lahko naročite na Časniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


47 KOMENTARJI

  1. Tole bi bilo za dat med obvezno čtivo. Ne samo po šolah. Tudi recimo v parlamentu. Posebej skupini Združene levice. Pa večini ostalih poslanskih skupin, vključujoč N.Si.

    Pa ne misliti, da je ta ljudomrzni totalitarni duh, kot ga opiše Bertoncelj in ga je v podobni obliki občutil marsikdo, tudi še v zadnjih izdihljajih režima, s padcem berlinskega zidu in osamosvojitvijo Slovenije enostavno presahnil. Ni presahnil, še kako je živ. Posebej v Sloveniji. Opranih možganov, kot so to opravili komunisti, se ne da spravit v red v desetletju ali dveh. Brez jasnega preloma, ki vključuje lustracijo in sistematično prevzgojo, toliko manj.

  2. Grozljivo, da je tedanji sistem šteli grozodejstva nad ljudmi kot nekaj samoumevnega samo, da se obdržijo n oblasti.

    Grozljivo, da je sistem takoj izobčil človeka, ki ni hotel sodelovati pri grozodejstvih in da je bilo to izobčenje na videz zakonito.

    • To se bo dogajalo vedno in v vseh okoljih. Je pač v človeški naravi, da “grdo” gleda na nekoga, s katerim se ne strinja.

      • “To se bo dogajalo vedno in v vseh okoljih. Je pač v človeški naravi, da “grdo” gleda na nekoga, s katerim se ne strinja”

        To se dogaja samo v določenem okolju, to je takem ki mora vzdrževat režim z ustvarjanjem vedno novih sovražnikov …

      • Ne, znotraj zelo nesvobodnih družb je v ozadju takih reakcij predvsem strah. Strah še toliko bolj, če je kaznovano vsako odstopanje od prisilno zahtevane “norme”. Gre pa tudi še za nekatere druge zapletene mehanizme, prisotne v vseh družbah. Lasten nemir ali jezo (vzroki različni) prenesem na grešnega kozla, njegovo uničenje in izločitev pa prinese začasno pomiritev. To je v ozadju vseh linčev, mobingov, medijskih umorov, izločanj.Danes si to žalost lahko ogledamo pri JJ. Prisilno zahtevana norma je tako npr. “spoštovanje sodišča”, namesto da bi bila poudarjena formalno zagotovljena demokratična norma “človekove pravice in svoboščine” (kakor da bi se vse končalo pri instituciji, ne pa pri vsebini, ki to institucijo v demokratični državi šele vzpostavlja!). Prav tako je npr. lahko sugerirana prisilna norma, da je nekdo “kriv v vsakem primeru.” Če pristajamo na sugerirane krivde ali metode linča, seveda ne moremo priti do resnice, ki bistveno bolj osvobaja nemira in jeze ter vzpostavlja bistveno bolj trdno ravnovesje, pa naj nam bo ta resnica všeč ali ne.

      • Ni res, Janez J! To se ne dogaja v normalnih civiliziranih demokratičnih okoljih. Vsaj ne na tak brutalen način. To se je dogajalo v totalitarnem komunizmu in je diabolična značilnost tega sistema, ki očitno zna iztisnit iz človeške narave najslabše!

        Ker opišeš celo primer lastnega očeta in ne vem, zakaj ti načelno ne bi verjeli, je toliko bolj žalostno, da zadeve ustrezneje ne razumeš in vrednotiš!

        • IF, jaz se pa ne strinjam s teboj. Pa bi se na nek način raje s teboj, kot s tem kar je napisal Janez J.

          On ni napisal, da se to dogaja v normalnih civiliziranih demokratičnih okoljih, napisal je samo, da se je to vedno dogajalo in da se vedno bo.

          Katero okolje pa je civilizirano demokratično okolje? Kakšna od naših sosed, severna, zahodna, vzhodna, ali tista čez lužo? Demokratična v čem?

          Ko berem komentarje na tem portalu, dobim občutek, da je za vse zlo v naši državi kriva oblast od vojne pa do danes. In gotovo je v tem veliko resnice, se strinjam do sem. In če bi se rešili tega, bi bilo vse drugače. Predvsem bi končno nastopilo normalno demokratično okolje. S tem delom pa se ne strinjam, ker je za moje pojme utopija. Žal ta svet ni pravičen in nikoli ne bo. Če ne verjamemo Kristusu in njegovim besedam, da temu ni tako, pol se pač lahko ozremo v zgodovino in pogledamo kje in kdaj so obstajale “normalne demokratične družbe”. Tudi sam sem verjel, da je to mogoče, saj so za moje pojme ljudje v osnovi dobri. Ampak zgodovina pravi, da je ni oblasti, ki bila imuna na denar. Če pogledamo katere vrednote ta moment prevladujejo v našem, predvsem zahodnem svetu, potem to velja še toliko bolj.

          Pa da ne bo pomote. Boriti se za pravico je absolutno pravilno in vredno. Ampak vedno znova bomo razočarani, če bo naše zadovoljstvo odvisno od rezultata, ki ga pri tem dosegamo.

          Zelo lepo članek na to temo je bil ravno par dni nazaj objavljen na tem portalu (Kje začeti). Komentarjev praktično nima, tudi to nekaj pomeni.

          • mm, vse kar si zapisal(a) je v redu, razen ocene, da se to lahko dogaja vedno in povsod. Ne drži. Samo 100 km zračne linije zahodno in 100 km severno se kaj takega, kar se je dogajalo g. Bertonclju v istem času nekemu tamkajšnjemu človeku ne bi moglo zgodit!

            Nobena družba ni idealna, se pa nekega povprečna ali normalna demokracija zahodnega tipa bistveno razlikuje od totalitarizma prav v tej točki. Ne tepta v tej meri individualnega človekovega dostojanstva kot ga teptajo totalitarizmi, kjer človek šteje malo, sistem in oblast pa vse. V zahodni demokraciji ne bi bilo niti takega naročila kot ga je dobil g. Bertoncelj, še manj pa takih konsekvec na profesionalni in medosebni ravni!

          • ..” v tem veliko resnice, se strinjam do sem. In če bi se rešili tega, bi bilo vse drugače. Predvsem bi končno nastopilo normalno demokratično okolje. S tem delom pa se ne strinjam, ker je za moje pojme utopija”….

            Kot razumem ste se že sprijaznili da je normalno demokratično okolje le utopija ker v izboljšanje ne verjamete ?

          • Tudi zahodne demokracije skrivajo marsikaj umazanega. Strinjam se z mm-jem, da idealno demokratično okolje ne obstaja. Demokratično (in pravično) je samo toliko, kolikor demokratični (in pravični) so njegovi prebivalci in koliko se zanj potrudijo.

    • takoimenovani “duh totalitarizma” ni bil nikoli izgnan iz okolja v katerem živimo oz. bolje životarimo.

  3. Zelo podobno zgodbo je doživel moj oče 25 let prej. Obljubili so mu zelo ugledno službo, če bi pisal poročila o določenih ljudeh. ker je zavrnil, je sledila popolna blokada in šikaniranje iz vseh strani, tudi iz takih, ki jih človek ne bi pričakoval. Pritisk je bil tako močan, da ga je v nekaj letih spravil v grob.

    Po drugi stani pa mu je marsikdo na tihem pomagal, kolikor je mogel. Mislim, da je takih zgodb po Sloveniji še precej več.

    • Ti pa si pobit in deprimiran. Da po tem kar se je zgodilo tvojemu očetu rečeš, da je to normalno, da je to pač v človeški naravi. In demoraliziran, tudi.

          • Zanimivo, koliko nalepk se mi je v kratkem prilepilo, ker sem napisal nekaj, kar nekateri čisto dobro ne razumete.

            Nisem provokator, kar sem napisal je res. Seveda pa ni vsa resnica. Za to bi porabil bistveno več časa in prostora, kot sem ga voljan porabiti.

          • Ja res, prav neverjetno s kakšno pogostostjo se v zadnjih dneh pojavljajo nalepke v komentarjih na tem portalu. Bilo bi že dovolj snovi za kakšno raziskovalno nalogo.

            Glede tega je še bolj zanimiv sosednji članek, “Izlet v Libanon”.

      • Nisem me pobit in ne muči me depresija zaradi tega. Samo povedal sem delček svoje zgodbe.

        Ne zatiskam pa si oči pred človeško naravo, in ne gledam na svet črno-belo, kot se marsikomu rado dogaja.

        • …”Zanimivo, koliko nalepk se mi je v kratkem prilepilo, ker sem napisal nekaj, kar nekateri čisto dobro ne razumete”…

          Če niste pripravljeni pojasnit vsebine potem se drugič ne vključujte samo zato da navržete in se kasneje umaknete z izgovorom da na tem mestu niste pripravljeni pojasnjevat vsebine. Torej se Zdravko ni motil!
          Kdo se mora zdaj komu opravičevat ?

      • Ali lahko prosim razložiš to svoje razmišljanje? Poznaš Janeza J., poznaš njegovo ozadje, da si upaš to napisat? Ali tako kot sem že večkrat opazil, samo popljuvaš tiste, ki napišejo nekaj, kar tebi ne paše?

        V bistvu, tudi če bi bilo (ali je) vse res, kar si napisal, je tvoje pisanje žaljivo. Večkrat.

        • Se bom opravičil za žaljivost. Vendar me prizadane, ko nekdo takole vehementno zreducira krivico, ki nekomu zgodi, po mojem celo hudo krivico, v “nekaj normalnega”. To je po moji sodbi naravnost hudobno. In to me prizadane, da morda potem rečem kaj žaljivega. Ne vidim nobene dobrote v človeku, ki odmahne z roko na krivico, ki se je zgodila lastnemu očetu. Z opravičilom, še enkrat, zaključujem.

      • j ..”Tudi zahodne demokracije skrivajo marsikaj umazanega. Strinjam se z mm-jem, da idealno demokratično okolje ne obstaja. Demokratično (in pravično) je samo toliko, kolikor demokratični (in pravični) so njegovi prebivalci in koliko se zanj potrudijo”

        Nihče ni govoril o idealnem demokratičnem okolju, pač pa o tem da je v okolju kjer je prisotne več demokracije manj kršitev človekovih pravic in obratno, da je v totalitarnem veliko več teptanja človekovega dostojanstva.
        Strinjam pa se da je vse to odvisno od njegovih prebivalcev oz. od tega koliko se zavedajo da so soodgovorni za stanje v katerem so.

  4. Ja, g.Bertoncelj, ja! Vsekakor.
    Tako so delali.
    Imeli so in še imajo fantastičen sistem.
    Sistem, ki je ponujal in, malo drugače, pa vendar še vedno ponuja vse za šolo,kariero,službo, napredovanja.
    Za protiuslugo moraš le biti simpatizer, voljni osebek, apartčik, vdani brezosebni vernik, zastopnik, zagovornik
    in na vpoklic izpolnjevalec, regulator in poganjalec sistema.
    Kupuje duše navadnih mladeničev in navadnih deklet, ki so ravnokar zakorakali v življenje.Velikokrat gre za sveže
    posvečene birmance, sočne in cvetoče nove vernike, kandidate za spevno življenje v harmoniji logosa, možnosti, zavedanja, učenja, napredovanja v soju Sončne
    in siceršnje bivanjske večne Luči.
    In trčijo v zid nabreklega napuha, pogojevanja izbire, šelest denarja, velikih možnosti in položaja.

    Velika trgovina satanovih ekspozitur za človeške duše.
    Desettisoči zgodb.

    Poznam veliko zgodb iz sedemdesetih in osemdesetih.

    Ja ,ponudili so mamljive cukrčke. Položaj, spoštovanje v družbi posvečenih povzpetnikov, zagodovljene dohodke in s tem eksistenco.
    Ponudili so prvikrat.
    Enostavno, kratko, jasno,ne veliko govorjenja.Delovalo je, kot, da je “sel” nekaj slišal in ti si moral zagrabiti.Pa nisi.In niso se razburjali.Šlo je mimo.
    Ponudili so še drugič, pa tudi tretjič.Bili so vztrajni.
    Kandidatov so imeli na pretek.Kakovost, učinkovitost, odgovornost in rezultati niso šteli, niso bili pomembni.
    Samo, da si vstopil, dobil rdečo knjižico in se začel dobrikati mašini, ki te je posrkala.Videl sem veliko zgodb, ki se še zdaj pišejo.Hude usode.Usodne.
    Ker nisem sprejel mamljivih visokoletečih ponudb, jim niti ni bilo jasno, zakaj in kako.Vsi sodelavci, ki so dobili vabila so sprejeli.Nobenega ne poznam, ki bi bil odklonil.Padli so noter in še zdaj so tam.
    Pripadajo.Klonili so in vzeli Judeževe cekine in še zdaj so odvisniki.Prodani. Nesvobodni.Imajo, dobili so plačila denar, več denarja, kot so ga pričakovali.
    Srečujejo se v trgovini, na ulici, se nasmihajo v sijaju svoje znajdljivosti. V resničosti zavedanja pa grize, nekaj manjka.Ni izpolnitve.
    Za večno izgubljena šansa svobodnega življenja!
    SVOBODA.
    Ni je bilo.
    Kje je bila ves čas?

    Ja, nisem bil resen in sem zavrnil, kot rečeno, prvi bonbonček , pa tudi četrtega, še peto bonbonjero.
    Potem me enega lepega dne, tako po službi, ob kozarcu črnega vina, direktor vpraša še zadnje vprašanje.Takrat, seveda nisem vedel, da je zadnje ljubezensko vprašanje.
    “Pa kaj si se res poročil? Cerkveno, kaj?”

    Potem je bilo konec vseh mamljivih karier. Naenkrat se je sesulo.Hodili so mimo.Vzeli so vse ključe odprtih vrat in zaklenili so vse shrambe.
    Potem ne obstajaš več.

    Ostalo je delo, veliko dela pri tistih, ki te ne kupujejo.
    Pustijo tvojo dušo in tvoje stvari tebi. Plačajo ti delo
    in razmerje ostane neoskrunjeno.Ostaneš človek, kolikor zmoreš in kolikor hočeš, znaš.Moral sem na delo v tujino
    in velik del, kakšno naključje, sem ga brez zamer in brez maščevanj opravil tudi s tistimi, ki so me izničili, izpljunili in razčlovečili.
    Saj sem ostal svoboden človek in to sem lahko bil v nadaljevanju le v čistem odnosu, brez zamere in brez jeze.

    Spoznanje Svobode je bilo zelo težavno, hudo in bilo potem neverjetno poplačano.

    Ampak, še ena zanimiva.
    Pred kratkim pred cerkvijo ogovorim bivšega kariernega direktorja, profesorja in sploh uspešnega kapitana na dolgi plovbi komunistične dolge plovbe.Dobro sva se poznala, videla pa ne dolga leta.Zelo ni mogel skriti
    presenečenja, nelagodja, ampak se je hitro, v hipu, pobral, rekoč, brez, da sem ga sploh vprašal.Pravi:”Ah saj to ni tako, veš, to je kar tako nekako, samo malo sem prišel pogledat, moraš malo, veš…?”

    “Ja, moraš malo.
    Moraš malo tu.Malo tam.
    Tako, da je vsega.Za vse.Saj veš kako je to, a ne…?”

    Ja, vsesortne zgodbe malih ljudi priletavajo ven na svetlo!
    Ja veš, trudil sem se vse življenje.Delal sem, garal.Tudi v Partijo so me vzeli.Ampak, da ne boš mislu, sem jim dal pogoj! Šel je na pot z njimi, dobil prima službo in za njo še eno, ampak v cerkev je pa hodil skozi. To je bil “njegov pogoj”.In so ga imeli. Celega.
    Imeli so apartčika, imeli so njegovo roko na sestankih.
    Imeli so somišljenika in borca za gostilniškim pultom.
    Imeli so njegovo Sv.obhajilo od nedeljske maše.
    Odlično so opravili, dobili več ,kot so hoteli.

    Vse je dobil.In Partijo in svojo cerkev.In je ponosen, še zdaj.
    “Tako fino lepo je bilo takrat, vse si imel, če si le hotel”
    Ni pa utegnil poslikati, kaj je zletelo mimo njega.
    Resnično Življenje.
    Pojedli, požrli so mu vso Svobodo.
    BEDA.
    Praznina brezdanja.Tema,smrt duha, potem še duše.
    Za vekomaj, mogoče.Njegova zgodba, njegova stvar, ker noče slišati.Njegovega sveta ne smeš dotakniti, ne spusti niti v besedovanje.Tako ne bomo izvedeli, kaj poganja tako zavedanje, take potrebe, taka zadovoljstva.

    Pokorno javljam, tako je bilo in še traja.
    Trgovina s sužnji.
    Trgovina z belim blagom.
    Trgovanje z izgubljenimi cankarjevimi jokajočimi Slovenci na razpotju sredi polja. Pod Razpelom.
    Multikorupcija na vseh parabolah in na vseh policah slovenskega životarjenja ob kajnovskih osladah.
    TRGOVANJE Z DUŠAMI.

    Dr.Bertonclju na čisto verjamem.
    Hvala za vrhunsko zgodbo.
    Tudi knjigo je treba najti in dati jo skozi.

  5. Hvala za tole pričevanje. Malo je takih, ki so ostali svobodni. Svobodni, ampak živijo v puščavi.

    Koliko pa je tistih, ki so ponudbo sprejeli. Pa se njihovo življenje ni navzven nič spremenilo. Niti niso šli v partijo. Laže pa so prišli na položaje, kjerkoli že. Ali pa so vsaj bolje živeli.

    Kako ločiti ene in druge? Ali pa je bolje počakati na Gospodarja življenja?

  6. Morda je ob koncu teksta faktična napaka – tov. Kučan je vodenje CK ZKS prevzel leta 1986, leta 1979 pa je bil, če se ne motim, predsednik republiške skupščine, republiški CK pa je vodil tov. Franc Popit.

    • Spoštovanje,g.Blažič!
      Saj, to, faktualno in datumi v tem pogovoru sploh ne igrajo prve violine.
      Gre za govorjenje, obelodanjanje sistema in njegovih pogonskih generatorjev, o gorivu, ki vse to žene, o stranskih produktih, o kolateralni škodi in posledicah, ki se jih nikakor ne nabere dovolj, da bi si zblojeni Slovenček že enkrat obrisal očala, da bi se mu zabliskalo med ušesi in, da bi možganovje že enkrat preklopilo ob pravem času in zaželo živeti človečka vredno življenje na tej strani za življenje v nadaljevanju Večnosti.
      Šansa 1991 je zasanjana, odsanjana in zablojena pod Kučanovo taktirko do onemoglosti.
      Zmaga 2014, ki to ni.Vse rdeče lučke gorijo.Rezervnih ni.

      Kučanov poba je vedel, ves razsvetljen, že pri sedemnajstih, kaj je in kaj bo iz njega in tako ga nese od štenge do štenge.Samo navzgor.
      Sploh mu nitreba švicat.
      Podedoval je sistem, boljšoj aparatus, birokratski komunistični monstrum, ki sproti gradi sam sebe.
      Ima pošastno multimatrico, ki mu vedno in sproti, kot supernamazan švicarski stroj naredi dober izid.
      Do današnjih dni, ko ima več, kot je imel leta 86 ali pa 89.
      Pozablja le eno stvar.
      Vsi diktatorji so končno padli na isto finto.
      Tudi narodu je vžgalo, vedno pozno, vedno zelo drago, usodno drago.
      kar naj se zgodi.Pesem se mora izpeti.Do konca.

      Pozablja, da svet ni tako ozko razdeljen na boljševiški satanski perfekcionizem kupovanja, preprodajanja in uničevanja duš v zaprtem svetu ene boljševiške zaprte gubernije ali gulaga, Slovenistan v našem primeru.

      Vse dogajanje je sinhronizirano v nenehnem izboljševanju na osnovi uničevanja, minevanja preteklega.
      Oni bi pa kar vlekli mrtvo crkovino naprej, jo oživeli in slavili. Ej, ne drži vode. Ne bo šlo.
      Stvarnikovo Multivesolje, tisto vidno in ono, komaj sluteno, izza črnih lukenj, izza skrivljenega časa v skrivljenem prostoru-času, kjerkoli v vzporednih galaksijah.Ni važno.Tukaj.Že najmanj 14,5milijard let.Evolucija na Evolucijo.
      Ena sama Revolucija multievolucij.

      Tako, zdaj imamo v pajčevini in stenstano rusjaško revolucijo, imamo svojevrstno in unikatno Brozkardeljansko podvarianto s samoupravljanjem na smetišču zgodovine in imamo kitajski tip komunokapitalizma na visokih obratih, zdaj pod lutkovno taktirko Mira Chavez Cerarja.Brezizhodno.

      Zaganjajo se, revolucija se je že zdavnaj skozlala in tok velike Evolucije globalnega sveta prinaša katarzično streznitev!
      Pa naj Kučan s svojim Rdečim orkestrom na TITONICU kar špila naprej.
      Evolucija njihove revolucije gre tokrat do dna!

      Če vam detajli niso jasni, najdite sveže tiskano v slovenščini, fantastično pričevanje genija, Milovana Džilasa, NOVI RAZRED. Spisano 1957 v N.Y.,USA.Človek, genij, 17let Brozova levodesna nezamenljiva roka, 1.zaupnik in graditelj revolucije in izgradnje Yugovine.
      Zakaj, pravim genij? Morda tudi niti ne-ampak babjek, revolucionar, narcis, množični morilec, multiterorist
      in krvnik Slovenije in Balkana, Brozović mu ne seže do gležnjev.
      Pazite.
      ! Knjiga spoznanja -57 let na poti do Slovenije !
      Eto, dragi Milane, Evolucija dela.
      Neumorno.Nezmotljivo.Nepreklicno in neustavljivo.

      Pohiti, da boš še kaj ujel.
      Na koncu koncev bo, itak, ostal samo še štrbunk v temo, jok in škripovanje z zobmi!
      Prvozadnji lastnik krvave revolucije vseh satanizmov proti Stvarniku se veselo na široko reži.

      • Spoštovani g. Frančišek,

        hvala za vaše pričevanje, predvsem pa za zvestobo samemu sebi in resnici.

        Vseeno tegale vašega drugega zapisa povsem ne razumem. Stvarnik, ki ga večkrat omenjate, je (tudi) usmiljen. In njegova želja je zveličanje vseh duš, tudi g.Milanove. Zato je na nas, da se trudimo za pravico, sodbo pa prepustimo Njemu.

        Mogoče vam je to, glede na to kar ste vse preživeli, težko slišati, ampak vseeno se mi zdi, da vaš zadnji odstavek ni na mestu.Če sem ga pa napačno razumel, se pa opravičujem.

        • Mene so učili, da Bog JE usmiljen in bi rad, da se vsi zveličamo, toda nekateri ga vztrajno zavračajo in Bog spoštuje njihovo svobodno voljo. V nasprotju z razlagami nekaterih teologov nam npr. fatimski prizor priča, da pekel ni in ne bo prazen – a ne zaradi “Božje pravičnosti”, temveč zaradi človeške zakrknjenosti. (Ni dogma: osebno si predstavljam žalost Stvarnika ob vsaki pogubljeni duši – kot žalost staršev ob smrti otroka …)

          • Se povsem strinjam z vami g.Marta kar ste napisali.
            Pravim samo to, da je nekoga soditi, kje bo končal na onem svetu, nekaj v kar naj se ne vtikamo, ker ni naša stvar ampak Njegova in Kristus je bil v tem zelo jasen.

            Kako pa bo nekdo zaključil, ali bo zadnji, predzadnji ali katerikoli trenutek sprejel Božje usmiljenje, tega ne vemo.

          • Je naša stvar da jim povemo. To ni sodba. Frančišek jim pač kliče, “pohiti, da boš še kaj ujel”.
            Ti praviš, da jim to zatajimo, pod pretvezo, da to ni naša stvar. Kristus je v tem zelo jasen, da o Stari zavezi ne govorimo. Ti sam boš obsojen, če boš drugega prepustil njegovim stranpotem.

  7. Najbolj žalostno od vsega pa je gledat ljudi, ki še vedno živijo v letu 1941, 1945, 1972, 1991…

    • Tov Uroš,
      če bi živeli samo v sedanjosti, bi se nam
      – od “dobrot”, s katerim streže celemu slovenskemu narodu
      postkomunistično zlagana vlada in njeni plačanci (beri:banda!)
      – zmešalo.
      In ne se prezgodaj veseliti:
      Živimo povsod malo; živimo v boleči sedanjosti,
      učimo se od še bolj boleče preteklosti,
      učimo se za boljšo prihodnost, ki ne bo rdeče barve!

  8. Kdor hoče vedeti, kako so včasih iz zahodne tujine gledali na jugoslovanski sistem in na življenje v tem sistemu, naj si v knjižnici isposodi knjigo Gora ni hotela francoskega alpinističnega pisatelja Roger Joseph Fernand Frison-Roche-a. V knjigi opisuje hude padce v gorah in tista čudežna preživetja, ki so se zgodila alpinistom po teh padcih. Opisuje tudi našega planinca in smučarja Pogačnika (ali Pogačarja), ki je na smučeh po nesreči zapeljal preko roba severnega ostenja Triglava.
    Zanimiv je uvod v to zgodbo, ko opisuje življenje v komunistični Sloveniji.

  9. Gospod Julij Bertoncelj je 2013 izdal tudi knjigo Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži.
    Priporočam.

  10. Mene g. Bertoncelj v parih letih še ni prepričal. Tole je prva jasna osebna zgodba v kateri pa g. Bertoncelj izpade heroj.

  11. Pričevanje avtorja in Frančiška me utrjuje v mojem razmišljanju, odkod v Sloveniji tolikšen zasuk v levo. Enostavno je takih zgodb na stotisoče, ne vedno tako radikalnih, a ljudje so nekje na poti življenja izgubili svojo svobodo in se enostavno bojijo lustracije, ki vodi iz sužnosti. Bojijo predvsem lastne lustracije. In ta strah predali svojim potomcem.In raje živijo suženjstvo, čeprav ga gotovo ne ljubijo. Slovenski socializem je najbrž bil bolj peklenski od npr. hrvaškega.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite