Samomor, dekadenca ali revolucija?

20
382
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Slovenska polis še nikoli ni bila tako ujeta v preteklost (misleč, da pluje v prihodnost), kakor leta 2014. Vsi, zmagovalci in poraženci zadnjih volitev, so se ujeli v časovno zanko. In to v iskanju svoje zlate dobe. Le-ta je bila za slednje »zgoščeni zgodovinski čas«, tista tri ali štiri leta po letu 1987, za prve pa druga polovica devetdesetih let, vse do 2004, ko so kreirali svojo »zgodbo o uspehu«. Tako imamo leta 2014 na eni strani opravka z reinkarnacijo in imitacijo rajnke LDS v obliki SMC, na drugi strani pa je cel arzenal predosamosvojitvene retorike in ikon v obliki političnih zapornikov in odborov za človekove pravice. V skladu s pregovorno visoko slovensko retencijo elit je opazno tudi to, da je osebnostno ujemanje tedanjih in današnjih akterjev na zavidljivo visoki ravni.

Še enkrat več se moramo torej opomniti, kot lucidno vztraja Aleš Maver, da pač živimo v deželi, kjer bo vselej vse po starem. Kjer se, kot je Peter Jambrek nedavno nadvse pravilno dopolnil Hegla in Marxa, zgodovina ponavlja ne le dvakrat, pač pa kar trikrat: prvič kot tragedija, drugič kot farsa in slednjič kot komedija. Jasno, komedije so namenjene temu, da se smejimo. A ker smo udeleženci teh komedij prav mi, člani slovenske polis, nam pravzaprav ne bi smelo iti na smeh. Kot nas je s svojim Revizorjem naučil že Gogolj, se samemu sebi ni najbolj zdravo smejati. Pač smo, po Jančarju, »vsi not«, del Velikega briljantnega valčka, ki se vrti in vrti, z vse višjimi obrati, tako da so tisti na vrhu pijani od oblasti in moči, druge pa, kot je za vrtenje v krogu zelo običajno, muči slabost. Vse skupaj pa se dogaja na enem in istem mestu, medtem ko svet okoli nas brzi naprej z globalnimi pospeški.

Kaj preostane intelektualcem v družbenih razmerah, kjer je narobe prav in prav narobe, če ne želijo pristati na življenje v laži? Godfrey Carr v svojem prispevku v knjigi Vloga intelektualcev v Weimarski republiki, na katero Slovenija vsaj občasno srhljivo spominja, parafrazira Georga Lukacsa, ki je v leta 1922 objavljenem eseju zapisal, da »intelektualcem, ki resnično iščejo smisel v svojih življenjih, preostane le troje: samomor, dekadenca in revolucija.« Morda tudi vse troje, v obratnem vrstnem redu, kot je navedeno? Odgovor ni preprost, še posebej ker alternative niso navdihujoče. V vse je namreč vsajena vsaj kal samouničenja.

In prav to je tista pot, na katero se je, kot kaže, slovenska država podala leta 2008. To je bilo storjeno z aktivno podporo ljudstva na večkratnih volitvah, v morda še bolj orkestriranem javno-diskurzivnem, predvsem pa medijskem kontekstu. Slovenska polis je padla v past, ki je hujša od tiste, ki jo Friedman odlično opiše kot tiranijo statusa quo. Slednja označuje vseprisotni pojav, ko novoizvoljene vlade zaradi pritiskov interesnih skupin ne zmorejo uresničiti obljubljenih reform, čeprav so za to dobile jasen man- dat na volitvah. Iz tega Friedman potegne zdaj že konvencionalni zaključek, da je čas za uveljavitev resničnih sprememb le prvih šest mesecev vladanja, kasneje gre reformni trend le še navzdol. V Sloveniji pa se zdi, da ne gre le za tiranijo statusa quo, temveč za naravnost ugrabljeno državo. Za državo, kjer so vplivne parcialne interesne skupine tako izrazito prevladujoče, da niti ni mogoče izvoliti in oblikovati vlade z reformnim programom, kaj šele tega preliti v prakso.

A tu se, že tako ali tako skrb zbujajoča diagnoza ne konča. Ugrabitev države ne vodi le v smer konsolidacije ekonomske in s tem vsakršne moči v družbi s strani posvečenih skupin in »elit«. Ugrabitev države spremlja proces reinterpretacije, pravzaprav ce- lovite zamenjave temeljnega ustanovnega narativa, na katerem je slovenska država nastala. Ali še drugače: ugrabitev države pomeni tudi njeno predrugačenje. Preštevilne silnice in sredstva so uporabljeni za to, da bi akte in institucije te države osmislili v prav tistem vrednostnem duhu, zoper katerega so bile oblikovane. Zdi se, da gre pri tem za dobro zasnovan, finančno podprt in s strani v javnosti odmevnih skupin izvajan družbeni inženiring. Njegov namen je zapustiti pozabi, umazati, zrelativizirati, zbanalizirati ali celo kriminalizirati vse tisto, kar je v ad personam in ad rem smislu zaznamovalo slovensko osamosvojitev in bi moralo tej državi dati trajni pečat.

Ob vsem tem nas zatečeno slovensko družbeno stanje sploh ne more več presenetiti. Natančno diagnozo zanj je že leta 2007 napovedal Peter Jambrek, ko je v Novi Reviji zapisal:
»Zgodovinski čas je minil, korenine pa ostajajo. Katerakoli slovenska oblast se pri svojem vsakdanjem delu ukvarja vedno bolj z racionalno tehničnimi nalogami funkcioniranja države in gospodarstva. Vendar to počne, če se tega zaveda ali ne, če hoče ali noče, v trajni odvisnosti od vrednostnega središča slovenske republike, katerega sedež je v območju svetega. Če se ta povezava poškoduje, če se oblast spozabi v tveganem poskusu izbrisa, zastrtja in razvrednotenja osrednjih simbolov, ki so ustanovili sodobno slovensko republiko, se sama znajde v praznem prostoru – v limbu.«

In prav v limbu je kraj, kjer se slovenska polis trenutno ne le nahaja, ampak kjer utegne tudi obtičati. Za to imajo tisti, ki bi morebiti želeli drugačno, torej neevropsko Slovenijo, sploh prvič v zgodovini samostojne slovenske države celo ustavno večino. Torej škarje in platno, s katerima lahko spremenijo narativ, zradirajo ustanovni mit in taki, novi stari vrednostni podlagi prilagodijo tudi vrhovne pravne akte in na njih utemeljene institucije. Naša preteklost bo spet postala prihodnost: demokratični socializem, utemeljen v samoupravljanju, prevladi korporacijskih skupin, pravno, politično in kulturno trdno zasidran ne v Evropi, ampak na Balkanu.

Ker se torej vračamo tja, od koder smo prišli, pravzaprav z dvojno plebiscitarno večino pobegnili, javna intelektualna vest narekuje, da je nekaj treba storiti. V nasprotju z Lukacsem menim, da alternative niso samomor, dekadenca in revolucija, temveč aktivna, javno-intelektualna državljanska zavzetost za evropsko Slovenijo. Pri čemer se je treba zavedati, da tu ne gre za ad hoc politični, ekonomski ali katerikoli kratkoročni interesni izziv, temveč za jedrno civilizacijsko vprašanje o tem, kakšna družba ali država bomo. Oblikovati je treba široko, vključujočo koalicijo razmišljujočih ljudi, zares vseh, »ki dobro v srcu mislijo«, da bodo s svojim delom in imenom aktivno branili tisti vrednostni civilizacijski minimum, ki nam ga zapoveduje slovenska ustava. Demokratično in pravno, ekonomsko odprto in socialno prijazno slovensko državo, utemeljeno na človekovem dostojanstvu, zasidrano v vsebinskem liberalizmu, ki naj nas popelje v svetovljansko smer zahodnega sveta, ne pa v provincialno samozadostnost semidespotskih režimov na obronku Evrope. Čas za prihodnost je nastopil zdaj. Vse predolgo že živimo v preteklosti.

Pripis uredništva: Besedilo je uvodnik nove številke revije Dignitas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


20 KOMENTARJI

  1. Briljantno na kubik!!!

    To je miselnost in ravnanje, ki je značilna za dobre gospodarje v najširšem pomenu besede!!!

    Tudi revija Dignitas je v okviru tega!

  2. … Vendar to počne, če se tega zaveda ali ne, če hoče ali noče, v trajni odvisnosti od vrednostnega središča slovenske republike, katerega sedež je v območju svetega. Če se …

    tudi tukaj je navedeno “vrednostno središče” ?

  3. Lukacsevim trem opcijam bi lahko dodali še četrto, uveljavljeno v času Jugoslavije in danes spet aktualno – beg iz države. Kot ugotavlja Ihan ponovno postajamo država gastarbeiterjev. Še huje, dogaja se beg možganov. In še mnogo huje, gre za beg mlade generacije.

    V ozadju avtorjevega razmišljanja, kot v mnogih podobnih prispevkaih zadnja leta, je vendarle mogoče zaznati tleče upanje, da voz lahko še lahko spravimo iz blata, če se dobronamerni ljudje končno le lotimo sprememb.

    Sam sem nehal biti optimist. Državo in medije so ugrabili gangsterji, levi del političnega razreda je povampirjen, desni je (tradicionalno) nesposoben, intelektualna elita beži v notranjo emigracijo ali iz države. Upanja za kritično maso dobronamernih in operativno sposobnih ljudi je vse manj in ne vse več.

    Po dveh desetletjih tranzicije je jasno, da so dominantne sile v Sloveniji še vedno sile boljševiške destrukcije. Mnogi pozivajo k spravi, vendar sprava s silami destrukcije je po svojih posledicah enaka vdaji v usodo. Itak pa – kot v sosednjem člnku boleče jasno opozarja Justin Stanovnik – sprava z boljševiki ni možna že zato, ker je sami nočejo.

    Kaj torej storiti? Čakati na ljudstvo, da se prebudi? Brez veze! Slovenci smo zastrašeno in sedem desetletij ideološko manipulirano ljudstvo brez kakovostne elite, ker so nam jo leta 45 pobili. Postali smo čreda ovac, ki ne razmišlja dlje od prvega članka v Nedeljcu ali od Kmetije na Pop TV. Pričakujemo le panem et circenses in gangsterji na oblasti poskrbijo, da to tudi dobimo. Več itak ne potrebujemo, razen dobrohotnega vodje, ki se bo v primeru potrebe brez skrbi našel – če ni že tukaj.

    Kaj torej storiti? Se boljševiškim gangsterjem upreti? Saj prav na to komaj čakajo. Komaj čakajo, da preidejo od makjavelističnih manevrov, ki kritične glasove le utišajo ali naredijo irelevantne in končno najdejo izgovor za njihovo fizično eliminacijo. Ni vredno!

    Slovenija je izgubljen primer.

  4. Predlagam, da vsi komentatorji in tozadevni akterji vzamete v premislek članke teh dni, ki so jih prispevali Justin Stanovnik, L.G. Lisjak, Marko Jerina in tega Mateja Avblja. To so resnično vrednotni in realni prispevki, ki naj služijo za aktivnosti pri urejanju slovenske družbe. Bodimo čim bolj složni in sodelujoči, kajti nastopil je čas, ko ni več časa za delitve na osnovi preteklosti, ampak jo je potrebno urediti v resnici in pravici, zaradi sedanjosti in prihodnosti. Upoštevajte rek “Poštenjak se z poštenjakom druži, grešnik pa grešniku služi”, Torej potrebno je druženje in ne sebično služenje.!!!

  5. Kdaj bo Delo začelo dnevno objavljati take briljantne članke?

    Takrat se bomo mogoče žačeli počasi premikati iz ujetništva 4. veje oblasti.

  6. Dokler bojo predlogi o “široki, vključujoči koaliciji razmišljujočih ljudi” vsebovali obvezno priseganje na liberalizem, dotlej bo njihova kredibilnost omejenega dosega.

    Mimogrede, v Nemčiji državniki prisegajo na Boga, enako pri inavguraciji ameriškega predsednika in to na 200 let staro Biblijo iz časov očetov ameriške neodvisnosti. Ne prisegajo na Miltona Friedmana. To bi bilo sprejeto kot zelo bizarno. 😉

    • Bolj bizarno, kot prisegati na utvaro v možganih (nebeškega diktatorja ali boga), ne more biti 🙂
      V imenu te blodnje, ki jo imenujete bog, se je poklalo na milijone ljudi in najboljši primer je sedaj ISIS. Religija je največje zlo in vi ste njegovi služabniki.

      • Še en s popolno amnezijo ateističnih zločinov. 😕

        Amnezija je stanje, ko je spomin moten. Vzroki za amnezijo so lahko organski (poškodba možganov ali uporaba zdravil, običajno pomirjeval) ali funkcionalni, kot so obrambni mehanizmi pri post-travmatskem sindromu. Predvidevam, da je gospod, ki si je prevzel ime po filmskem junaku, ugotovil izvor svojega blagostanja v krvi pomorjenih neposredno po uradnem koncu II. svetovne vojne. Iz te predpostavke sledi logičen zaključek: njegova amnezija ima vzrok v obrabnem mehanizmu.

  7. Takele je svoji raji desetletja dopovedoval albanski režim Enverja Hoxhe ali danes severnokorejski. Stalinova Sovjetija je bila v stališčih že malo bolj prefinjena od tebe, posebej ko so med vojno potrebovali strnitev ljudstva izza ene zastave. Ni bolj grozljivih režimov v človeški zgodovini od tistih, ki so se borili proti veri in religiji. ( Mednje sodi tudi Hitlerjev.)

  8. BORBA ZA SVOBODO za razliko od socialistične borbe za svobodo

    ” Pri čemer se je treba zavedati, da tu ne gre za ad hoc politični, ekonomski ali katerikoli kratkoročni interesni izziv, temveč za jedrno civilizacijsko vprašanje o tem, kakšna družba ali država bomo. Oblikovati je treba široko, vključujočo koalicijo razmišljujočih ljudi, zares vseh, »ki dobro v srcu mislijo«, da bodo s svojim delom in imenom aktivno branili tisti vrednostni civilizacijski minimum, ki nam ga zapoveduje slovenska ustava. Demokratično in pravno, ekonomsko odprto in socialno prijazno slovensko državo, utemeljeno na človekovem dostojanstvu, zasidrano v vsebinskem liberalizmu, ki naj nas popelje v svetovljansko smer zahodnega sveta, ne pa v provincialno samozadostnost semidespotskih režimov na obronku Evrope. Čas za prihodnost je nastopil zdaj. Vse predolgo že živimo v preteklosti.”

    Jaz sem zraven.

    Glede na to, da je večino Slovencev in ostalih v Sloveniji socialistično zdresiranih ovc ( kot zgoraj piše Andrej), je to morda res samomor, morda revolucija, morda kasneje emigracija.
    Upanje pa je, da bo večina v nekem trenutku kliknila v glavi. Večina je zmedena nad napačnimi ovni. Bojijo se kamorkoli zaviti.
    Zato je nujno, da se zbere “novi demos” v borbi za osvoboditev Slovenije izpod mafije in birokracije. Izmed te skupine se bo poiskal novi Mojzes oz. bo poklican od Boga in tudi temu bodo ovce sledile večinsko. Ker se bojijo lakote in smrti – kamor pospešeno drsi Slovenija.
    Ta mi je tudi dober članek
    http://kritikakonservativna.com/2014/10/22/ostrakizem-janeza-janse-in-interes-slovenske-levice/

    in ta:
    http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2014/10/sedem_razlogov.aspx

    • …”izpod mafije in birokracije” …

      pa tudi osvoboditev izpod laži, ker če naše dojemanje realnosti temelji na lažeh in manipulacijah ki nam jih dnevno servirajo mediji, se ta osvoboditev nikakor ne more zgodit, pomeni osvoboditev od znotraj.

  9. Zelo pomembno je, da Slovenci dobijo RESNIČNE informacije o tujih državah: kaj se je dogajalo in se dogaja, npr. o Švedski, Italiji, Grčiji, Franciji, Španiji in Nemčiji:

    O Švedski že piše Tanja Porčnik v Reporterju: hvala obema
    http://www.reporter.si/slovenija/kaj-slovenski-levi%C4%8Darji-zamol%C4%8Dijo-mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit/28165

    Švedska ni uspešna država zaradi socialistov, ampak ravno obratno: zaradi svobodnega trga in kljub vsem groznim oviram socialistov.

    • Morda so pa prispevali eni in drugi- eni bolj k ekonomskemu in tehnološkemu razvoju, drugi bolj k socialni blaginji in razmeroma nekonfliktni družbi ( tudi k solidni nataliteti).

      Mogoče je pa bolj od enih in drugih k uspehu prispevalo spretno izogibanje vojnim kataklizmam ( podobno kot Švici). 😉

    • Socialisti so potrebni ravno zato, ker zavirajo liberalce, da ne bi ti čisto podivjali. Poleg tega se liberalci ob takih ovirah samo utrjujejo. Švedska je uspešna, ker je uspela liberalce in socialiste obdržati v ravnotežju. Ravnotežje!.

      Problem naših liberalcev je, da so razvajeni in se nisi sposobni rivalsko pomeriti s socialisti. Kljub temu, da so naši socialisti totalne zgube.

      • Nisem prepričan, da socialisti zavirajo liberalce. Socializem je nadgradnja liberalizma. Že povsem popačen.
        Liberalizem vodi v suženjstvo, lepo skozi socializem in komunizem.
        Tako da socializem jih nič ne ovira, ampak temelji na njem. Ovira pa vse drugo, saj socializem ne more obstajati drugače kot unikatna utopija. Zato je socializem proti vsem, ker ga vse drugo razgalja v svoji pokvarjenosti.

  10. Slovenija bo stopila na pot uspeha, ko se bo slovenska ustava začela z naslednjimi besedami:
    V imenu Boga Vsemogočnega
    slovensko ljudstvo in pokrajine,
    v odgovornosti do ustvarjanja,
    v prizadevanju za obnovitev zaveze, da bi okrepili svobodo in demokracijo, neodvisnost
    in mir v solidarnosti in odprtosti do sveta,
    v hotenju, da bi živeli v vzajemni obzirnosti in spoštovanju njihove raznolikosti v skupnosti,
    zavedajoč se skupnih pridobitev in odgovornosti do bodočih generacij,
    zavedajoč se tudi, da je svoboden samo tisti, ki svojo svobodo rabi,
    in da se moč ljudstva izraža na blagostanju šibkih
    izdaja naslednjo Ustavo:

  11. Ivan, v imenu vsemogocnega nebeskega diktatorja je bilo povzroceno ze prevec gorja tako, da se sklicuj na kaksno bolj prijazno utvaro, ki jo imenujete bog.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite