Rüdiger Safranski (1945) je nemški pisatelj, esejist in filozof, član Nemške akademije za jezik in pesništvo, ki se je po študiju zgodovine, germanistike in filozofije ter krajši univerzitetni karieri odločil za poklic svobodnega pisatelja in za filozofijo zunaj akademskega diskurza. Njegovi knjižni portreti velikih nemških mislecev in ustvarjalcev (Hoffmann, Schiller, Goethe, Nietzsche, Heidegger) so pravzaprav svojevrstne biografije filozofije nekega časa in prostora, so duhovnozgodovinski uvidi v razplastenost njihovega mojstrstva. In v plasteh je na dan najinega pogovora naletaval tudi prvi letošnji sneg, ki je bil kulisa za okni prijetno tople sobe, prepojene z vonjem po tobaku za pipo, ki jo je premišljeni sogovornik ves čas živahno vrtel med prsti pa nadebudno skrbel za to, da ne bi ugasnila.
Slovenijo je obiskal na povabilo Študentske založbe, kjer je lani v prevodu Alfreda Leskovca izšla njegova knjiga Mojster iz Nemčije: Heidegger in njegov čas. V Meßkirchu rojenega Heideggra je označil za svojega »domačega filozofa«, saj je sam odraščal v bližnjem Rottweilu, kjer je bil duh heideggerjanstva močno prisoten. Najin pogovor pa se ni sukal le okrog biografije enega največjih nemških filozofov 20. stoletja, pač pa se je dotaknil še knjige Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja (v prevodu Toma Virka je prav tako lani izšla pri LUD Literatura), pa tudi aktualnega dogajanja po svetu – Safranski je navsezadnje priljubljeni kolumnist in sovoditelj prodorne televizijske oddaje Filozofski kvartet.
Ker ste bran in priljubljen komentator družbenega dogajanja, bodiva za začetek aktualna: kakšen je vaš pogled na vrenje in stavke v Grčiji, na demonstracije zoper naraščajoče razlike v družbi na splošno?
Ravno v tem trenutku lahko beremo in poslušamo, da se v Berlinu na veliko prodajajo stanovanja bogatim Grkom, ki so utajevali davke v Grčiji in zdaj s tem denarjem podjetno kupujejo nepremičnine drugod po Evropi. Skratka, ta težava z Grčijo je očitna, izrazita. Navadni, običajni ljudje so zdaj v Grčiji prisiljeni varčevati, tistih, ki niso plačevali davkov, pa država enostavno ne zna izterjati oziroma nima nekih mehanizmov, da bi ta denar dobila. In to zagotovo ni pravično. Govori se, da gre za 50 milijard evrov utajenih davkov, ki jih država ni sposobna izterjati. Velikansko zadolženost bi Grki dejansko lahko skorajda v celoti poplačali z denarjem od davkov, ki jih tamkajšnji bogataši niso plačevali.
Razumem ogorčenost Grkov, torej običajnega prebivalstva, ki mora zdaj plačevati zaradi teh malverzacij, dejstvo pa je tudi, da je ta država v preteklosti dolga leta trošila bistveno več, kot je ustvarila. A vseeno bi morali biti pri tem pravičnejši.
Kje so po vašem mnenju rešitve? Kakšna je prihodnost kapitalizma oziroma ali smo morda priča njegovemu koncu?
Sam nisem ekonomist, ampak mislim, da gremo lahko naprej samo v primeru, če bo prišlo do res velikih, korenitih sprememb. S tem mislim, da se mora zmanjšati vpliv finančnega sektorja, vloga teh ljudi se mora zreducirati, da ne bodo več služili zgolj kapitalizmu. Nujno je zmanjšati vlogo bančnega sektorja, sicer bo prišlo do katastrofe.
Sicer pa se moramo tudi na Zahodu naučiti nečesa: skrajni čas je, da začnemo zmanjševati zadolženost držav. Trošiti smemo le toliko, kot dejansko tudi pridobimo, ustvarimo. Sam sem optimist – ne pričakujem zatona kapitalizma, seveda pa je treba reagirati nemudoma, in sicer na dveh ravneh: regulirati finančni sektor in zmanjšati zadolženost držav.
To krizo torej vidite kot priložnost …
Mislim, da je vsaka kriza tudi priložnost, obenem pa se mi zdi, da je ta velika zadolženost držav predvsem odraz bolezni današnjega časa. In ta bolezen je to, da živimo od prihodnosti, na njen račun, torej od nečesa, kar še nismo »pridelali«. V zahodnih državah smo živeli na previsokem potrošniškem nivoju. Morali pa bi seveda izhajati iz sedanjosti; porabimo lahko samo toliko kot ustvarimo. Če nam bo to uspelo uresničiti, bo tudi konec neke vrste infantilnosti današnje družbe, ki jo zaznavam kot poseben fenomen. To bo možnost, da končno odrastemo, da presežemo ta nivo otroka, ki ne zna ravnati z denarjem, ne ve, od kod prihaja itn.
Sedanja finančna kriza EU ni posledica zgolj finančnih težav njenih gospodarsko najrazvitejših članic, ampak je odsev političnih razlik v temeljnih pogledih na vlogo in strukturo EU. Rešitev finančne krize je zato najbrž odvisna od razrešitve temeljnih političnih razhajanj. Kaj menite o prihodnosti Evropske unije?
Evropska unija se v krizi dejansko šele uči na teh primerih. Skuša dohiteti tisto, kar bi morala storiti že zdavnaj, in sicer ob uvedbi evra. Takrat bi bila nujna uskladitev finančnih politik držav članic, torej poenotenje na tem področju. To pa se ni zgodilo – in zato evro ob uvedbi že v osnovi ni imel podlage, ni bila vzpostavljena enotnost posameznih gospodarstev držav članic.
In kar se dogaja zdaj, je najbolje ponazoriti ob primeru Grčije, kajti vsi v Evropski uniji, vse države so začele na svoje sosede gledati le skozi »gospodarska očala«, skozi položaj evra. Druga drugi zdaj očitajo, kdo je bolj insolventen, kdo ima večje težave, kje je evro šibkejši in kako se to odraža v celoti. Skratka, mišljenje Evrope je v tem trenutku nekako osredotočeno oziroma zbanalizirano na položaj evra in to vsekakor pomeni popolno osiromašenje mišljenja. To pomeni primitivizem, zbanaliziranost, posledica tega pa je, da se Evropejci in posamezne države oddaljujejo drug od drugega, namesto da bi si stali ob strani.
Pokazalo se je, da je bil evro uveden prehitro in na trhlih temeljih; to je tisto, kar se nam zdaj maščuje. In to je zagotovo velika nevarnost za Evropo, torej osiromašenje razmišljanja o Evropi na ta način. Vseeno pa mislim, da se je iz tega mogoče izviti.
Pred kratkim sta v slovenskem prevodu izšli vaši knjigi o Nietzscheju in Heideggru, ki povezujeta biografske podatke z razvojem njune filozofske misli. Kolikšno težo imajo po vašem mnenju tovrstne povezave in kakšno je vaše stališče glede imanentne interpretacije filozofskega oziroma literarnega besedila?
Biografsko ozadje je za filozofijo bistvenega pomena. Če vzamemo na primer Nietzscheja, je to popolnoma evidentno, ker je svoje mišljenje dojemal kot življenjski proces. On se je skozi življenje in skozi mišljenje izgrajeval. Njegovo mišljenje ni rezultat, ampak je vedno proces. Nietzsche nas dobesedno sili, da ga beremo in razumemo biografsko. Njegovo mišljenje je dobesedno odraz njegovega individualnega obstoja in postaj na tej življenjski poti.
Pri Heideggru je pa najbrž malo drugače: pomembno dejstvo je, da je bil zaznamovan zaradi stika z nacionalsocialisti v nekem obdobju. To lahko razberemo tako iz njegove filozofije kot njegovega mišljenja, skratka, tu imamo spet ta spoj filozofije in življenja.
Vsaj pri teh dveh filozofih je njuno življenje absolutno treba upoštevati pri branju njune filozofije.
Več: Pogledi
