V prejšnji kolumni sem o samopreseganju, enem od temeljnih uvidov logoterapije Viktorja Frankla, pisal teoretično in na splošno. Danes želim delovanje in učinke te življenjske naravnanosti preveriti v nekaj zgodbah, ki jih iz dneva v dan piše življenje.
Zgodba o izgubi službe
Znanec je pred kratkim dobil od delodajalca odpoved delovnega razmerja zaradi „prestrukturiranja podjetja“. Čez noč se je znašel v vrsti tistih, ki jih je odnesla sedanja ekonomska kriza. Glede na to, da je imel v podjetju, za katerega je predano delal zadnjih nekaj let, pomembno vlogo, je bil v veliki dilemi, kako preživeti čas do dejanskega izteka službe. Se bo psihično zlomil in „zbolel“ ter konec službe dočakal v bolniškem staležu – do tega bi bil konec koncev upravičen, kajti izguba službe pomeni, glede na njegove življenjske okoliščine, resnično velik šok in odpira kup vprašanj, kako naprej – ali bo poskušal odgovorno in profesionalno dokončati svoje delo ter pomagal lastniku pri prehodu na novo obliko poslovanja.
Situacije, v katerih smo osebno prizadeti, lahko v človeku hitro sprožijo privoščljivost in maščevalnost. „Ko vam bom odrekel svoje sodelovanje, boste šele zares razumeli, kaj vse sem dobrega storil za podjetje in ugled blagovne znamke!“ je rojilo znancu po glavi. V duši je preigraval scenarije, kako bo delodajalec nemočen, če se bo umaknil, izkoristil ves dopust, ki mu pripada, in pustil, da podjetje po neki inerciji in brez pravih usmeritev prebrodi boleče prehodno obdobje. Hkrati sta se mu v duši prebujala osebno dostojanstvo in odgovornost, s katerim je poskušal v življenju vedno reševati nastale položaje. „Res so te odslovili, a po drugi strani moraš priznati, da je bil tvoj delodajalec v preteklih letih korekten, da ti je puščal proste roke, da si uresničeval svoje ideje, in da je s postopki korekten tudi sedaj, ob sklepu sodelovanja.“
Odločil se je odgovorno sodelovati do konca. Nalogo, ki jo je sprejel pred nekaj leti, bo izpeljal po svojih najboljših močeh kljub stiski, ki jo trenutno doživlja zaradi izgube službe. To bo storil predvsem zaradi sebe, ker želi odgovorno ravnati po svojih etičnih in vrednostnih načelih, ne glede na zunanje okoliščine. To bo storil tudi zaradi delodajalca, kajti zdi se mu škoda, da bi se v prehodnem obdobju v podjetju izgubile dobre stvari, ki jih je z leti pomagal vzpostaviti s svojim delom in prizadevanjem.
In rezultat njegove intimne odločitve, ki nosi v sebi sledi samopreseganja? Delodajalec, ki mu je pred mesecem dni odpovedal redno službo, mu je po izteku pogodbe ponudil novo obliko sodelovanja, znotraj katere bo znanec ohranil velik del nalog, ki jih je že doslej opravljal.
Zgodba s travmatološkega oddelka
Pred kakšnim mesecem se mi je zgodilo, da sem po dolgih letih za nekaj dni pristal v bolnišnici. Tam človek od blizu vidi to in ono: utrip bolnišnične noči, sliši življenjske zgodbe ljudi, s katerimi deli kvadrate in zrak bolnišnične sobe, spremlja posameznike, ki se srečujejo s fizično bolečino, se zamisli nad delovanjem zdravstvenega sistema, opazuje medicinske sestre, zdravnike in strežno osebje pri delu. In seveda razmišlja o sebi in o tem, zakaj se mu je to zgodilo in kakšno sporočilo dogodek nesreče prinaša v njegovo življenje.
Pred oči mi prihaja gospod v zrelih letih, ki se je poškodoval pri padcu. Dva dni in dve noči je ležal poleg mene na sosednji postelji. Grde poškodbe je staknil, od zloma roke in reber do udarcev in odrgnin po celem telesu. S težavo se je premikal – za to, da je vstal iz postelje, je porabil celo večnost časa. Telo je bilo razbolelo, a tudi v duši se še ni polegla jeza na sina, ki naj bi mu pomagal pri popravilu balkona na hiši: ker je šel sin na kavo in ga ni bilo dolgo nazaj, se je možakar popravila lotil sam, lestev je pa spolzela po vlažnih ploščicah pred hišo in pristal je v bolnišnici. Vsi analgetiki, s katerimi so v bolnišnici res radodarni, niso pomagali. Že vsak najmanjši nepravilen gib je razpotegnil njegov obraz v razbolelo grimaso.
V svoji bolečini sem sočustvoval z njim, se z njim pogovarjal, a mu glede na svoje stanje pri njegovem premikanju in iskanju primernega položaja žal nisem mogel kaj veliko pomagati. Toda kmalu sem postal pozoren na njegovo komunikacijo z medicinskim osebjem. Za vsako sestro, ki je prišla mimo, je našel lepo besedo: to je pohvalil, drugi se zahvalil, da ga je pomagala dvigniti, tretji je pričaral nasmeh na ustnice s kakšnim nedolžnim dovtipom … Kmet izpod Pohorja ni ostal ujetnik svoje bolečine. Kljub razbolelemu telesu se ni zapletel v začaran krog svoje bolečine in nesreče, kljub trpljenju je videl „preko“ lastne stiske in ohranil svežino duha. Dokler je bil sam s seboj in svojo bolečino v bolniški postelji, je res tarnal in se sem ter tja pridušal, češ da ne bo šel nikoli več na lestev, ko pa je zagledal zaskrbljen obraz ali odsoten pogled sestre, ki je pač rutinirano in hitro opravljala svoje delo, se je znal preseči ter ji podariti svetel trenutek pozornosti: z drobno besedo je sestram polepšal dan in jim dal vedeti, da bolniki cenimo njihovo delo in njihovo razpoložljivost.
Zgodba o zvestobi
Prijatelj mi že dolgo pripoveduje o tem, da v njegovem zakonu ni vse tako, kot si je ob poroki predstavljal, da bo. Začetna drobna nesoglasja z ženo, ko je prihajalo do sporov zaradi na videz povsem nepomembnih stvari, so se začela razraščati do te mere, da je ugotovil, da z ženo pravzaprav zelo različno gledata na skoraj vsa pomembna področja življenja. „Saj se v teoriji praktično o vsem strinjava, a ko je potrebno to prevesti v življenje, nikakor ne prideva skupaj. Ne moreva se dogovoriti skoraj o ničemer,“ pravi. „Vse to naju je počasi pripeljalo do neverjetne odtujenosti. Vsak se je zaprl v svoj svet, pogovarjava se malo in površno, zgolj še vsakdanje stvari usklajujeva, da življenje kolikor toliko normalno teče.“
Pred nekaj meseci je začutil, kako se je začel čustveno zbliževati z neko znanko. Najprej so bili čisto nedolžni, a vse pogostejši esemesi, nato prva kava, na kateri sta se dolgo in globoko pogovarjala. Po dolgem času je spet doživel, da ga je nekdo zares poslušal in razumel. Kave so se vrstile, pogovori tudi, vedno bolj sta se odpirala drug drugemu, vedno bolj neučakano je pričakoval naslednje srečanje.
Nekako podzavestno je čutil, do kam bo zgodba pripeljala, če bo nadaljeval v tem ritmu. Ko se je tega zavedel in si to priznal, ga je streslo. „Albin, kaj počneš!? “ ga je zmrazilo. „Saj si vendar ženi na poročni dan obljubil zvestobo. Verjameš tudi, da je zvestoba ena od temeljnih vrednot, na katerih sloni tvoj zakon. Sedaj je čas, da uresničiš, kar si obljubil, ne glede na to, kaj trenutno čutiš do žene in kaj do prijateljice.“
S prijateljico se je pogovoril in omejil stike. Z ženo nista sicer v nič boljših odnosih kot prej, ampak ve, da je s pritrditvijo obljubi zvestobe postavil trden temelj za dan, ko se bosta z ženo zares lotila dela na sebi in svojem zakonskem odnosu. Ve, da ji bo lahko tistega dne mirno in iskreno pogledal v oči ter ji povedal, da je pripravljen narediti korak naprej.
Katerakoli vrednota, ki jo hočemo uresničiti sredi vsakdanjega življenja, prej ali slej terja od nas samopreseganje. V prijateljevem primeru je to pomenilo, da je šel zavestno preko trenutnih čustev in preko pozornosti, po kateri je hrepenelo vse njegovo bitje, ter ponovno, z življenjem pritrdil tistemu, kar je pred dvanajstimi leti obljubil ženi.
Nešteto zgodb samopreseganja
Še bi lahko nizali zgodbe samopreseganja, ki jih sredi naših dni izrisujejo posamezniki. Te zgodbe pripovedujejo, da čas pomasovljenja in anonimnosti še ni posrkal vsega človeškega v ljudeh in da je notranji kompas duše – vest – pri številnih še vedno živ in pravilno naravnan. V vesti domujeta svoboda, v moči katere človek izbira in se odloča, in odgovornost, ki predstavlja konstantno notranjo oporo človekovemu ravnanju. Še vedno drži Franklova trditev: „Človekovega ravnanja ne narekujejo razmere, na katere naleti, temveč odločitve, ki jih sam sprejme.“
Zgodbe samopreseganja je težko ocenjevati: drugim ostajajo skoraj vedno nevidne, za posameznika, ki je naredil korak od samouresničitve do samopreseganja, pa postanejo vogelni kamni njegove najgloblje identitete.
In kakšne zgodbe samopreseganja jaz izpisujem s svojim življenjem?
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
Foto: Stopinje
