Samo da ne vem

1
209
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pred tedni je uporabnike Facebooka močno vznemirila novica, da je Facebook za namen raziskave manipulativno prikazoval objave, ki so jih objavljali njihovi prijatelji. Tako je del uporabnikov, ki so bili zajeti v raziskavo (o tem, da so zajeti v raziskavo, predhodno niso bili obveščeni), teden dni na svoji strani prebiral negativne, drugi del pa pozitivne objave, raziskovalna ekipa Facebooka pa je ugotavljala, kako take objave delujejo nanje. Uporabnike ni toliko razjezilo to, da so z njimi manipulirali, temveč, ker da o tem, da bodo vključeni v tako raziskavo, niso bili prej seznanjeni ter v to niso predhodno privolili.

Razumem ogorčenje uporabnikov, toda ali se manipulacije brez našega soglasja ne dogajajo pravzaprav vsem nam vsak dan? Samo pomislimo recimo na kartice ugodnosti, ki jih praktično lahko dobimo že v vsaki trgovini. Večina ponudnikov zahteva pri pridobitvi njihove kartice tudi naše osebne podatke. Ker s kartico pridobimo določene ugodnosti, največkrat niti ne pomišljamo in naše podatke radodarno delimo. In kaj potem? Ponudnik brez problema lahko spremlja naše nakupe – ugotavlja kaj pogosteje kupujemo in ob katerih dnevih kupujemo. Na podlagi teh podatkov zlahka prilagodi oglaševanje našim navadam in na najbolj prefinjen (manipulativen) način usmerja in ustvarja naše potrebe.

Kaj pa naše izobraževalne ustanove? Vrtci, šole ali fakultete? A je to res prostor popolne svobode? Kjer vsak učitelj, profesor oz. vsaj šola kot taka starše in »uporabnike« vnaprej seznani s svojim svetovnim nazorjem oz. ideološkim prepričanjem ter jim vnaprej jasno pove, kakšen je njegov/njihov vrednostni sistem, s katerim meri dogajanje okoli sebe in preteklost? Tako informacijo bi nujno potrebovali, če bi hoteli kolikor je mogoče omejiti neželen vpliv na otroke. Toda v našem šolskem sistemu nam vztrajno dopovedujejo le to, da so naše šole nevtralne, mnogi straši, ki imajo otroke v šoli, pa lahko dnevno le opazujejo, kako sistem manipulira z njihovimi otroki in kako jim »pere možgane«. Tako sem lahko pred kakšnim mesecem od petošolke lahko izvedela naslednjo, v šoli naučeno misel. Citiram: »V Jugoslaviji je bila Slovenija bogata država. Takrat nam je bilo lepo.«

Povsod po svetu imajo močan vpliv na razmišljanje ljudi mediji. Prav nič drugače ni v Sloveniji. S to razliko, da imajo v večini (demokratičnih) držav pluralne medije, pri nas smo, vsaj na dnevni ravni, omejeni zgolj na enostransko poročanje. Mediji s svojim izborom prispevkov v resnici ustvarjajo naš svet. Izbor je popolnoma prepuščen medijski hiši oz. njenim glavnim ideološkim tvorcem. Ti so tisti, ki usmerjajo in oblikujejo tudi naš pogled na svet. Večina jim brez razmisleka, popolnoma nekritično sledi ter ob tem ne zmore ali noče narediti niti najmanjšega napora, da bi kritično pretehtala informacije, ki jih mediji servirajo. Če torej mediji nekoga označijo za smrtnega sovražnika, potem to že mora biti, čeprav je naredil kaznivo dejanje na neznanem kraju, ob neznanem času. In če nam mediji sporočijo, da je nekdo nov obraz, ki ga nujno potrebujemo, nam ne preostane drugega, kot da ga množično podpremo, čeprav ne vemo niti tega, kaj misli o bistvenih vprašanjih v našem prostoru. A ni to popolna manipulacija bralca oz. poslušalca? In vendar se večina kljub temu ne zgane. Preprosteje je verjeti, da smo do tega, kar mislimo, prišli sami s tehtnim premislekom, kot pa, da nam je to povedal šolski sistem in medijski prostor.

Morda še en primer prefinjenega, a vendar preračunljivega vplivanja na nas. Včeraj in danes velja volilni molk. V teh dveh dneh bi morali imeti volivci mir pred poskusi vplivanja politike in medijev na našo odločitev o tem, kako bomo volili, kateri stranki bomo namenili glas. Ampak ali je res tako? Samo z malo kritične distance prelistajte včerajšnjo Sobotno prilogo (se opravičujem, ker izpostavljam ravno to prilogo, toda to sem dobila slučajno v roke). Na treh straneh intervju s tujo politično aktivistko, ki je v predvolilnem boju jasno podprla eno izmed strank, ki kandidira na volitvah, dva komentarja, oba ne pozabita na kritiko Cerkve na Slovenske, predvsem ravnanja škofa Glavana, ki je pred temi volitvami jasno povedal, na kaj mora biti katoličan pozoren, ko se odloča, koga bo volil. Eden od komentarjev mimogrede ošvrkne eno izmed strank, ki kandidira. Jasno je seveda, katero. Ne tiste, ki je nastala nekaj tednov pred volitvami, ampak tisto, ki predstavlja najmočnejšo opozicijo vladajočim. A niso to pretanjene oblike vplivanja na našo misel, na naše odločitve? Toda mi nič.

Facebook uporabniki so bili vsaj ogorčeni, ko so izvedeli, da so z njimi manipulirali, pa o tem niso bili prej seznanjeni, pri nas ljudje pa sploh nočejo slišati, da se z njimi morda na tak ali drugačen način vsak dan znova manipulira. Raje še naprej verjamejo, da je vse, kar delajo, vse kar govorijo, vse kar mislijo, rezultat zgolj njihovega kritičnega razmišljanja. Da, lažje je verjeti, da vse, kar delaš, delaš, ker si se sam tako odločil in ne, ker so ti drugi rekli, kako moraš delati, kako moraš misliti in kako moraš govoriti. Da, preprosteje se je slepiti, kot pa se postaviti proti takšnim ali drugačnim manipulacijam. Predvsem pa se odločno postaviti proti takšnim ali drugačnim manipulantom.

1 komentar

  1. Prav vam je, Slovenci – vi, ki gledate komunistično TV Slovenija, poslušate njihov radio, berete njihove časopise.
    Pri nas doma smo TV aparat vrgli na smeti, šli overovit podpis na upravno enoto in odpovedali plačevanje RTV naročnine – ker ne maramo plačevati nekaj, s čimer se ne strinjamo. Ne gledamo rdeče obarvanega programa, ne poslušamo njihovega agitirajočega radia, ne beremo Dela, Dnevnika, Večera……. Normalni in pošteni mediji, kot je Časnik, Demokracija, in še nekateri, so več kot dovolj, da smo dobro obveščeni. Osebno tudi ne hodim na Facebook, ampak tweetam s tistimi ljudmi, ki jih sam izberem – ostalim NE odgovarjam.
    Poskusite in presenečeni boste – življenje postane lažje brez drečega križa na plečih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite