S. Šurla, Reporter: Lenin in Stalin iz Aten

0

Siriza ne more spremeniti Evropske unije, lahko pa Bruselj spremeni Atene. Levičarski režim v helenski državi bo prej ko slej zlomljen, država je preveč vpeta v mednarodne tokove, da bi se ponovila Venezuela v osrčju Evrope. Kakršenkoli kompromis bi bil v teh dneh sklenjen med Atenami in Brusljem, bi bil za obe strani boljša rešitev od »grexita«, menijo mnogi. Morebitni izstop iz območja evra naj ne bi prizadel samo Grčije, verjetno bi imel (negativen) vpliv na celotno EU in tudi širše. A možnost, da bi vendarle prišlo do dogovora, je v noči iz petka na soboto (po zaključku redakcije tiskanega Reporterja, ko je še kazalo, da bo dosežen kompromis), močno otežila grška vlada s presenetljivo napovedjo referenduma, s čimer so bila enostransko prekinjena pogajanja z mednarodnimi institucijami.

Cipras in Varufakis igrata nevarno igro, ki pelje Grčijo naravnost v bankrot. Tudi grexit, odhod iz območja evra, postaja vse bolj realna opcija. To pa za Grčijo pomeni še več težav in še hujšo revščino. Ciprasova politična formula se ne more iziti, saj ni nič drugega kot utopija. Socializem v taki ali drugačni obliki pač ne deluje. Dokazano na primerih številnih držav v zgodovini dvajsetega stoletja, ki so izvedle ta družbeni eksperiment. Na politični ravni je socializem vodil v diktaturo, na ekonomski pa v revščino.

»Če bi socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti,« se glasi znana misel slavnega liberalnega misleca Friedricha von Hayeka. Ciprasa in Varufakisa ekonomijo zadnje pol leta učijo v Bruslju in Berlinu. Učijo ju osnov gospodinjske ekonomije: da lahko porabiš le toliko, kot ustvariš in da je vsak kredit enkrat treba vrniti. Z bolj učenimi besedami se temu lahko reče tudi zlato fiskalno pravilo.

Grška država je delovala precej slabo, saj je že pred Sirizo imela več primesi socializma kot pa liberalnega kapitalizma oz. načel svobodnega trga. Tamkajšnja politična elita, tako leva kot desna, je državo upravljala skrajno neodgovorno. V javnem sektorju sta se dobesedno cedila med in mleko. V Grčiji so privilegirani sloji pred začetkom krize živeli nad zmožnostmi, korupcija je cvetela, pogosto se ni vedelo, kdo pije in kdo plača … Šele po uvedbi evra je počasi priplavala na plano vsa gniloba nefunkcioniranja te južnoevropske države. Grčija ni zašla v krizo zaradi EU, pohlepnih multinacionalk ali grdih neoliberalcev, globoko v blato so jo potiskali njihovi politiki. Padli so tako globoko, da se niso mogli več rešiti sami, da jim je morala na pomoč priskočiti mednarodna skupnost, tudi Slovenija. Postavljena je bila diagnoza, začelo se je težko zdravljenje, ki je bilo za marsikoga boleče, a prvi znaki okrevanja so se že začeli kazati na obzorju.

Ekonomski je žal sledila še politična kriza in z njo zmaga skrajno levičarske Sirize. Populizem v času krize še zlasti rad pade na plodna tla, ko politični skrajneži volivcem nerealno obljubljajo gradove v oblakih. Tudi Grki so šli na limance in si tako podaljšali čas gospodarskega okrevanja. S Sirizo ni prišla rešitev čez noč, prišlo je še več problemov in še hujši glavobol. Namesto strukturnih reform je postala glavna mantra Sirize odpis dolgov, ki naj bi, o kako naivno, rešil večino težav Grkov, da bi še naprej lagodno živeli preko vseh meja na tuj račun. Pri denarju se običajno vse začne in vse konča. To zelo velja tudi za socialiste, ki radi obljubljajo raj na zemlji. Seveda z denarjem drugih, dokler ga ne zmanjka, potem pa so običajno vsi enaki – v revščini.

Več lahko preberete na strani Reporterja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.