Avtor: Tino Mamić. Vir: Slovenski čas, št. 28., Družina. Zgodbe, ki jih piše nenapisana prolevičarska uredniška politika slovenskih dnevnikov.
V Sloveniji, kjer svobodo izražanja ščiti ustava, novinarji vsak dan doživljajo pritiske, da pišejo tako, kot je po volji šefom. Prave cenzure in cenzorskih posegov je razmeroma malo, saj velikokrat sploh ni potrebna. Pred cenzuro namreč vse delo opravi samocenzura.
O samocenzuri novinarji ne govorijo radi. Najbolj zaradi strahu pred uredniki, a tudi zato, ker se s plašnicami laže živi. Zato mnogi samocenzuro poimenujejo kar – uredniška politika.
Uredniška politika svetovnonazorsko opredeljenih medijev nikakor ni samocenzura. Če tednik Družina kot eden redkih slovenskih medijev odkrito pove, da je slovenski katoliški tednik, je logično, da objavlja vsebino, ki je slovenska in katoliška. Velika večina slovenskih medijev pa svoje uredniške politike ne razkrije na glas. Posebej dnevniki pa se oglašujejo kot pluralni in nepolitični. Največji resni dnevnik Delo je imel nekoč na naslovnici zapisano, da je glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), potem se je prelevil v samostojni časnik za samostojno Slovenijo, danes pa nima v kolofonu nikakršne obrazložitve. Čeprav je ime časnika v maniri komunistične terminologije, pa to ni dovolj, da bi bralec vedel, kakšna je uredniška politika časnika. A tega ne povedo, ker naj bi bili neopredeljeni. To govori (pa tudi verjame!) večina novinarjev. Ni treba biti posebej bister, da ugotoviš uredniško politiko slovenskih dnevnikov. Vsi resni slovenski dnevniki so svetovnonazorsko levičarski. Tudi Finance, ki jih osebno sicer zelo cenim, saj kakovostno precej odstopajo od drugih dnevnikov, udrihajo po politiki desnosredinskih vlad opazno bolj kot po politiki levih vlad.
Več: Slovenski čas
