Samopostavljeni cenzorji

17
256

Velika zmota je prepričanje, da je cenzura privilegij hierarhičnih ustanov, totalitarnih režimov, samodržcev ali držav oz. Cerkve. Tudi v modernih demokracijah je cenzura zelo živa, ker pa je ne izvajajo institucije ali državni organi, temveč je razpršena in zakrita, jo je težko prepoznati in še težje se je proti njej boriti ali jo izkoreniniti. V Sloveniji je najbolj razširjena oblika cenzure »samocenzura«, ki izvira iz ideološkega humusa, ki se je nabral v tolikih letih titoizma in kontinuitete. Samocenzura je tista nekritičnost, ki spremlja novinarsko srenjo in jo je v svojem komentarju v Časnik.si razkrival Jože Možina. Ko nekdo vzklikne  »svinje«, ker so se vlada in sindikati uspeli dogovoriti, razkriva, kako globoko je zasidrana antipatija do vseh »ne-naših«, t.j. demokratičnih sil pri nas. Iz samocenzure izhaja tudi pristransko, lažnivo, senzacionalistično in vztrajno »poročanje« o »ne-naših«. »Poročanje«, ki je bolj blatenje ali opravljanje kakor novinarja vredno početje. Dokler ne bo izvir, ki vzgaja take novinarske kadre ozdravljen, toliko časa bomo prenašali njihovo pristranskost.

Z novinarskim navijaštvom in ideološko zabetoniranostjo se soočamo pravzaprav zadnjih 60 let, pred kratkim pa smo doživeli novo obliko samooklicanih cenzorjev. Skupnost istospolnih je cenzurirala katoliško mladinsko prireditev in z naklonjenostjo medijskega aparata znova sprožila »katolikofobijo«. Luca di Tolve je bilo sporno ime. Ozdravljen homoseksualec, ki ni kdorkoli, ampak nekdanji »mister gay« iz Torina, ki pripoveduje svojo zgodbo o propadanju in rešitvi. On pričuje, govori o sebi in uporablja izraze, ki jih zagovorniki istospolnih pojavov nočejo niti slišati. Ker imajo moč, čeprav nimajo argumentov, so svojo moč zlorabili, da so ustrahovali ravnateljico, da je odpovedala prostore za sobotno prireditev.

Ko imajo homoseksualni aktivisti v šolah svoje delavnice med šolskim urnikom in svoj neomejen dostop do šolarjev izkoristijo, da vanje vnašajo nemir in nejasnosti glede samega sebe in svoje spolnosti, moramo biti vsi tiho, ker naj bi to početje bilo razsvetljenje. Kadar pa njihov bivši človek na pripravitni prireditvi pripoveduje svojo osebno zgodbo, da gre pravzaprav za eno samo pokvarjenost, jo poskušajo onemogočiti. Če je Svetovna zdravstvena organizacija izločila homoseksualnost iz seznama psihičnih motenj, pustila pa možnost, da se od nje zdravimo (sic!), ostane le še moralna kategorija hudega nereda. Istospolno nagnjene očitno spada med stvari, ki »jih ne bi smelo biti«. Morda še ne poznamo njenega izvora, vemo pa, da je odklon od tistega pravega, ki mu rečemo normalno. Ker ne smemo reči »da je bolezen«, potem nam ostane le še izraz »razvrat«, torej osebna, svobodna odločitev za trajen in družbeno škodljiv greh.

Tako smo v Sloveniji doživeli pravo cenzuro s strani samooklicanih cenzorjev, ki se skrivajo za človekovimi pravicami, hkrati pa jih kršijo, predvsem pravico do svobode govora in združevanja v javnih prostorih, izven javnega programa. Vsi vemo, da so šole ob sobotah in nedeljah prazne stavbe in redna praksa je, da se v teh prostorih skupnosti, lahko zbirajo različni ljudje. Edini pogoj je, da spoštujejo skupno lastnino. Vsakomur pa je jasno, da prireditev v šoli ni vedno šolska prireditev. Sicer gre »katolikofobija« že tako daleč, da se tudi med počitnicami tam ne smemo več zbirati katoličani, »ker naj bi peli verske pesmi na novomašnem kosilu« ali iz kakega drugega za lase privlečenega razloga. Dejstvo je, da smo katoličani čedalje bolj diskrimirani na kapilaren in prefinjen, strahotno učinkovit a neoprijemljiv način, da ga »varuhinja« človekovih pravic niti ne opazi, ker je že davno izgubila kompas za svoje verne »varovance«.

Ihta in zagrizenost s katero so istospolni aktivisti napadli katoliško mladino priča o njihovem sovraštvu in nestrpnosti, ki se ne ustavi niti pred ustavno zagotovljenimi pravicami in se poslužuje vseh možnih zlorab in pritiskov, da doseže svoj namen. Predvsem pa se opirajo na svoj medijski monopol, ki izvira iz samocenzure novinarjev brez poguma, da bi razmišljali in se zoperstavili istospolnemu lobiju. Vsak se boji za svojo službo, drugače misleče pa se izloči ali odžaga (npr. MMC oz. zaposlovanje na RTV množice ljudi iz napol propadlega tednika).

Nihče ne zanika istospolnim pravice, da se borijo proti diskriminaciji. Žal, pa postajajo neprepričljivi, saj je v Sloveniji diskriminacija istospolnih pravzaprav ničelna. Vsako leto  se oni znašajo nad tistimi, ki se z njihovimi javnimi zahtevami ne strinjamo na svojem pohodu slabega okusa. Vsako leto se tudi, priročno ob istem času, zgodi kakšen incident, ki jih predstavlja kot žrtve. Verjetno se bo zgodil tudi letos… potem bo že dišalo po naročenem incidentu.

Istospolni aktivisti še vedno enačijo svojo borbo za privilegije s človekovimi pravicami. Čeprav poznamo odločbo Ustavnega sodišča, kjer je jasno, da privilegije, ki jim jih je zapisal propadli Družinski zakonik ne sodijo med človekove pravice. Njihova nestrpnost pa se kaže v tem, da nočejo niti sedeti za mizo s Civilno iniciativo, ki je branila pravice otrok do očeta in matere in se tako uvrstila med organizacije za obrambo človekovih pravic. Pristranskost, ki jo kažejo z dejanji in odprtimi pismi, nestrpnost, ki se je ne sramujejo in samooklicanost za cenzorje, kaj se sme v naši družbi misliti, govoriti in delati in kaj ne, razodevajo, da je tudi danes svoboda pred hudo preizkušnjo. Svoboda za »naše« ni bila nikoli vprašljiva, svoboda za drugače misleče pa je očitno nedopustna, čeprav gre za svobodo govora in združevanja, ki sta ustavni kategoriji prvega reda in sta pridobitvi, ki smo jih Slovenci izborili proti titoistični, Socialistični Republiki Sloveniji.

Boj za toleranco z istospolnimi v družbi je že davno prešla v agresivni napad in spremembo družbenega ustroja. Sedaj zahtevajo izenačitev statusov, privilegije in sistematično misijonarijo med mladimi, da bi pridobili »novo kri« za svoj način življenja, ko sami svojih otrok ne morejo imeti. Zaradi tega in vseh drugih naših družbenih problemov (malikovanje večne mladosti, modnosti, razvajenosti, uspešnosti, neodgovornosti, nezrelosti, individualizma in sebičnosti), se število neopredeljenih ljudi čedalje veča do te mere, da se hočejo nekateri opredeliti kot »spolno nevtralne«. Nad nezrelimi ljudmi pa se zlahka izvaja cenzura in medijski teror, da se utiša kritične glasove.

Sem proti cenzuri, sem proti samocenzuri in še bolj proti samooklicanim cenzorjem, ki v svojem imenu, brez jasnih in razvidnih meril, razen svoje samovolje, uničujejo svobodo govora in združevanja v korist privilegirani manjšini.

Sem za svobodo v spoštovanju do drugače mislečega, kjer lahko vsak brez strahu pove svoje mnenje in ga v ljubezni do resnice brez skrbi predstavi drugim.

Dol s cenzuro!

Foto: radio Hit

 


17 KOMENTARJI

  1. Andrej, vse lepo in prav, ampak pri temi o Luci bi pa veljalo pogledati tudi čez katoliški medijski prag in poiskati ali je bilo ob srečanju dogodku z Luco kaj samocenzure tudi tam.

  2. Ma, zapisal bom kar zelo direktno: vse take in podobne težave, vključno z gospodarskimi, so bile spočete z ustanovitvijo PIF/OF in zacementirane z znanim odlokom IOOF o zaščiti naroda z dne 16.sept.1941.
    Brez teh dveh zgodovinskih kiksev v vsej zgodovini slovenskega naroda, bi imeli danes solidno demokratično državo. Tako pa izkušenj o demokraciji nimamo in lahko “levičarji” – glede na polstoletne izkušnje – narodu vsiljujejo “levičarsko” “demokracijo”.

  3. Kdor komurkoli zaradi ene ali več osebnostnih lastnosti (spol, rasa, etnija, spolna usmerjenost …) odreka kakršno koli pravico do enakopravnosti in srečnega življenja, je nestrpnež in fašist. In ta zmazek od članka je eksemplarični fašistični pamflet, katerega avtorja bi morali pristojni državni organi ostro sankcionirat. Ampak Slovenija na žalost (še) ni pravna država …

    • ah tinko ne se tako razburjat, to škodi zdravju…

      Če še niste opazili, nismo več leta 1945, časi komunističnega terorja so minili, časi verbalnega delikta tudi.

      Od kar je Svetlana Makarovič (nekaznovano) pozivala k sovraštvu do katolikov in zmerjala starše, ki pošiljamo svoje otroke k verouku ter duhovnike, z najbolj grobimi žaljivkami, lahko vsak napiše kar ga je volja, pri čemer pa AP sploh ne poziva k sovraštu do nikogar ampak samo zapiše svoja opžanja in mnenje.

      Glede na to, da vas ta portal tako razburja vam svetujem, da se temu portalu raje izognite – pri tem vam lahko pomagajo administratorji…

    • Imamo pa vlado, ki jo poskuša vzpostaviti navkljub temu, da imajo javne medije skoraj v celoti v rokah nasprotniki demokracije in tisti, ki jih je strah resnice in se zato proti njej borijo z skoraj z vsemi sredstvi.

    • Le zakaj tovariš Tinko ni obsojal Svetlane Makarović, ko je izjavila, da je treba katoličane sovražiti?
      Mi tovariš Tinko lahko pove, če obsoja tako izjavo Makarovičeve?

  4. Ne glede na to, da se strinjam s precej stvarmi, ki jih je zapisal avtor, pa mislm, da je bil obisk Luce di Tolveja povsem nepotreben. Kaj se je hotelo s tem doseči? Zakaj sam di Tolve čuti tako potrebo po samopromociji?

    Pa še (zlobna!) opazka – če je homosekualnost “ozdravljiva” zakaj pa di Tolve ne organizira “tečajev zdravljenja” – tudi med slovenskim klerom bi bilo nekaj kandidatov….

    • Saj tečaji ozdravljenja že obstajajo.

      In zakaj ne bi smel vesele novice povedati tudi drugim?

      • seveda lahko “veselo novico” razglaša komerkoli, samo ne vidim, potrebe, da to poteka v okviru RKC.

        poleg tega pa sem glede “zdravljenja” homoseksualnosti zelo skeptična ker mislim, da je to pač naravna danost, če pa se že kdo slučajno odloči, da bo gej po “izbiri” – je to pravica vsakega posameznika….

        Mislim tudi, da “ozdravljeni” homoseksualci niso ravno tema, ki bi ji morala Cerkev posvečati toliko pozornosti….

        • Cerkev je
          , kakršna koli že je, slabša, ker smo v njej grešniki(upam, da druge ustanove z njimi nimate problemov) in boljša, ker se grešniki v veri v Kristusa, ustanovitelja te častitljive ustanove in Svetega Duha, ki ga je ustanovitelj poslal kot tolažnika in pomočnika na poti k svetosti našim človeškim slabostim in grešnostim,
          POSLANA, da svetu oznani veselo novico o božjem kraljestvu, kamor smo povabljeni vsi brez izjeme, tudi vsi grešniki, prešuštniki, pedofili, homoseksualci in lezbijke in tudi zločinci, taki in drugačni, ki pa so zaradi srečanja z Jezusom, tko kot morilec Savel in gay Luca di Tolve sprejeli veselo oznanilo in v duhu prave svobode in strpnosti, v ljubezni, ki je zastonjska in svobodna postali njeni glasniki stedi od vseh vrst zablod bolnega sveta.
          Draga 1leny, in zakaj bi naj to ne potekalo v okviru RKC? Saj je to njeno prvotno poslanstvo, na katero so očitno veliko bolje spozna kot na ekonomijo, še posebej če se vanjo vpletejo še državna podjetja in banke. Naj se torej vsak ukvarja s tistim, na kar se najbolje spozna in se veda na način, da bo v korist vsej človeški skupnosti (ali pa vsaj nikomur v škodo)

        • Mislim, da te daje strah pred javnim mnenjem, ker je gejevski lobi tako agresiven.

          Ne vidim razloga, zakaj ne bi smeli javno promovirati tega. Saj nam mora biti na prvem mestu, da so ljudje srečni in zdravi.

          • 1. niti pod razno me ni strah ne gejevskega lobija ne javnega mnenja,
            2. tudi na straneh časnika.si sem večkrat komentirala ob teh temah – tako o nesprejemljivosti tega, da bi gejevski aktivisti po šolah izvajali svoje eksperimente, kakor tudi o nesprejemljivosti posvajanja otrok pri istospolnih partnerjih ob družinskem zakoniku, pa ob odločitvi LPP, da ne dovoli plakata s papežem ob gejvski paradi – gejevski aktivisti se niti pod razno NISO strinjali z mano…nikoli:)

            Zelo pa me moti, ko se skuša gejem na splošno prilepiti nalepko kot, da so pokvarjenci, napol kriminalci. Tako geji kot heteroseksualci s(m)o dobri in slabi.

            In prav zaradi tega ne razumem tega cirkusa okrog di Tolveja. Je zanimiv samo zato, ker je bil prej gej (po defaultu slab?) in sedaj pravi, da ni več (good for him in je sedaj po defaultu dober?), ali zato, ker naj bi bil prej slab človek, pa se je spreobrnil (gej ali ne)?

            Če pa tiste cerkvene aktiviste, ki promovirajo “zdravljenje” homoseksualnosti, tako skrbi javno zdravje – zakaj take vneme ne izkazujejo pri zdravljenju dejanskih bolezni kot sta debelost ali alkoholizem? Mislim, da slovensko mladež bolj orgožata.

          • Lenny, pretiravaš. Povpraševanja po spremembi je ogromno. Res ne vem, zakaj človek ne more povedati vesele novice.

            Pri debelosti in ostalih stvareh, se vsi zavedamo, da je to slabo. In nihče ne problematizira zdravljenja. Pri gejih je drugače.

        • Cenjena gospa 1leny, saj ste v bistvu že odgovorila na svoje vprašanje. Znotraj katoliškega klera prevladuje prikriti homoseksualci in ti so seveda obsedeni, fascinirani z vsem, kar je gejevskega, saj se to dotika njihovih najglobjih hrepenenj in hkrati frustracij. Tako tudi s tem italijanskim nesrečnikom, ki zase trdi, da je “ozdravljen gej”. Me prav zanima, kaj bi o njem povedal kakšen nevtralen psihiatrični konzilij?

          • “Znotraj katoliskega klera prevladujejo prikriti homoseksualci” – g. Tinko, le od kje Vam ta informacija?

    • Bil sem na srečanju in lahko rečem, da je pravo sprenevedanje govoriti o nepotrebnosti tega obiska. Taka srečanja bi morali spodbujati po vseh tistih šolah, kjer so bili “dejavni” predstavniki istospolnih aktivistov. Dejstva, niti splošnočloveška niti znanstvena namreč ne govorijo njim v prid.
      Gre za moderno ideologijo, ki ni nič manj nevarna kot fašistična, nacistična, komunistična ali anarho liberalna. Povsod je človek žrtev lastne zaslepljenosti in izkrivljanja resnice o njem samem.
      Mi pa ne naredimo ničesar ali pa bore malo, da bi našo mladino zaščitili pred kvarnimi vplivi fanatičnih zagovornikov istospolnosti.
      Upam si trditi, da je projekt Ljubezen je ljubezen, ki ga vodijo člani Legebitre in -amnesty international v sloveniji enako ali pa še bolj nevarno kot pedofilija, ki jo v ameriki krogi izobraženih homoseksualcev POZOR!!! želijo legalizirati kot obliko dopustnega normalnega vedenja.
      Luca di Tolve je soustanovitelj (skupaj s svojo ženo) skupnosti Lot. Izkusil je blišč in revščino gay -evskega življenja na veliki nogi. Za aidsem je umrlo veliko njegovih znancev in prijateljev.
      Tudi sam je bil že zaznamovan za smrt a odprtost za resnico in milost spoznaja ga je rešila. V Medžugorju je bil ozdravljen in zakaj nebi smel govoriti o svoji resnici – še toliko bolj, ker z njo nikogar ne ogroža.
      Nasprotno! S svojim pričevanjem prižiga luč v temi sodobnega sveta im mnogim prinaša upanje za nov začetek življenja po veri.
      Čeprav nikomur ne grozi, mu zaradi njegovega spreobrnenja grozijo njegovi nekdanji kolegi.
      Zaradi tega to ni njegova samopromocija, temveč izkazuje največjo mero junaštva. Njegovo junaštvo ni partizansko komunistično, v izločevanju idejnih nasprotnikov temveč v izpostavljanju lastnega življenja, da bi jih čim več rešil iz objema teme in večne smrti. Te vrste herojev, ki dajejo lastna življenja za dobro drugih ne poznajo skoraj nikjer, razen v krščanstvu, zto se s ponosom odločam zanj.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite