S prstom po zemljevidu

Kot otroci smo se radi en pred drugim hvalili, katere kraje vse smo že obiskali. Ko je koga domišljija zanesla predaleč, je dobil v posmeh odgovor: ˝Ja, ja. S prstom po zemljevidu.˝ Na to besedno zvezo sem se po dolgih letih ali celo desetletjih spomnil, ko so v zadnjih tednih začeli po Ljubljani pospešeno uvajati sisteme enosmernih cest.

Dober začetek, slabo nadaljevanje

Ko so na tak način pred meseci za Bežigradom uredili prve ulice in sicer območje med Mercatorjevo stolpnico, Posavskega ulico in Podmilščakovo, je večina okoliških prebivalcev spremembe pozdravila kot dobre, saj je kar nekaj ulic preozkih za dvosmerni promet, da o prekomerni zaparkiranosti niti ne govorimo. A že takrat se je govorilo, da je v ozadju ˝usmerjanja˝ ulic v resnici načrt ureditve plačljivih parkirnih prostorov, ki naj bi v prihodnje, bržčas po lokalnih volitvah, polnili nenasitno mestno proračunsko malho. Vendar pa se smiselnim ukrepom ne gleda v zobe.

Po nekajmesečnem zatišju je projekt prenove prometnega režima letos poleti doživel pravi boom. Rezultat je bil v nasprotju s prvo akcijo precej boren, ali bolje rečeno katastrofalen. Zdi se, da so snovalci novega prometnega režima področja, kjer so na novo uredili promet, obiskali le s prstom po zemljevidu. Naredili so namreč na kupe osnovnošolskih napak, kakršne bi težko zagrešil celo popoln laik.

Kje je stroka?

Prva težava je, da so po prvih uspehih enosmerne ceste z navdušenjem uvedli kar vsevprek. Tam, kjer je to smiselno, pa tudi tam, kjer za to ni nobene potrebe, ali je celo škodljivo. Uvajanje enosmernih cest že po definiciji podaljšuje pot, saj vozniki do cilja ne morejo vedno po najkrajši poti. To seveda pomeni večjo porabo goriva in posledično večje onesnaženje. Zaradi tega preprostega dejstva je v osnovi bolje, če so ceste dvosmerne. Za uvajanje enosmernega režima mora biti izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev: bodisi mora biti cesta preozka ali pa preobremenjena.

Druga težava je, da so s prekrščevanjem ulic v enosmerne, promet spravili tudi v nekatere ulice, ki so praktično neuporabne, saj so preozke in jih doslej razen stanovalcev ni uporabljal nihče. Če bi s tem razbremenili katero od preobremenjenih ulic, bi bilo to vsaj deloma za razumeti, a v nekaterih primerih so razbremenili dovolj široke ulice, ki sploh niso bile preobremenjene, kot denimo v primeru Vodovodne ulice.

Tretja in hkrati največja napaka pa je, da se pri spreminjanju ureditve nihče ne posvetuje z lokalno skupnostjo. Tako seveda pride do rešitev ˝s prstom po zemljevidu˝, saj mestna gospoda običajno ne pozna razmer v lokalnih okoljih. Prav v pogovorih s prebivalci bi najlažje ugotovili, katere so resnične težave. Seveda je že po definiciji jasno, da bi se bilo težko dogovoriti, a vsaj najbolj neumnim ukrepom bi se lažje izognili.

Glava na paši in piš me v uh!

Za popolno blamažo so ljubljanski mojstri prometa poskrbeli na križišču Samove in Vodovodne. Samo dan potem, ko so postavili nove prometne znake, ki so Vodovodno spremenili v enosmerno, od Samove proti Posavskega, so obnovili tudi talne oznake. A ne v skladu z novo ureditvijo, temveč po starem. Namesto, da bi stare oznake zbrisali, so jih na novo prebelili – tudi tisto, ki označuje vstop v križišče s prednostno cesto.

Da pa ne bi ostalo zgolj pri diletantstvu, mestne službe seveda vzorno poskrbijo tudi za aroganco. Tako smo kljub obsežnim spremembam zaman iskali jumbo opozorilne table z obvestili o spremenjenem prometnem režimu, ki bi lokalne voznike prebudile iz dnevne rutine. Posledice so seveda očitne – pogosta vožnja v napačni smeri. A kot kaže, odgovornih to ne gane. Ali bo moral kdo umreti?

Foto: Wikipedia