S svinčnikom direkt v oko

Križ nad StrunjanomPred leti sem sodeloval v svetovnem komiteju odraslo-skavtske organizacije, kjer se nas je zbralo deset ljudi iz različnih kulturnih okolij. Največ iz Evrope in iz našega kulturnega obnebja (Kanada, Avstralija). Pa se spomnim, da smo nekoč imeli nalogo, da organiziramo svetovno konferenco in v okviru tega je bilo treba »izumiti« nekakšen moto konference. Vihra možganov ali brainstorming po domače, nam je navrgla nekaj predlogov. Pri enem predlogu, ki se je nam, Evropejcem, pa tudi Kanadčanki in Avstralcu, zdel primeren, simpatičen, navdihujoč in smo se močno zavzemali zanj … je šel kolega iz muslimanskega sveta, čisto »v luft«. Razlagal nam je, kako bi predlog razumeli v muslimanskem svetu, pa nikakor nismo mogli »zakapirati« v čem je problem. Kljub temu, da nismo razumeli, smo nekako začutili, da predlog za velik del sveta iz religioznih razlogov ne bi bil sprejemljiv. In nismo vztrajali, četudi bi kolega – v demokratični maniri – zlahka preglasovali. Ker smo spoštovali njega, njegov odnos do svetega. Človeka, ki ga spoštuješ, pač ne dregaš namerno v oko. Če ga po nesreči, se opravičiš in tega ne počneš več.

Charlie Hebdo namerno drega v oko

Prva številka satirične, levo usmerjene revije, je po terorističnem napadu izšla v nekaj desetkratno povečani nakladi – spet s prerokom na naslovnici. Charlie torej drega velik del sveta direkt v oko, vsakič bolj boleče, z vedno bolj »našpičenim« svinčnikom. In to prodaja kot svobodo izražanja. Kot vrednoto torej.

Dreganja v oko pa so boleča in se jim dregani želi izogniti, jih preprečiti in tudi maščevati za njih. V primeru teroristov v Parizu na povsem nesprejemljivi način. Toda ali ima oni, ki namerno drega drugega v oko, pravico v imenu svobode izražanja, povzročati bolečino? Saj si predstavljam, da uredniki in karikaturisti levo usmerjenega magazina težko razumejo bolečino religioznega človeka ob žaljenju njegovih verskih čustev. Toda, ko je bolečina jasno izražena – četudi na popolnoma nesprejemljiv način – vsak spoštljiv človek odneha. A Charlie Hebdo ne odneha, pač pa se trudi dregati v oko še naprej, ne glede na bolečine in ne glede na žrtve, ki jih povzroča.

Pravimo, da svet z internetom nekako postaja globalna vas. Tako množično dreganje v oko postaja precej enostavno, lahko dostopno in z enim samim “svinčnikom” lahko hkrati dregneš veliko ljudi. V tem svetu je med ljudmi veliko poenostavljanja. Milijardo in pol ljudi – toliko je namreč muslimanov po celem svetu – tako z zadnjo naslovnico ni dregnil v oko le Charlie Hebdo­, pač pa približno 2,2 milijardi kristjanov po vsem svetu. Kajti mi zelo naglas tulimo “Jaz sem Charlie”. Iz perspektive mojega prijatelja iz svetovnega komiteja – si predstavljam – smo vsi kristjani Charlie. In ne vemo v koliko mladih srcih se je zaradi tega povečalo sovraštvo do 2,2 milijarde ljudi (video)… Povečevanje sovraštva pa ne prinaša nič dobrega. Ne za onega, ki drega s svinčnikom, ne za onega, ki drega s kalašnikovim.

Dreganja v oko pri nas

Tudi nas kristjane v Sloveniji umetniki vsake toliko dregajo v oko. V imenu umetniške svobode smo preživeli brezjansko Mater božjo, ki drži v naročju debelo podgano namesto Božjega sina, pa nekajkratni zažig križa v Strunjanu in tudi golo podobo ptujske Matere božje, ki pod svojim plaščem skriva umetničine ljubimce.

A kristjani smo očitno presegli starozavezni »oko za oko, zob za zob«, malo bentimo, a se ne maščujemo. Na to smo lahko ponosni. Pa vendar, take »umetniške« provokacije ne prispevajo k razumevanju med nami Slovenci, nas še naprej uspešno delijo. Prispevajo pa k temu, da razumemo, kaj je dreganje v oko in kako boli. Zato morda lažje razumemo dramo v Parizu, četudi je ne sprejemamo in je ne odobravamo.

Foto: Aleš Čerin