Na 3. tekaškem križevem potu je v rahlem dežju in plundri v višjih legah dolgo pot od Ljubljane do Brezij teklo kakih 20 tekačic in tekačev. Nekateri so tekli celotno pot, nekateri več kot pol, nekateri pa le nekaj etap. Vsak po svojih zmožnostih.
Pot je tekače vodila iz Dravelj na Toško čelo, na Katarino, v plundri so se povzpeli na Svetega Jakoba in se spustili v vas Sora, kjer se jim pridružili novi tekači. Iz Sore so pritekli do Škofje Loke do cerkvice na Suhi in od tam do Svetega duha, do sester Uršulink ni bilo več daleč. Sestre so povedale, da tak tek močno močno podpirajo in da bodo tudi one organizirale križev pot skupaj z ljudmi na vozičkih …
Pot so premočeni tekači nadaljevali do Crngroba, kar sicer ni bilo pretirano daleč, a se je marsikomu že poznalo okoli 32 pretečenih kilometrov. Klanec na Križno goro pa je vse tekače prisilil “le” v hitro hojo. Od Križne gore naprej je nadaljevalo še okoli 10 tekačic in tekačev, nekateri s(m)o odšli domov. Po 40 kilometrih in po devetih postajah križevega pota, ter obilo premišljevanja o trpljenju Našega Gospoda.
Ta tek ni tekmovalne narave, teče se lepo zbrano v skupini, s hitrostjo okoli 6 minut na kilometer. Na posameznih postajah smo se okrepčali s tekaško hrano in tekočino, zmolili in nadaljevali pot. Z vsakim kilometrom so bile mišice bolj boleče in križev pot bolj in bolj avtohton. Za tekače je tak križev pot res prava simbolika trpljenja in vstajenja Jezusa Kristusa.
Tekači in tekačice se iskreno zahvaljujemo pobudnikoma in glavnima organizatorjema, zakoncema – tekačema, Tadeju in Moniki Cvirn ter ekipi Žive vode za odlično idejo in perfektno izvedbo.
Foto: Aleš Čerin
