‘S skalo naprej! Butn, butn!’

7
232
Foto: Slomedia
Foto: Slomedia

»S skalo naprej! Butn, butn! Do zadnjega diha za našo stvar!« To je bila bodra misel, s katero sem pospremil spodnji prispevek v javnost. Po desetih letih se premetavanje kamenja in butnskalaštvo nadaljuje. Zato predlagam ponovno objavo.

Sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil je bil titoistični opij ljudstva. To je mreža iluzij in slepil, blodnjak identitetne mitomanije, megla laži in polresnic. To je religijska sredica Tita in titoizma ter današnjih titoistično verujočih. Tudi v sabotinskem »Našem Titu« se odkriva enotna totalitarna hrbetnica, ki nosi titoistični sistem od njegovih začetkov do dandanes.

Non cogito, ergo sum

Tiste, ki se gredo v golootoškem kamnolomu razvijanja in ohranjanja revolucionarnih izročil enkrat »tucanje« boljševistične revolucije, drugič narodnoosvobodilnega boja, je vedno groza, da bi jih kdo spoznal v bratstvu evropskih totalitaristov. Vendar kri ni voda. Jera Vodušek Starič pri fašizmu, nacionalsocializmu, stalinizmu in titoizmu primerja prihod na oblast, zakonodajo, tajne politične policije in značilnosti političnega sistema. Primerja stranko in doktrino, posebne enote in politično policijo, način prevzema oblasti, totalitarno državo in zakonodajo. In pri tem seveda – ne glede na razlike v obdobjih in prizoriščih nastopov totalitarnih subjektov – trči na veliko podobnosti.

Lev Kreft opozarja na najbolj perfekten skupni izdelek nacionalsocialističnega, stalinističnega in titoističnega totalitarizma: „Nadzorovanje in kaznovanje se ni moglo izpopolniti bolj, kot se je izpopolnilo v gulagih, auschwitzih in golih otokih dvajsetega stoletja. Perfekcionizem logike, ki jih je ustvarila in vzdrževala, je pravzaprav grozljivejši od trpljenja in smrti, ki ju razbiramo iz žrtvovanih usod.“

Milivoj Marič najbolj strašljivo opozori na ontološko jedro titoizma: „Menim, da je Goli otok zelo pomembna stvar. To pa zato, ker je bilo socialistično samoupravljanje preizkušeno na njem. Ko je tam uspelo, je bilo uporabljeno v vsej državi. Kajti ideja Edvarda Kardelja in njegovih delodajalcev in sodelavcev je bila, da vso Jugoslavijo spremenijo v Goli otok. Za njih Goli otok ni bil napaka, temveč idealno stanje. To je samoupravljanje: vsak vsakoga špijonira, vsak vsakomur podtika, vsi so stalno sumljivi, ideološki trans. Mislim, da je bil Goli otok začetek, poskusni kunec te nove dobe – samoupravnega socializma.“

Butn skala

Namen (boljševistične – leninistične – stalinistične) titoistične herezije bil onemogočiti in uničiti krščanstvo. Zato je imela nova fantazma svoj načrt o stvarjenju novega sveta. Namesto transcendentnega Boga so nameravali postaviti na zemlji živega boga in množico malih partijskih bogov, partijska nebesi s svetniki (»narodnimi heroji«, rdečimi baroni) in partijski pekel s partijsko prekletimi (»narodni izdajalci«, »razredni sovražniki«) za žive in mrtve.

Ko se je letos okoli velike noči začelo sabotinsko valjanje kamenja, smo pravzaprav priča novemu poskusu titoističnega »juriša na nebo«.

V slovenski javnosti je pred več kot dvema desetletjema zelo odmevala radijska igra Butn skala. V njej je tudi napoved golootoške okamnitve Slovenije.

Naj na kratko obnovimo. Profesor, ki ga Fanči imenuje za kulturnega ministra, načrtuje uvoz kamna iz Madžarske in Sibirije. Drevorede v Tivoliju bodo posekali in namestili skale. Podrli bodo tudi grad in namesto njega namestili lebdečo skalo, ki bo domačine in turiste navduševala s svojo revolucionarno energijo. (Ali se spomnite, da je po osamosvojitvi Slovenije Titov kip pred muzejem v Cekinovem gradu že zamenjala skala, pa je potem izginila. Ni bil še čas za Butn skalo.)

Vendar duh je ostal: »S skalo naprej. Butn butn! Do zadnjega diha za našo stvar.«

Butnskalaši niso lebdeli le v kamnitem transu. Jasno je povedano, da je pogoj za tako ustvaritev sveta krvavi znoj rabljev in njihovih žrtev. Zato Fanči strelja trideset ljudi dnevno pred frančiškansko cerkvijo, Valentinčič s Pipcem in Sekiro pa v zaporu opoziciji melje jajca in izbija oči.

Sabotin in segedin

Jedro titoističnega vraževerja je bil kult osebnosti. Živi bog, veliki vodja (firer, duče) in ob njem tisoči malih partijskih bogov. Danes, ko je čaščeno bitje biološko mrtvo, seveda nastopa precej težav za pripadnike titoistične sekte. Zato nas ob sabotinskem rokenrolu zanima nekaj čisto praktičnih stvari.

Ali sabotinski butnskalaši pričakujejo, da bo ob Veliki noči s pomočjo magične formule »Naš Tito« vstal od mrtvih in ‘poštihal’ vso konkurenco?

Ali bodo sabotinski šamani po butanju kamna začeli z okamnitvijo Slovenije in sveta po vesti svojega idola. Ali še verjamejo v titoistični tris: Umor! Rop! Laž! kot dogmatični recept za pot na oblast in ohranjanje oblasti?

Ali jim temelj čustvovanja pomeni avantgardno sovraštvo (sočlovek kot crknjen pes, nujna železna zavesa), udbovsko ustrahovanje in rasistična delitev delitev ljudi na partijsko naše in sovražne druge (narodni izdajalci, petokolonaši, pokveke)?

Ali bodo še darovali človeške žrtve svojemu človeškemu božanstvu? Ali bodo sabotinske višave nadomestile brezna, fojbe, pancergrabne in druga zakotna morišča, ki so bila titoistični žrtveniki za žrtvovanje ljudi?

Titoistična strategija okamenjevanja je seveda poznala še vrsto prefriganih obredov, tja do znamenitih sistemskih političnih in ekonomskih bankrotov (samoupravljanje kot »Trst je naš«, Litostroj kot XIV.divizija). Da ne govorimo o znanosti, kulturi, šolstvu, zdravstvu. Ali bo dovolj, da se boš butnil v sabotinsko skalo, pa boš dan in noč recitiral Kardeljeve smeri razvoja na izust in se ti bo kar pobliskalo od vseh blagrov?

Ne nazadnje pa nas v času pirhov, potice in šunke zanima tudi, ali bo sabotinski kult pometel s tem opijem ljudstva in nam skuhal sabotinski segedin. Nezabeljen in neslan, saj si butnskalaši ob njem v zeljnatem ekstaziju prikličejo vonj pečenk, ki jih je popapcal za njihovo odrešitev veliki mag golootoškega »mermera«.

Sabotinski segedinarji imajo dve poti na izbiro. Lahko skušajo doseči skalnato popolnost tako, da se gredo navidezno samoupravljanje (torej prikrivajo za demokratični čas nekoliko nenavadne prakse živih bogov in umorjenih podložnikov) in upajo na milostno pomoč fosilnih sil iz ozadja (če jim še kaj stoji). To pomeni registracijo na uradu za verske skupnosti in veliko ‘butn-butanja’ za srečno volilno izbiro na partijskih kongresih. Druga pot je bolj kremenita. Povzpeti se je treba na Sabotin, priseči na segedin in usekati »eno direktno« teroristično – da se bo še Bin Ladn od ‘fovšije’ butnu.

Vsekakor pa spet čez pravo in državo na lov na stekle lisice: »S skalo naprej. Butn butn! Do zadnjega diha za našo stvar!«

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Na Primorskem je zadeva mogoče vseeno malce drugačna. Primorci so čutili fašistični jarem več kot dvajset let, ne le štiri leta kot ostala Slovenija. Za njih je leto 1945 pomenilo osvoboditev po 25 letih okupacije.
    Mogoče so zato toliko bolj “rdeči” in manj zamerijo komunizmu oz. titoizmu kot fašizmu.

  2. No Jože, to je bilo pa dobro napisano, čeprav je to pravzaprav že precej poznana teza, da gre pri komunizmu, fašizmu in nacizmu in vseh drugih avtokratskih političnih gibanjih za psevdoreligijo…
    Že v 30ih letih je Georges Bataille pisal o fašizmu in neizmernemu, psevdoreligioznemu napuhu komunizma… Die psychologische Struktur des Faschismus, Die Souveränität (sem bral v nemščini, tako da nimam francoskih izvirnikov)..
    Predvsem pa se splača prebrat kultno knjigo na tem področju, pravzprav kratko, ampak res odlično razpravo na to temo: Eric Voegelin, Die politischen Religionen. In točno za to gre, za politično religijo…
    Eric Voegelin, Der Gottesmord, Zur Genese und Gestalt der modernen politischen Gnosis… in še, Das Volk Gottes…
    Glavna ideja je, da gre pri fašizmu in komunizmu za neke vrste krščansko sektaštvo, ki namesto transcendentnega boga, postavi na čelo samega sebe… V bistvu gre zgolj za to. SAMO JAZ in NIHČE DRUG. In to je bistveno huje kot vsakršen kapitalizem, ki živi in diha in funkcionira samo skozi izmenjavo uslug in dobrin… Do te izmenjave v komunizmu in fašizmu ne pride, gre samo za VLADANJE; jaz in nihče drug…

    • Voegelin vidi prototip fašizma že v starem egiptu, na nek način je šlo pri gradnji piramid za goli otok državnih razsežnosti in pri judovski religiji enega samega transcendentnega boga, ki se ga niti omenjati ne sme, kaj šele upodabljati, ravno zaradi izkušenj z upodobljenim v piramidah ovekovečenih živih bogov, je šlo za povsem subverzivno, demokratično in antifašistično oz. antikomunistično gibanje…
      Ni kaj, človek civilizacijsko komaj kaj napreduje, vedno se vrača na stare tirnice… Povsod kjer so na tapeti veliki državni, skupni projekti s krampom in lopato, gre zagotovo za fašizem…
      Šele pri branju Voegelina sem razumel, zakaj se boga ne sme upodabljati, kaj šele govoriti o njem… kajti govoriti o bogu, lahko postane tako človeško, golootoško…

      • Ne vem, težko pri ateističnem komunizmu govorim o religiji. Razen metaforično. In upam, da tudi ti to golootoško, le metaforično… Nisem pa prepičan, da smo razumeli, kaj si nam želel povedat.

        • Točno to, da gre pri fašizmu, nacizmu in komunizmu za religijo brez boga.
          Bog je pač bog, je vseveden, močan, stvarnik, usmiljenje, usoda. Vsi si želimo tako ali drugače, da bi del te božje vsemogočnosti obsijal tudi nas oz. mene. Lepo se je sončiti v božji milosti, deliti božjo vsemogočnost in se naslajati nad tistimi, ki so na senčni strani, brez božjega usmiljenja, revni, zanemarjeni, neuki, nesrečni, osmoljeni…
          ampak v življenju je tako, da pač te božje vsemogočnosti ni mogoče v naprej predvideti, nekoga zadana, drugega ne.. In tu pride v igro osebni napuh, pa nevoščljivost, sovraštvo… Samo meni je dano, da se sončim v božji vsemogočnosti, drugim ne… In ko bog ne uboga več človeka oz. mene, jaz pa boga tudi ne bom ubogal, sploh, če nimam nič od te božje vsemogočnosti, pač postavim sebe za boga in si ustvarim raj na zemlji… to je bistvo vseh diktatur, in nič drugega…
          To sem hotel povedati.

        • Komunizem je psevdoreligija zato, ker človeku kot človeku nihče ne sledi, razen, če gre za osebno koriščenje ali družino, ali kake prijateljske, ljubezenske vezi. Ampak s tem je tudi postavljena meja, do kod sledi človek sočloveku. Če če se človek postavi za nadomestnega boga ali pa boga samega, mu sledijo tudi drugi. Če papež ne bi nadomeščal boga na zemlji, bi mu komaj kdo resnično sledil, iz prepričanja. In isto je z diktatorji, verovati v diktatorja je preprosto neka vrste religija, pač minljiva in tostranska, ampak vseeno…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite