Ali res potrebujemo osnovno šolo v Osilnici?
Seveda jo. Res. Brez dvoma. Pojdimo po vrsti.
V zadnjih dneh v oči bijeta vzporedno postavljena podatka, ki na prvi pogled nista videti povezana, na drugega pa seveda sta. To sta:
– Javna agencija za raziskovalno dejavnost se kot edina v Evropski uniji že nekaj let ni prijavila na mednarodni razpis, na katerem bi lahko za mlade raziskovalce in podobne projekte pridobila tudi več milijonov evrov, v najboljšem primeru celo nekaj deset, in
– vlada se je na eni svojih zadnjih sej odločila, da zaradi pomanjkanja učencev v letošnjem letu (v prejšnjih letih ni bilo tako) ne bo več financirala podružnične osnovne šole v Osilnici v višini štirideset tisoč evrov.
To je zgolj nekaj odstotkov vsote, ki bi jo lahko pridobila Javna agencija za raziskovalno dejavnost, a tega ni niti poskusila.
Seveda direktor te agencije in ministrica za izobraževanje zdaj na dolgo in široko pojasnjujeta in opredeljujeta kratkoročne in srednjeročne strategije raziskovalne agencije ter navajata razloge, zakaj se ta v zadnjih letih (iz kadrovskih razlogov) ni mogla prijaviti na več deset milijonov evrov vreden projekt. Zagotavljata, da se bo to zgodilo prihodnje leto, vendar so milijoni tako prejšnjih kot letošnjega leta šli mimo. Nepovratno.
Ob tem ne moremo niti mimo naslednjega dejstva: v obeh primerih gre za isti, proračunski denar. Na eni strani se javne izobraževalne in raziskovalne institucije ne potegnejo za milijone evrov, ki bi jih morda lahko pridobili z nekaj zavzetega in gotovo zahtevnega dela pri prijavah, na drugi strani pa odtegnejo nekaj deset tisočakov za delovanje obmejne osnovne šole.
Že samo ta v nebo vpijoča nedoslednost je razlog, da je treba financiranje osnovne šole v Osilnici, za katero je potreben proračunski drobiž, vsekakor ohraniti.
Obstajajo pa še drugi razlogi. Zanima me, ali so bili člani vlade, ki so tako zlahka sprejeli odločitev o prekinitvi financiranja tamkajšnje šole, zadnje čase kaj v Osilnici in okolici.
Jaz sem bil.
…
Osilnica je (bila) praktično edini kraj v zadnjih dvajsetih kilometrih slovenske obmejne ceste. In eden redkih krajev v naslednjih dvajsetih. To je ena redkih točk, kjer se lahko popotnik odpočije in okrepča. Osilnica je ena redkih vasi v tem koncu, ki obsega kaj več kot zgolj nekaj hiš.
Osilnica je eden od krajev na skrajni južni meji naše države, kjer tamkajšnji prebivalci skušajo ohraniti svoj način bivanja ter s tem tudi slovenščino v tistem občutljivem mejnem prostoru, kjer se nevidno mešajo tako jeziki kot ljudje.
Če izgubimo osnovno šolo v Osilnici, v nacionalnem, jezikovnem smislu ne izgubimo samo te vasi. V tem primeru izgubimo skoraj petdesetkilometrski obmejni pas, ki se vije od mejnega prehoda Prezid do mejnega prehoda Brod na Kolpi. Poglejte si ga na zemljevidu. Ne, dejansko se zapeljite tja! Pa čeprav z avtom.
Tudi z avtom ni preprosto priti do teh krajev in se voziti po njih. To je območje, ki je že zdaj povsem odrezano od Slovenije, ljudje, ki vztrajajo v teh koncih, so svojevrstne korenine in samonikleži, ki bi jim tudi v vladi vsakič znova lahko sneli klobuk.
Če pade Osilnica, ne pade samo precejšen del naše južne meje. V metaforičnem smislu pade tudi Slovenija.
Več lahko preberete na siol.net.
