S. Rugelj, PlanetSiol: Zakaj Slovenci ne znamo obdržati pomembnih podjetij

1

Najnovejše prodaje opaznih slovenskih podjetij tujim lastnikom kažejo, da imamo Slovenci težave z lastništvom podjetij, sploh tistih pomembnih, večjih in s tradicijo.

Zdi se, da jih ne znamo zadržati v svoji lasti.

To pravzaprav ni čudno. Prejšnjo generacijo avtohtonih in samoniklih podjetnikov in lastnikov smo grobo zatrli, večinoma pa tudi uničili neposredno po drugi svetovni vojni, ko smo prek noči nacionalizirali večino podjetniškega premoženja. Kako je to potekalo v praksi, niti nisem vedel, dokler nisem pred časom bral posthumno izdanih memoarov Žarka Petana z naslovom Hotel Dubrovnik, ki so lani izšli pri Mladinski knjigi.

Prišli so zjutraj …

Pisatelj, esejist in aforist Žarko Petan (1929–2014), ki je največji del svoje kariere delal kot poklicni gledališki režiser, s svojim pisanjem in delom pa se je uveljavil tudi mednarodno, je že v svojih prejšnjih avtobiografskih knjigah obdelal poznejša obdobja svojega življenja. V knjigi Hotel Dubrovnik se je povrnil v svojo mladost.

V njej nas najprej popelje v čas pred drugo svetovno vojno, ko se je njegov oče Josip, rojen podjetnik, uveljavil kot kavarnar v Zagrebu, kjer je vodil t. i. Veliko kavarno (z več kot sto zaposlenimi) in hotel Milinov, ki je zdaj znan kot Hotel Dubrovnik. Ko so očeta, potem ko je prišlo do menjave lastništva objekta, kot najemnika po hitrem postopku vrgli iz kavarne, se je hitro znašel in v Mariboru kupil Kavarno Astoria ter tam ponovno začel s poslom. Tega je naprej prekinila druga svetovna vojna, potem pa, ko je oče po vojni spet vzpostavil svojo kavarniško dejavnost, povsem končala nacionalizacija.

Ta se je zgodila v letu 1946. Na dan N (nacionalizacije) so posebne skupine na podlagi zakona, v katerem je bilo določeno, da bodo gostinska podjetja, trgovine in industrijske objekti iz zasebne prešla v “občeljudsko” last točno ob pol sedmih zjutraj naskočile zaznamovana podjetja po vsem Mariboru. Pri Petanovih je vse skupaj potekalo takole (na kratko povzemam).

Nekaj minut pred pol sedmo zjutraj sta bila pred vhodom v kavarno mladenka, napravljena po vojaško, ter možakar v civilni obleki. Točno ob uri, šlo je za koordinirano akcijo, je svojemu tovarišu zašepetala: “Zdaj!” Ta je odsunil vrata in v naslednjem hipu sta že bila v kavarni.

“Kje je lastnik?” je ostro vprašala mladenka.
“Šel je na trg. Kavarno odpiramo ob sedmih,” je odvrnila snažilka, ki je takrat čistila prostore.
“Pojdite ga iskat! Pri tej priči!”

Ko je oče čez dobre pol ure vstopil v svojo pisarno, je ugledal mladenko v škornjih, ki je pregledovala dokumente na mizi.

“Kaj … kaj naj to pomeni?” je vprašal oče.
“Tukaj je dekret. Z njim je zdaj kavarna v občeljudski lasti. Denar, ki je v blagajni, je prav tako prešel v občeljudsko last.”
“Denar tudi? Saj sem ta denar zaslužil, ko je bila kavarna še moja!”
“Zaslužili ste ga s proizvajalnimi sredstvi podjetja, ki je bilo res do včeraj v vaši lasti, ampak pridobili ste ga s sprevrženimi izkoriščevalskimi kapitalističnimi metodami, zato si ga bomo v smislu sprejetega zakona prilastili. Denar je ljudski, se pravi naš. Zgodovinski pravici je zadoščeno.”

Tako je šlo to.

Usoda povojne podjetniške generacije

Kaj se je v naslednjih letih in desetletjih dogajalo s temi nacionaliziranimi podjetniki, vem iz druge roke. Večinoma so bili odrinjeni na rob, včasih pa celo ustrahovani, da bodo zaprti, če bodo dvignili glas v zvezi z odvzetim premoženjem. Veliko se jih je tudi odselilo in na tujem začelo znova. Tisti, ki so ostali, so morali živeti tiho in nevpadljivo ter daleč pod svojimi poslovnimi sposobnostmi.

O tem so mi pred časom pripovedovali otroci enega od uspešnih podjetnikov. Oče je v Domžalah imel precej veliko podjetje, ki so ga po koncu druge svetovne vojne seveda nacionalizirali. Tudi k njemu so prišli s ponudbo, ki je ni mogel zavrniti: ali jim zlepa prepusti tovarno ali pa ga bodo, kot sovražni element, za lep čas vtaknili v zapor. Raje je ostal na svobodi, podjetje pa je poslej lahko gledal samo od zunaj.

Lahko je bil vesel, da so mu pustili možnost, da si je zgradil hišo za družino, to pa tolikanj povečal, da je znotraj nje v polkletnih prostorih odprl majhno obrt ter zaposlil nekaj ljudi. To je bil v tistih časih maksimum podjetništva, ki ga je dovolila oblast.

Na ta način je potem delal do konca delovne dobe. Ob osamosvojitvi Slovenije je bil že v pokoju, kakor večina podjetnikov, ki so bili aktivni ob osvoboditvi.

Na ta način smo si v Sloveniji zapravili pol stoletja podjetniške tradicije, ki je bila v Sloveniji prisotna nekako od sredine devetnajstega stoletja naprej in (tudi) tu najbrž tiči razlog, da Slovenci ne znamo ohraniti svojih podjetij.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Naslov: “S. Rugelj, PlanetSiol: Zakaj Slovenci ne znamo obdržati pomembnih podjetij” je zavajajoč. Pravilno bi bilo: “Zakaj roparji in lopovi niso dobri gospodarji?” In odgovor je enostaven: “Ker znajo samo krasti in ubijati.”

Comments are closed.