Med cvetno in velikonočno nedeljo. S tradicijo je križ. Tudi manj globoko verni bi lahko na veliki petek pokazali nekaj spoštljivosti.
Za božjo voljo, kaj so spacali s to migrantsko krizo. Medtem ko smo se Evropejci v ogromni večini uprli lažnemu humanizmu, ta dobiva v zmedeni manjšini groteskne razsežnosti. Je pa smešno, kako dolgo so, denimo avstrijski kancler in drugi, potrebovali, da so spoznali, kar navadni ljudje vemo že pol leta, da če jih želijo, naj jih vozijo neposredno iz Grčije, še bolje, iz Turčije, ne pa da jih pustijo trpeti v mrazu in dežju, da imajo potem snemalci in zmedeni medijski ljudje hrano za svoje topovsko jamranje. Zdaj je zmeda že na kulinaričnem polju.
Po Nemčiji, sliši se že, da tudi pri nas, želijo iz menz in šolskih kuhinj pregnati svinjsko meso. Da ne bi »žalili« verskih čustev. Me prav zanima, kako bo štiri petine Slovencev použilo svojo šunko v nedeljo zjutraj. S slabo vestjo?
Kmalu bo veliki petek. V mojem spominu je bil vedno turoben dan. Taki smo pač ljudje. Za cvetno nedeljo se danes, kjer stanujem, vedno prvič oglasi kukavica. V mojem otroštvu je bila cvetna nedelja vedno rosno lepa, velikonočna nedelja pa še bolj sončna, dan, ko smo smeli prvič sezuti čevlje in igrati nogomet bosi. Da je za veliko noč padala sodra in so se vlačile megle, preprosto pozabiš. Za veliki petek se ni spodobilo hoditi na obisk, ne kričati, kaj šele da bi jedel meso, čeprav so velikonočne dobrote že čakale v shrambi ali pod tramom obešene na podstrešju. Smo v finalu postnega časa, v postnem tednu. Ko sem bil že odrasel in na radiu bral poročila, sem dobil svoje prvo Sveto pismo. Dal mi ga je veliki um, pokojni dr. Stanko Ojnik. Povabil sem ga na večerjo. Ni bilo na veliki petek, bilo pa je v postnem času. Ker je komunistično okolje radia pustilo pečat tudi na meni, sem skuhal nekaj mesnega. Doktor Ojnik, ta široki duh, je veselo obedoval z nami, a je pojedel le omako, o mesu mi je diskretno namignil … Rdečica zadrege me je zalila. Mea culpa. A lep spomin.
Tudi če nisi globoko veren – pri maši sem zaradi svojega vinskega viteškega stanu manj kot ducatkrat na leto, morda še pri žegnu in polnočnicah –, moraš preprosto pokazati nekaj pietete. Tako še nikdar nisem jedel mesa na veliki petek. Ni pa lahko. Greš mimo neštevilnih restavracij v mestu, beroč napise, ki vabijo na domač golaž, instant mehiško ali drugo eksotično hrano, kar je zdaj v modi in obupnega, instant okusa. Iz menz se vije vsakodneven vonj po prežgani čebuli golažev, pasuljev »s pol kranjske« ali kar že imajo, vse tja do obupnega »puranjega zrezka s praženim krompirjem«, kakor berem na s kredo popisani tabli na pročelju bližnje gostilne.
Več lahko preberete na reporter.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
