Salto ministra Gregorja

6
26

Marsikaj zanimivega je minister Gregor povedal v kar številnih intervjujih v zadnjih dneh in tednih. Čeprav bi bilo moč vzeti pod lupo številne njegove domislice, se bom ustavil ob tisti, ki me je zares spravila v strmenje.

Nova resnica?

Priznam: skoraj sem padel s stola, ko sem prebral, da prvak Zaresa po novem vsaj sam pri sebi navija za uvedbo večinskega volilnega sistema. Verjetno takšna izjava ni začudila veliko Slovencev s pregovorno slabim političnim spominom. Ker pa sam vsaj zadnjih osemnajst let politično sceno spremljam precej zavzeto, si ne morem kaj, da ne bi najprej pomislil na ihto, s katero je prav Golobičeva LDS rohnela zoper večinski sistem med leti 1996 in 2000, ko je končno izsilila zapis proporcionalnega razdeljevanja sedežev neposredno v ustavo. Velikokrat še danes vzamem v roke v določenih pogledih čisto uporabni zbornik o volilnih sistemih, ki ga je v tistih težkih časih iz same skrbi za obstoj slovenske demokracije dal na svetlo še eden že nekoliko pozabljenih eldeesovskih prvoborcev, dr. Slavko Gaber, in je poln hvale na račun proporcionalnega in graje za večinski sistem.  Gotovo mu je Golobič takrat ploskal.

Sicer dopuščam možnost, da je bistri minister za visoko šolstvo v dolgih trinajstih letih pogruntal kakšno bistveno prednost večinskega razdeljevanja mandatov, o kateri Gabrov zbornik še ne govori. Vendar iz politične zgodovine vemo, da se politiki (katere koli usmeritve) volilnih reform po navadi ne lotevajo zaradi njihovih objektivnih lastnosti, marveč zaradi lastne koristi.

Nove razmere?

In tu trčimo ob drugo možno razlago za Golobičevo razsvetljenje. Če se niso spremenile lastnosti volilnih sistemov, so se nemara spremenile politične razmere v Sloveniji. Leta Gospodovega 1996 se je pač moralo zdeti, da bo njegova LDS na oblasti vsaj še kakšnih tisoč let. To oblast pa ji je cementiral ravno proporcionalni volilni sistem, ki je ob razcepljeni opoziciji iz nje delal večno stranko relativne večine, čeprav je bil njen izplen – razen leta 2000 – pravzaprav pičel. Kljub vsemu je imela v tako imenovanih mešanih koalicijah vso oblast, za nameček pa je vladne pluse pripisala sebi, medtem ko so minuse volivci naprtili manjšim koalicijskim strankam, v glavnem v vlogi figovega lista. Po volitvah 2000 se je v tem oziru začel pravi eldeesovski paradiž.

Žal je znano, da v resničnem življenju obstojnosti tisočletnih kraljestev ne merimo v stoletjih, temveč v letih. S slovenskim ni bilo nič drugače. Nekdanja stranka relativne večine se s težavo drži za rep parlamentarnega praga. To samo po sebi Gregorja Golobiča kajpak ne skrbi, saj ni njen član. Skrbi ga, da lahko v novih razmerah do relativne večine in do mandata za sestavo vlade praktično kadar koli pride njegov intimni nasprotnik s svojo stranko. Če ne on, pa kdo drug, ki bo nekdanjemu generalnemu sekretarju LDS še manj po godu. In v tem je iskati glavni razlog za nenadno hvalo večinskemu sistemu. Predsednik Zaresa se – oprt na referendumski izid in na minule izkušnje – pač zanaša, da bo v dvokrožnem večinskem sistemu, kakršnega je njega dni predlagal Janez Janša, na koncu vedno zmagala levica. Kot je proporcionalni sistem liberalnim demokratom dolga leta omogočal ribarjenje v kalnem. (Tu puščam ob strani dejstvo, da sem intimno goreč zagovornik britanskega volilnega in političnega sistema.)

Samomor?

Četudi takšno razlago sprejmemo kot možno, se bo marsikdo vprašal, ali Golobič s svojim predlogom ne glasuje za svojo samoukinitev. Stranke s petimi odstotki podpore volivcev običajno niso ravno glavni igralci v sistemu enomandatnih okrožij. Zopet je treba opozoriti, da ga ni političnega akterja, ki bi se boril za lastno ukinitev. Še manj gre omenjeno pričakovati od “najpametnejšega slovenskega politika”, nadrealistične prvine nove politike gor ali dol.

In res bi utegnila sprememba pretvarjanja glasov v sedeže rešiti še eno pekočo težavo ministra Gregorja. Že dolgo namreč ni več sonce in veliki up slovenske politike, za kakršnega so ga razglašale različne korifeje. Mesto, ki bi mu po mnenju mnogih (in najbrž celo po njegovem lastnem) moralo pripadati, suvereno zaseda nekdo drug. Strmoglavljenje ustavno določenega proporcionalnega sistema bi kajpak temeljito premešalo strankarske karte na levici. Ne bi bilo več čisto jasno, kdo ima trideset odstotkov in kdo jih ima pet. Ponovno bi se hkrati zastavilo vprašanje o pravem, pristnem, najboljšem voditelju levice. In naj me vrag, če ne bi bilo izbrancu korifej spet ime Gregor Golobič.

Njegov presenetljivi predlog tako sploh ni neumen in je vsekakor vreden ministra za znanost.

Foto: PhotoXpress

6 KOMENTARJI

  1. GG igra na kolektivno izgubo zgodovinskega spomina pri Slovencih… tako kot si malokdo po vseh teh letih upa povedati kaj se je dogajalo v času med vojno in kaj po njej

  2. Vse Golobičevo obnašanje v zadnjem času kaže, da ga grabi panika. V politiko se je vrnil prepričan, da bo ob pomoči “vsemogočnih” poletel kot ptič feniks pod nebo z veliko stranko ZARES, za sabo. Pa se mu je zgodila “pozabljivost” in s stranko vred je ostal čisto pri tleh, ne glede na to, da mu vsi “ta mogočni” pomagajo, da bi se dvignil je vedno niže,(ankete). Upam, da bo tam tudi ostal.
    Veseli me pa, da kljub trudu naših najvišjih predstavnikov, ki bi radi sprevrgli vse vrednote, Slovenci še znamo ločiti kaj je prav in kaj je narobe, kaj je resnica in kaj je laž.
    V zvezi z večinskim volilnim sistemom pa še to: Franc Zagožen je pred leti s tem, ko je preprečil večinski volilni sistem, omogočil, da so ta levi lahko vladali še naprej in pripeljali Slovenijo v ta kaos, ki ga doživljamo danes in ,da sta se SKD+SLS skoraj popolnoma izničili. TUDI TEGA SLOVENCI NE BOMO POZABILI.

  3. Veteranka, če bi osebno poznala profesorja Zagožna (dejansko gre za poštenjaka), potem bi vedela, da je slednje napravil predvsem zato, da Janez Janša ne bi prišel na oblast, za kar je imel povsem relevantne razloge, o pravilnosti takšnjega pristopa pa smo se lahko prepričali v mandatu 2004 in 2008.

  4. rx! A pisanje ustave in zakonov naj se prilagaja preprečitvi prihoda na oblast konkretni osebi. To pa je res vredno poštenjakov in demokratov.

    Sem bil v službi v državni upravi, ko so v španoviji z LDSom vladali Zagožnovi agrokomunisti. Toliko lukenj kot so oni navrtali v državni proračun jih ne bi uspelo Janši v desetih mandatih. Priznam, Zagožen je bil pogosto glas razuma, a prav za to, ker je nedvomno inteligenten, dvomim o njegovi poštenosti.

  5. Da bi presojali njegovo poštenost, bi ga bilo treba osebno poznati. KAr se tiče škodljivosti SLSa se pa strinjam.

  6. G. Zagožna osebno res ne poznam, lahko, da je poštenjak. Nesporno pa je, da je prav on,(ali z naivnosti, ali namenoma), zabil zadnji žebelj v krsto slovenske pomladi. Tega mu Slovenci ne bomo nikoli oprostili, tudi zgodovina tega ne bo pozabila.
    V devedesetih letih, ko so se ustanavljale nove stranke, smo se tisti, ki smo bili v jugi drugorazredni, množično učlanjevali v SKD in SLS, bilo nas je mnogo, saj smo dobili na prvih volitvah večino. Potem so začeli “pošteni fantje” z nami barantati malo na mizi, malo pod mizo, “rdeči fantje” so ji maksimalno izkoristili, saj so bili za ukane kvalificirani, naša moč, ki je bila v množičnosti je začela usihati, prav tisto Zagožnovo dejanje je bila kaplja čez rob, da smo se mnogi vrnili v anonimnost.
    Kar se pa Janša tiče, v enem mandatu ni mogel vsega rešiti, zlasti še, ker ga je opozicija,zlizana s skoraj celo medisko srenjo onemogočala na vsakem koraku. Prepričana pa sem, če bi Janša vladal tako dolgo, kot so in še vladajo “rdeči fantje” bi danes Slovenija ne bila v položaju, kot je, ki je že blizu popolnega kaosa.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite