Samoodrešitev

30
569
Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. Ker bomo takrat razumeli, da je odrešenje biti ljubljen. In da je to dar, ki ga lahko živimo samo v skupnosti.
Morda ste v kaki župniji pod misijonskim križem že kdaj zagledali čuden napis, ki smo se ga do nedavnega verjetno držali prav vsi. Tudi v domači župniji imamo takšen križ, pod katerim piše: »Reši svojo dušo.« Svet je poln takih napisov. Pojdite samo v najbližjo knjigarno, pa boste gotovo našli kakšno knjigo nasvetov, kako biti srečni, kako dobro vzgajati, 10 pravil za dobro življenje.
V čem je problem takih napisov in nasvetov? Saj si vendar vsi želimo nebes, sreče ali kakorkoli že imenujemo nek svoj daljni cilj. Saj zato smo pa kristjani, ne? V čem je problem takih napisov in nasvetov? V tem, da niso resnični. Nihče se ne more rešiti sam. Nimamo šans. Nikdar ne bomo tako dobri, da bi se mogli rešiti. Rešeni bomo samo kot Cerkev, kot skupnost. Ali pa ne bomo.In to je lekcija, s katero danes Jezus poučuje nekega popolnega fanta. Tale človek, ki je pritekel do Jezusa, je bil fant od fare. Delal je vse, kot je treba. Verjetno je bil redno pri maši, dosledno je ubogal mamo in očeta, pridno se je učil in sploh bil vsem najsvetlejši zgled. Izpolnjeval je zapovedi, bil je ubogljiv in priden fant. Verjetno so mu vsi ploskali in ga občudovali. Verjetno so bili precej ponosni nanj. Pred njim je bil samo še en nedosežen cilj. Zato je prišel do Jezusa. Zanimalo ga je, kako bi dosegel še svojo zadnjo diplomo: večno življenje.

Jezus ga je takoj usmeril navzven. Povedal mu je zapovedi v odnosu do bližnjega. Ker ni razumel, mu je povedal bolj nazorno. Rekel mu je, da mu v vsem, kar počne, nekaj manjka. Čeprav se je zdelo, da je fant popoln, mu je manjkalo ljubezni. Ta fant je bil sicer zelo uspešen, zelo “krščanski”, vendar je vse počel samo zato, da bi ga imeli radi, da bi dobil priznanje in diplomo, da bi »rešil svojo dušo«, ne pa zato, ker bi on imel nekoga rad. Vse je počel zato, da bi nekaj dobil, namesto da bi nekaj dal. Zato ga je Jezus postavil pred zahtevno človekovo odločitev, pred morda največje tveganje človekovega življenja – pred odločitev ljubezni. Rekel mu je, naj se odpove lastni koristi in dela dobro, ne da bi ga za to kdo pohvalil, ne da bi imel od tega neko korist. Naj dela dobro samo zato, ker ima nekoga rad. Tega pa fant ni zmogel. Bal se je, da bo potem vse izgubil, da potem ne bo več nič pomenil, bal se je, da bo pogubljen, če bo ostal brez dosežkov. Brez zapisanih dobrih del.

Tako zapravimo svojo dušo. Ko mislimo, da je naša vrednost odvisna od naših dejanj. Takrat postanemo egoistični. Delamo zase in za nikogar drugega. Toda nihče se ne more rešiti sam. Nihče. Nikdar ne bomo naredili dovolj dobrega, da bi si to zaslužili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. Ker bomo takrat razumeli, da je odrešenje biti ljubljen. In da je to dar, ki ga lahko živimo samo v skupnosti.

30 KOMENTARJI

  1. Ta pamflet je seveda velika neumnost. Napis: REŠI SVOJO DUŠO! je še kako resničen, če je kdorkoli samo pet minut res listal Sveto pismo. Vsakdo se mora SAM odločiti ali bo sledil Božjo Besedo ali ne. Ta svoboda je dana vsem nam: boš služil Bogu ali hudiču?

    In ko se odločiš za Boga, si sam stopil na pot odrešenja svoje duše. Kajti stopil si h Gospodu in se skušaš pobližati z njim. Ko izpolniš določene pogoje (tudi Bog ni zastonj), se ti Gospod razodene na nek tebi primeren način. Takrat pa si REŠEN. Rešil te je Jezus, ker si se odločil rešiti svojo dušo, s tem, da ga slediš. In šele po tem dogodku, ko si sam že rešen, lahko skušaš rešiti še koga drugega. Sicer boš TI reševal druge, ne Gospod. Ta pamflet je torej poln samonasprotujočih si zamisli, vrstni red je zmoten. Govori, da se ne moremo sami rešiti, lahko pa rešujemo druge in bomo s tem rešeni??

    Kaj je v napisu zmotnega? Zakaj svete očete in patriarhe spravljati na laž in te napise po cerkvah zmetati v satanski ogenj? Samoodrešitev je, ko se odločiš za Gospoda in slediš njegovi Besedi in milosti in te on odreši. Kdor teh dveh stvari ne more dati skupaj, kar zmorejo celo 6-letniki, ni najbolj primeren za komentiranje duhovnih zadev.

  2. Se opravičujem, sem šel kliknit, kdo je ta g. Marko Rijavec. Šok: duhovnik je, mladi duhovnik.
    Se opravičujem mladi duhovnik, avtor tudi tistega o “bolj ko si švohen, bolj si Božji”, za mojo veliko dilemo:

    Kaj za hudiča pa učijo te fante na teologiji in bogoslovju?

    Lepo te prosim Marko: naredi naslednji korak: sprejmi, da nič ne veš, najdi si svetniškega človeka in se začni učiti od njega Resnice, resničnih razlag Božje Besede. Kajti posvetne razlage prinašajo samo dodatno zmedo, ker so – kljub dobrim namenom – služenje hudemu duhu. Naj grem v cerkev in tisti napis strgam dol s križa??? Raje umrem!

    O, ljuba duša, zavrzi napuh in dovoli, da te Gospod reši, če si se res odločil svojo dušo rešiti. Molil bom zate, a molitev bo delotvorna le, če imava isti Cilj.

  3. David, če slediš Bogu in te on odreši, to ne pomeni samoodrešitve. Samoodrešitev je mišljena sam, brez Boga.
    Da je ta napis padel v oko p. Rijavcu tudi meni ne gre skupaj. Veliko dobrih člankov je tu napisal, tako da mi res ni jasno, odkod je tu zabloda.
    Napis pod križem seveda pomeni “pojdi za Bogom, da boš rešen” in kliče vsakega posebej. Samo razumeti ga je treba tako. Kakor tudi vse tiste svetne samoodrešeniške “recepte za uspeh”.
    Nekaj pa me moti, pa večkrat se srečam s tem, glede rešitve Cerkve. Kot da bo Cerkev skupaj rešena, nasproti vsem ostalim. Tega pa ne vidim, da bi bilo tako.

  4. Sam se odločiš za odnos z Bogom.
    In v kolikor je ta odnos vzpostavljen, si odrešen.
    Torej, samoodrešen.

  5. Napis: Reši svojo dušo, je še kako resničen. In tudi ni res, da je človek lahko odrešen le v okviru neke Cerkve. V skupini, ki se na poti odrešitve podpira, je res lažje napredovati, toda tudi individualna pot ni izključena. Merilo odreševanja je izključno le spontana življenjska drža posameznika v skladu s sporočili evangelija. Ali kot je rekel katoliški duhovnik in zdravnik Angelus Silesius: Tudi če je bil Jezus tisočkrat rojen v Betlehemu in ne v tvojem srcu, je bilo njegovo rojstvo (zate) zaman.

    Drugi del sporočila govori o potrebi po ljubezni. To seveda ni sporno, saj Bog je ljubezen. Toda brezpogojna ljubezen do vsakogar in vsega ne pride kar tako niti je ni mogoče izsiliti. Prikliče jo prav življenje po evangelijih, ki v bistvu pomeni razjazenje ali umik lastnega ega. Tako se pojavi izpraznjen prostor, ki se odpre za vstop sicer vseprisotne ljubezni. Ni mogoče služiti Bogu in mamonu.

    • tine, zakaj širite krivo vero med dobre kristjane. Izven Cerkve Petrove odrešitve ni, to je vendar jasno. Kako boš pa drugače prejemal svete zakramente, Kristusovo telo in kri itd.

      • Dogma, da je med iskalcem odrešitve in Bogom potreben posrednik, ni utemeljena niti na prvobitnem krščanstvu niti na Svetem pismu.

        Ne ljubite sveta in tudi tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, nima ljubezni do Očeta, kajti vse, kar je v svetu – telesno poželenje, poželenje oči in ošabno vedenje – ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in poželenje mineta, kdor pa spolnjuje, kar hoče Bog, živi v večnosti (1 Jn 2, 15-17).

        Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem. Ljubezen nam daje popolno zagotovilo za dan sodbe, kajti kakršen je On, takšni smo tudi mi že na tem svetu (Jn 4, 16-17).

        • Kaj ste vi mogoče nekakšen luterantski odpadnik????? Povsem jasno je zapisano:

          Verujem v enega Boga,
          Očeta vsemogočnega,
          Stvarnika nebes in zemlje,
          vseh vidnih in nevidnih stvari ….

          …. In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
          Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
          In pričakujem vstajenje (od) mrtvih
          in življenje v prihodnjem veku.
          Amen.

          • Religija ni ideologija. Je veliko več in veliko bolj posvečena in hkrati zahtevna in odgovorna. Namenjena za tiste, ki so se uvrstili v ecclesio. To je, v skupnost, ki zares hodi za Kristusom in živi skladno z evangeliji in so ali niso člani kakšne organizirane religije.

            Nihče nima monopola nad božjim. To monopolno stališče zgolj potrjuje, da to organizacijo vodi ego, vedno odvisen od sil tega sveta in da se je organizacija oddaljila od bistva religije in je prešla v ideologijo.

            Konfliktnost in celo sovražnost je jasno znamenje, da organizacija ali posameznik nima stika z Bogom. Kajti Bog je ljubezen.

        • Jn 20,23:
          “Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.”
          Dogma? Jezusove besede.

  6. Prijat’li ne po klerikalno obračati besed: napis na križu ne cilja na samoodrešitev, ampak na poiskanje Jezusa. Namig na “samoodrešitev” je napačno sklanfal mladi duhovnik.
    Lahko pa bi rekli SAMOSPOZNANJE. To pa pomeni, da si spoznal samega sebe, ko si spoznal svoj izvorni odnos z Gospodom. Ta pa je, da je on največji, jaz pa njegova drobna, (in upati je) zvesta duša.

    Princip samoodrešenja pa je dobro opisala Amelija, če se že gremo filozofirat.

  7. Zdravko: “Nekaj pa me moti, pa večkrat se srečam s tem, glede rešitve Cerkve. Kot da bo Cerkev skupaj rešena, nasproti vsem ostalim. Tega pa ne vidim, da bi bilo tako.”

    Glej Zdravko: Cerkev smo predvsem ljudje. Z nami pa je tako: vsak zase se rojevamo in vsak zase umiramo. Enako tudi vsak zase hodimo v nebesa, ko so za kaj takega izpolnjeni pogoji. Tako se rešuje človeški (grešni) del Cerkve.
    A žal vse manj in manj, kajti lažno pridiganje, da je vse zastonjsko in da je Gospod neumno usmiljen tudi do nepokesanega ter ponavljalnega greha, take oznanjevalce vodi na dno vic in v pekel. Bojim se, da se je avtor šolal ravno pri takih, zato molim zanj, in čutim, da se je v srcu odzval.

  8. To, da izven Petrove Cerkve ni odrešitve, kot trdijo Erženov ata, je zabloda in tudi kriva vera. Je tudi žalitev tistih religij, ki poznajo enega Boga in ga tudi znajo ljubiti, za razliko od kristjanov, ki skušamo ljubiti le ljudi – ter postajamo homo-pedofili. Nisem sicer strokovnjak, a vsaj to iz popravljene Cerkvene dogme in tudi katekizma vem, da so te zablode končno ZAPUSTILI in spoznali, da ga že predolgo sračkajo glede drugih religij. Stara ploza Cerkve je bila: “Izven Cerkve NI odrešitve!” Nova spoznanja pa pravijo (C 14, KKC 846):

    “Ta potujoča Cerkev je potrebna za zveličanje”, a je dal zadnji koncil dodatek, da “Cerkev ne bo več oznanjala same sebe (!!!), ampak Božje kraljestvo, KI PRESEGA CERKVENE MEJE”.

    Mari Osredkar pa pravi: “Nekatoličani so torej lahko v Božjem kraljestvu … itd … Niso samo katoličani na poti odreešenja, a katoličani zagotovo so …

    Kongregacija za verski nauk (Gospod je Jezus; kardinal Ratzinger), pa pravi, da se odrešenjsko-zveličavno delovanje Jezusa Kristusa razprostira na celotno človeštvo (čeprav večina ljudi ne pozna Cerkve ). “To ne velja le za kristjane, ampak za vse ljudi, ki so dobre volje, in ki v njihovem srcu milost na neviden način deluje” … Itd…

    Nadalje je pojasnjeno, da Sveti duh deluje na neviden način, znan le Bogu, in tako VSEM ljudem podarja možnost odrešenja. “To velja za posameznike, družbe, zgodovino, narode, kulture in verstva.” “Vstali Kristus z močjo svojega Duha deluje v srcih ljudi … In tudi Duh je tisti, ki razsipa semena Besede, ki je prisotna v obredih in kulturah, ki jih pripravlja za zorenje v Kristusu …”

    Kdor pa še vedno vsiljuje dogmo, da so izven katoliške Cerkve vsi obsojeni na pekel, je enostavno zaostal v času in razvoju, kajti danes je prav lahko najti podatke o svetosti tudi nekrščanskih Božjih ljudi in svetnikov. Mednje spadajo seveda tudi Abraham, Mojzes, Elija in preroki, za katere je Cerkev še nedolgo nazaj zmotno trdila, da niso odrešeni (četudi so služili Bogu Očetu!!!) oz. da so odrešeni z nekim pridržkom. Kar je seveda heretično razmišljanje, ki pozablja, da je Jezus že od VSEGA ZAČETKA IN JE NA RAZNE NAČINE JASNO OPISAN IN ZNOVA NAPOVEDAN ŽE V STARI ZAVEZI. Prav od teh prerokov.

    Iz vsega tega lahko zaključimo, da je celo katoliška teologija spoznala delce herezije v sebi sami, in se skuša izvleči ven, pri tem pa dela nove in nove zmote, ki se z današnjim papežem žal samo kvadrirajo. Z njim zmaguje prav luteranska linija v katoliški Cerkvi, ki jo s strahom omenja g. Eržen.

  9. To vse rešuje, da je odrešenje možno, zveličanje pa ne. In s tem tudi sam soglašam. Kristus je odrešenik vsakemu posebej, zveličanje pa je drugo vprašanje. In to je skladno s katoliško teologijo.

  10. Ne preveč teoretizirati. Za nas kar lepo velja, da izven Cerkva ni zveličenja … če smo spoznali Kristusovo Cerkev in jo zavrnili. Drugo je, če za Jezusa niso slišali. Ampak o tem bo odločal On, ki je.

  11. Neverjetno se mi zdi, da ocitno niti eden med stevilnimi, ki so komentirali, ni hotel razumeti, kaj dejansko clanek pove. In je globoko evangeljsko. Krscansko odresevanje je resevanje, sluzenju drugemu. Ne sebi. Jezus ni prisel na svet za sebe, niti ni sel na kriz zase. Mogoce bi tukajsnjemu komentariatu ne skodilo iti znova na lekcije verouka. Krscanskega verouka.

    • Prvo se išče Boga in odnos z njim, ŠELE POTEM je pomoč in služenju drugemu, kot smo se učili pri verouku, obstaja 1. božja zapoved, šele nato ji sledi druga.
      Prva božja zapoved iz Markovega evangelija: “Ljubim Gospoda, svojega Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.”

      Kot pa vidimo v pridigah, pa tudi naš papež Frančišek na ta vrstni red pozablja, prve se niti ne omenja.

      Seveda ni poanta v služenju sebi, če pa se gre takoj na služenje oz. pomoč drugemu, je to na koncu le daj dam, ker so vmes človeška hotenja in poželenja.

    • Morda pa ti nočeš slišat kaj pišemo. Članek zgrešeno potiska napis “reši svojo dušo” med svetne recepte na uspešno življenje in podobno. V tem je kritika članka.

      • Zdravko, ne razburjaj se, v redu je. Kaj pa če ti ne slediš niti razvoja komentiranja? Tukaj se je medtem že odprla vsebina evangelijskega duha, ki jo je zelo dobro pojasnil komentator David. Martin pa dodaja; aktualno in poučno branje.

  12. Odlično Al!
    IF: Neverjetno se zdi, da nekateri katoliki še danes povsem neevangelisjko mislijo, da bodo lahko resnično komu pomagali, preden so sami odrešeni vsaj v neki minimalni evangelijski meri. Od kod te zablode, ta norost? Nekdo opravi bogoslovje in potem je kar pripravljen na odreševanje, je že pristojen, da drugim deli in razlaga Boga? Kako, če pa Boga še NI SREČAL OSEBNO? Ga osebno ne pozna, kar se indicira po tesnobah, strahovih, bolni veri IN ZMOTNIH ZAKLJUČKIH? Poglejmo tiste duhovnike, škofe in kardinale, ki sodelujejo pri zlu. Včeraj je papež odstavil še takšna dva škofa. Kaj za hudiča pa lahko ti sluge hudega duha pomagajo drugim?? Kar jim pomagajo, jim ZASE, za svoje ime.

    Evangelijska pot je popolnoma obratna od teh zablod: ZDRAVNIK, NAJPREJ BODI SAM OZDRAVLJEN! Apostoli niso bili takšni iluzionisti: najprej so srečali Boga – Gospoda – Jezusa, mu služili; potem so služili tistim, ki so zapustili vse, in hodili LE za Jezusom: drug drugemu. Šele ko jih je zaradi takšnega življenja in hotenja NAPOLNIL SVETI DUH, DO NORISTI, šele potem so šli v svet in s tako norostjo in veseljem oznanjali Kristusa, da so lahko vsi v veselem mučeništvu končali zemeljska življenja.

    Takšen je evangelijski postopek. Ne vem, kateri evangelij nekateri berejo tam v Rimu in pri nas? Nek kitajski ali luteransko-levičarski ponaredek? Kaj levičarji ne pomagajo drugim ljudem, včasih še bolj kot kristjani? A vendarle vsi končujejo v peklu in vicah. Pomoč brez razodetega Boga V SVOJEM SRCU je torej skrajno posvetna zadeva, dobra morda le za telo.

    To moje pisanje pa je prava pomoč. Pišem, da se mladi duhovnik zbudi v ŽIVLJENJE, NE PA DA PISARI NESMISLE, enake, kot bi jih hudi duhovi: strgajte tiste napise s križev! To ni evangelijsko, in neverjetno se zdi, da nekateri mislijo, da je evangelijsko.

    • “Pomoč brez razodetega Boga V SVOJEM SRCU je torej skrajno posvetna zadeva …”
      Zelo se strinjam s to ključno izjavo. To se mi zdi daleč najboljša izjava v okviru komentarjev k prispevku tega mladega duhovnika. Zdi se pa mi, da ta duhovnik misli ravno to povedati: “Človek je preslaboten, da bi sam sebe – svojo dušo – (od)rešil z lastnimi močmi.”
      Seveda si človek takoj postavi vprašanje, zakaj potrebujemo sploh Cerkev, če človek potrebuje le razodetje. Smiselno vprašanje, toda človek, ki resnično doživi razodetje, se zaveda svoje nemoči in išče Cerkev, da bi mu pomagala.

  13. Boga se odkriva ne samo, ampak tudi skozi odnos z drugim. Neodnos z drugim ali celo sovrastvo in egoizem so pa glavna ovira do kakrsnegakoli odnosa z Bogom.

    • Seveda. Ta “drugi” pa mora biti tisti, ki je Boga že srečal in spoznal OSEBNO. To je evangelijsko. Slepi slepega lahko vodi le v prepad.

  14. Aktualno in zelo poučno branje. Sicer pa ob napisu Reši svojo dušo prej pomislim na spoved kot pa na “delo”, da bi doživel pohvalo(, kar sicer rad zgrešeno počnem).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite