S. Rugelj, PlanetSiol: Kaj čez dan dela sto dvajset tisoč nezaposlenih

5

Vedno sem se spraševal, kako preživiš dan, če si uradno nezaposlen. Morda mi boste lahko pomagali s komentarji k tej kolumni. Še prej pa moja tokratna zgodba.

Oni dan je na obisk prišel znanec, ki se v svojem svobodnem poklicu že več kot desetletje preživlja z delom za računalnikom. Oblikuje knjige in naslovnice, piše članke ter druga besedila, tudi romane. Nekako mu uspeva, ker je priden in učinkovit, pred ekranom preživi večino delovnega dneva pa tudi kakšen popoldan in večer. Čeprav se kdaj sporečeva, z veseljem delam z njim, ker je hiter. Zelo hiter. Prvo verzijo naslovnice za knjigo mi običajno pošlje v nekaj urah od takrat, ko se začneva pogovarjati o njej.

No, tokrat se mi je pohvalil, da je prejšnji dan ravno na novo prekopal svoj vrt in da bo v naslednjih dneh začel letošnjo setev. Veš, res mi pomaga za križ, ki me boli od pretiranega sedenja, je še dodatno argumentiral svoje popoldanske aktivnosti.

Ni edini. Imam kar nekaj in vse več znancev, ki po rednem delu svoje proste popoldneve preživljajo s svojim “zelenim kvadratom”, kjer delajo, sejejo in sadijo, potem pa z žarom v očeh opazujejo, kako iz zemlje zlezejo in zrasejo pridelki, ki kmalu pristanejo na krožniku. Nekateri za najem svojih gredic plačujejo tudi najemnino. Tudi mi imamo svoj majhen vrtič (permakulturno gredo, pravi moja žena) in ni lepšega kot pojesti svežo solato, mlado redkvico ali paradižnik z njega. Čeprav je velik zgolj nekaj kvadratnih metrov, nam solata neredko požene v cvet, saj nam je ne uspe pravočasno pojesti. Kaj naj rečem: pri hrani nismo dovolj hitri.

Skrbimo za svoje korenine

Potem sem v zadnjih dneh na televiziji opazil videospot za evropsko kampanjo v zvezi z novo kmetijsko politiko. Gre za precej romantično predstavitev, zakaj je kmetijstvo pomembno za našo prihodnost in kako moramo po eni strani varovati svojo tradicijo in naravne vire, po drugi strani pa jih moramo znati tudi izkoriščati.

Če preverite na njihovi spletni strani, boste hitro ugotovili, da gre v okviru evropske Skupne kmetijske politike v principu za plemenite cilje, od podpiranja vseh vrst kmetij prek zaščite okolja in biotske raznovrstnosti do spodbujanja praks, ki so trajnostne in prijazne do okolja. To je lepo narejena imidž kampanja, ki zbudi dobre občutke in te pripravi do tega, da malce bolje pomisliš na to, od kje prihaja med, ko si ga naslednjič namažeš na kruh. Kakega drugega večjega učinka pa nima, ker nekaj manjka. Kaj pa? Manjka konkretno povabilo, naj se zainteresirani čim prej lotijo kmetijstva.

Kdo je najprimernejši za to? Ena od primarnih ciljnih skupin so gotovo nezaposleni. Teh je po uradnih podatkih v Sloveniji nekako sto dvajset tisoč, poleg njih pa je bojda še nekaj deset tisoč ljudi, ki so tudi nezaposleni, a v uradne evidence niso niti prijavljeni. Nekateri od njih nikoli več ne bodo mogli dobiti normalne službe, ali ker so prestari, premalo oziroma narobe izobraženi ali pa njihove dejavnosti v Sloveniji ne bo več mogoče obuditi.

Več lahko preberete na portalu PlanetSiol


5 KOMENTARJI

  1. Rugelj dobro piše.

    Se pa sprašujem, če je to delo z zemljo res še gospodarjenje. Danes sem kupil solato v Hoferju za 50centov, zadnjič pa sem dal za 30 sadik 7€. Jo posadil, jo zalivam. Kakšnega dobička ne bo. Razen fitnes v naravi in veselje nad naravo, življenjem in rojevanjem.
    Prav tako sem zadnjih 5 dni nakupil 14 sadik dreves, 4 dadike ribeza in 3 sadike malin ( iščem še sadike grozdja, ki zdrži višje temperature) in zanje plačal cca 100€. Pri tem pa sem kupil tudi paleto jabolk za 9€. V
    Tako romantično o gospodarjenju lahko govori samo meščanski snob. V bolnici mi je majhen kmet iz Bele Krajine govoril kako kmetje množično propadajo, razen tistih, ki imajo globoke rilce v politiki. Omenil je, da zemljo množično kupujejo birokrati iz LJ, ki želijo kmetovati bio in eko – na koncu pa jim nič ne zraste in potem kupujejo v Hoferju in prodajajo kot bio.

    • Jaz imam še en argument: poleg koristi, ki jih imam od njega, mi moj vrtiček nadomešča “tablete za živce”. Hkrati pa je zelo uvideven in prijazen: ko ga oplejem, je urejen in ga je veselje pogledati. Pa nič se ne “umaže” in mi vrača samozavest in samozaupanje: v nasprotju s stanovanjem, kjer stalno nekaj brkljam (pospravljam, prekladam, urejam), pa nikdar nisem tako hitra, da ne bi bili otroci pri razmetavanju še hitrejši … 🙂

  2. Morali bi se znebiti politično vsiljene miselnosti: V Sloveniji se nič ne splača.

    Seveda tistim, ki so lenobni in le čakajo na socialno ali drugo pomoč.

    Evropsko gledano se v Sloveniji vse najbolj splača, saj smo biotsko najbolj raznovrstni in imamo najboljše naravne pogoje.

    Le spati in fantazirati ne smemo, ampak ustvarjati in uživati ob delu, ki je neprimerno bolj zdravo in koristno kot druga rekreacija.

  3. Ustvarjalno omejevalno je zlasti kmetijstvo, ki prodaja 99% le nepredelane proizvode mleka, lesa, mesa, sadja …. Drobnice je le za vzorec, pa čeprav hribovit teren kliče po njej.

    Veliko je zapuščenih površin, ki bi jih mladi lahko prevzeli v najem ali v odkup. Pa se nič ne zgodi.

    To je dediščina bivše države.

  4. Vsak hobi je v bistvu nerentabilen. Nekaj takega je tudi z vrtičkanjem.
    Če je hotel avtor povedati kaj v tem smislu, da bi bilo dobro za koga sestavljati svoj “domače izdelan” avtomobil, pa že prihajamo na področje fantastike.
    Lotiti se posla pa pomeni, usposobiti se za strokovno izvajanje nekega dela! Nujna strokovna izpeljava vsakega posla pa mora biti tudi področje njegove rentabilnosti.

Comments are closed.