Zakaj molitev, post, darovanje in žrtev za domovino?

21
Advent je naša vsakoletna nova priložnost, da rastemo v veri

Molitev za domovino je prošnja za spoznanje in moč za življenje. Prav je, da molimo tudi za vladarje, za politike, za odgovorne v družbi; velika milost za narod bi bila, da bi molili tudi oni.

Leta 1990 je bilo za Slovence leto plebiscita za samostojno državo, leto pogumnih odločitev, upanja, neverjetnih zgodovinskih dogodkov, solz sreče. Kaj se je zgodilo v preteklih tridesetih letih? Kakšna je razlika med Slovenci leta 1990 in Slovenci leta 2020?

Spremenili smo svoj odnos do države, do spolnosti, do družine, do vere in do upanja na prihodnost.

Vzroki za to? Pametni telefoni, širitev novih ideologij, ki prek glavnih medijev oblikujejo dominantno kulturo in določajo, kaj je dovoljeno in kaj kaznivo, kaj je politično korektno, kaj je sovražni govor… Tu je še covid-19; ne le virus, temveč tudi in predvsem način soočanja z epidemijo. Tudi migrantov in odnosa do migracij ter nevarnosti terorističnih napadov ne smemo podcenjevati. Priče smo spopadu svetovnih razsežnosti. Ni nemogoče, da se bo svet znašel v najhujši svetovni vojni doslej. Puškam, tankom in bombam se pridružujejo tudi virusi, pripravljena so še mnogovrstna biološka orožja, živčni strupi, radijski valovi, ki bodo povzročali prikrite bolezni, neplodnost, nerodovitnost zemlje …

Smo na vojno pripravljeni? Kako se bomo organizirali? Kako bi morali ravnati, da bomo morda preživeli, da zgodovina ne bo pisala o nas kot o zaostalem in naivnem plemenu, ki se je med seboj pobijalo, ni sledilo znanstvenim spoznanjem, temveč je bilo lahek plen propagande in se je uničilo?

Leto 2020 bo šlo v zgodovino kot leto velikih sprememb. Nekateri sedanji trenutek primerjajo z drugo svetovno vojno. Znani obrazi napovedujejo, da ne bo nič več, kot je bilo; da je nujen nov družbeni dogovor; nova ekonomija, v kateri ne bo revežev; večja skrb za okolje, boj proti podnebnim spremembam … Tudi papež Frančišek se pridružuje tej govorici.

Živimo v času največjega diktata znotraj človeštva v nam znani zgodovini

Drži! Spremembe so potrebne. Ekologija je pomembna. Skupno iskanje rešitev, ki bodo v dobro vseh, je nujno. Toda kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Vključijo se vsi alarmi in drugi samoobrambni mehanizmi. Vemo, kako se je končalo opevanje bratstva in enotnosti v SFRJ. Bodimo previdni in preudarni.

Ni malo čudno, da napredne sile vsiljujejo ukrepe, ki so v nasprotju z Božjimi zapovedmi? Je višek prizadevanj za čisto okolje v tem, da na svetu vzpostavimo ekodiktaturo? Prizadevanja za mir ne moremo poistovetiti s pacifizmom. Totalitarni globalizem, ki hoče zbrisati nacionalne identitete in razvrednotiti versko pripadnost, ni rešitev za večje zavedanje, da smo vsi ljudje ena družina. Obetajoče besede avantgarde, ki jih zvesto podpirajo svetovni mediji, zvenijo krasno, kot so lepo zvenele obljube francoske revolucije, marksizma … Vsakdo, ki postavi pod vprašaj New World Order (NWO) – Novi svetovni red (NSR) in je do njega kritičen, je razglašen za fašista, rasista, ksenofoba, nacionalista, nazadnjaka …

Toda, kdo in v čigavem imenu bo podpisal novo družbeno pogodbo za ves svet? Bo to res dogovor ali pa bo diktat peščice ljudi, ki pripadajo svetovni eliti, 99 odstotkom svetovnega prebivalstva? Bodo ukrepi pili vodo ali pa bodo povsem neznanstveni in nestrokovni? Kako priti do zavezujočih podpisov? So funkcionarji OZN izbrani na ustrezen način? Koga predstavljajo? Bo dogovor podpisala tudi Rusija? Bo za dosego tega podpisa potrebna vojna? So covid-19, covid-20, in če bo treba, še covid-21 le orožja v spopadu za uvedbo NSR?

In če bi do zavezujočega dogovora NSR prišlo, kaj bi to pomenilo za nas? Mar ne bi bila to nova diktatura, najokrutnejši totalitarizem v zgodovini človeštva? Živimo ne le v času epidemije covid-19, ampak tudi v času največjega spopada znotraj človeštva v nam znani zgodovini.

Lepo je biti kristjan in zaupati, da Bog vodi zgodovino

V času Avstro-Ogrske in Jugoslavije so se naši predniki počutili drugorazredne in tretjerazredne, zato smo Slovenci zapustili ti dve nadnacionalni tvorbi. Kljub vsem negativnim izkušnjam je bilo v Avstro-Ogrski, Jugoslaviji in je v EZ tudi marsikaj pozitivnega. Bomo v času NSR, ki se napoveduje, šele zares zaživeli ali pa bomo postali povsem nemočni in brezpravni suženjčki?

Kako lepo je biti kristjan in zaupati, da zgodovino vodi Bog! Toda Bog pričakuje, da smo odgovorni, da tudi v času suženjstva ohranjamo svobodo in dostojanstvo, da zanj pričujemo, da poznamo realnost, v kateri smo se znašli, in se ne slepimo, da smo svobodni in pomembni, če smo v resnici navadni sužnji.

V vsakršnih razmerah se moramo otresti strahu in razmišljati trezno

V tridesetih letih je torej prišlo do velikih kulturnih in političnih sprememb. EZ, katere del je tudi Slovenija, se pospešeno oddaljuje od svojih krščanskih korenin. Kakšen naj bo odnos kristjanov do EZ pa tudi do Slovenije, če smo v družbi vedno bolj marginalizirani, nepomembni in celo izpostavljeni nasilju? Za to smo seveda krivi tudi sami, ker popuščamo in se prilagajamo svetu. Seveda pa nasilje ne ogroža le nas, kristjanov, temveč vse državljane. Če predpostavimo, da bo prišlo do vojne, kar ni nemogoče, bi se morali otresti strahu in začeti razmišljati s trezno glavo.

Če želimo živeti in preživeti, si začnimo postavljati vprašanja in ukrepati: Kaj bomo jedli in pili, ko bo sovražnik skušal zastrupiti vso hrano? Kako se bomo greli, da ne bomo zmrznili? Pred leti je bil za številna gospodinjstva problem že žled, saj razen indukcije niso premogli niti štedilnika na plin, kaj šele na drva. Verjetno zaradi visoke ekološke ozaveščenosti. Kako se bomo obvarovali pred vročino in raznimi visokofrekvenčnimi valovi, ko se bodo morda na nebu pojavila umetna sonca? Kako bomo med seboj komunicirali, ko ne bo interneta? Tudi če ne bo prišlo do vojne, bomo v prihodnosti izpostavljeni velikim pritiskom.

Bolj kot skrb za telo je potrebno prizadevanje za pravo pamet in duhovno moč

Izpostavljam štiri izzive, ki so po mojem mnenju ključni za obstoj in preživetje naše domovine in slovenskega naroda:

Družina

Naj bo še tako moderna umetna oploditev, nadomestno materinstvo, istospolne partnerske zveze …, brez številnih družin, ki porajajo, vzrejajo in vzgajajo svoje otroke, ne bomo preživeli. V času epidemije mi je nekaj staršev zaupalo, kako se bojijo za svojega edinega otroka. Krizo bodo laže preživeli starši z tremi ali štirimi otroci. Kako ustvariti razmere, da se bodo mladi sploh odločali za družino in sprejemanje življenja? S človeškega vidika se to zdi v tem trenutku nemogoče.

Vzgoja

V letu 2020 smo priče vandalizmu, nasilju in kaosu, poskusom revolucije. Nismo še pokopali brezpravno umorjenih pred in med 2. svetovno vojno ter po njej, pa že slišimo pozive k novim umorom. Pred približno osemdesetimi leti sta bila umorjena ban Marko Natlačen in dr. Lambert Ehrlich, sedaj naj bi bilo pa treba umoriti predsednika vlade Janeza Janšo … So te grožnje zgolj rezultat političnega spopadanja med levico in desnico in delovanja t. i. globoke države? Menim, da ne gre le za globoko državo, ampak za globoko družbo, za globoko stanje družbe; ki je posledica permisivne vzgoje v preteklih desetletjih, ko smo otroke razvajali, jim prinašali vse servirano na krožniku …

Danes ne razlikujemo več med pritiskanjem na gumbe v svetu elektronike in realnostjo življenja. Napačno si domišljamo, kaj je virtualna in prava resničnost. Razvajeni sinčki in hčerkice, ki so dobili vse, kar so poželeli, sedaj doživljajo abstinenčno krizo, hočejo revolucijo in delajo samomore. Nekateri še vedno zagovarjajo: če se kdo čuti užaljenega, če trpijo njegova čustva, ima pravico, da se bori za svoje pravice, da zahteva kazen za tistega, ki ga je užalil. Treba je na novo premisliti o vzgoji! Po katerih vzgojnih teorijah in metodah se ravnamo? Tudi v cerkvenih krogih!

Letos je bila 150. obletnica rojstva Marije Montessori. Zanimivo, da je njena vzgojna metoda močno prisotna tudi v Katoliški Cerkvi. Je poudarjanje duhovne dimenzije v vzgoji že dovolj, da kristjani določeno metodo posvojimo? Smo se vprašali in ugotovili, za kakšno duhovnost gre? Vzgajamo otroke tudi za odgovorne državljane ali le za individualiste, okoli katerih se mora vrteti cel svet? So otroci res popolnoma nedolžni angeli? Ali pa je že otrok lahko tudi hudoben, lažniv, nevoščljiv, maščevalen … Ni naključje, da so 150. obletnico rojstva Marije Montessori praznovali tudi pripadniki LGBTQ, zagovorniki splava, ločitve …!

Boj za svobodo govora in versko svobodo

Sekularizem uveljavlja nove dogme, nove zakone socialne pravičnosti, ki jih nadzira nova inkvizicija. Ogrožena je pravica do svobode govora, pravica do ugovora vesti in svobode veroizpovedi. V imenu novih pravic se diskriminira, ustrahuje in kaznuje vse tiste, ki se ne strinjajo s t. i. novimi pravicami in ideologijami, ki jih uveljavljajo. Vera ni zasebna zadeva, ampak ima tudi socialne posledice.

Verske svobode ni, če kristjani nimamo pravice v javnosti uveljavljati krščanskih načel oziroma je z našo vero nekaj narobe, če jih ne uveljavljamo.

Boj za realen pogled na svet in upoštevanje resnice

V nevarnosti smo, da živimo v virtualni resničnosti, ki je drugačna od prave resničnosti. Kako priti do pravih informacij? Kako soočati različna stališča na kultiviran način? Npr. tudi meni se, glede na informacije, ki jih imam, zdijo določeni ukrepi vlade za zajezitev covida-19 vprašljivi ali celo zgrešeni. Toda, ali je zaradi tega treba rušiti vlado?

Molitev za domovino je prošnja za spoznanje in moč za življenje

Za mnoge je povabilo k molitvi za domovino čudaško. Molitev ne pomaga, če je zgolj drdranje besed, saj to sploh ni molitev. Molitev je pogovor z Bogom, ki nam daje spoznanje in moč za življenje. Upam, da je iz zgornjega razmišljanja dovolj razvidno, kako majhni in nemočni smo. V veliki preizkušnji, ki nas čaka, potrebujemo Božjo pomoč. Sam imam izkušnjo, da ni vseeno ali zjutraj, pred določenim delom ali srečanjem molim ali ne. Molitev mi odpira številne milosti in daje nevidno moč.

Molim tudi za domovino. Prav je, da molimo tudi za vladarje, za politike, za odgovorne v družbi; velika milost za narod bi bila, da bi molili tudi oni.

Prešinja me naslednja misel. Zakaj smo doživeli milost, da je Slovenija pred tridesetimi leti postala samostojna in suverena država. Se je to zgodilo slučajno in nima večjega pomena in koristi? Kaj pa, če je bilo to v Božjem načrtu in je zelo pomembno za cel svet, za rešitev sveta? Smo takrat mislili le na našo samostojnost, sedaj pa bomo odkrili, da imamo poslanstvo za ves svet in bomo pomen svoje države odkrivali v povsem novi luči? Zanimivo se mi zdi, da bo Slovenija v drugi polovici leta 2021, v zelo občutljivem trenutku zgodovine, predsedovala Svetu EZ. Imeti državo, pomeni veliko odgovornost. Tudi majhna država je lahko Velika!

Zgodi se Božja volja! Kraljica vseh narodov in Kraljica miru, prosi za nas!

21 KOMENTARJI

  1. Zelo dober članek očeta Vidmarja.
    Na žalost je oče Vidmar en izmed zelo redkih slovenskih duhovnikov, ki si upajo neposredno nagovarjati vernike, z jasnimi katoliškimi stališči. Zdi se, da so to že povsem pozabljeni pristopi duhovnikov, ki smo jih bili vajeni pred drugo svetovno vojno. Nato je Cerkev postala ”moderna”, ”všečna”, ”prijazna”. Že v socializmu smo dobili ”sprejemljive” škofe kot je bil Vekoslav Grmič. Kardinal Rode je bil osovražen. Danes je priljubljen duhovnik Martin Golob, pri katerem se zdi, da mediji in slovenska družba izrablja/zlorablja duhovnikovo prijaznost, željo po spreobrnjenju ljudi. Če bo bil župnik Golob kdaj bolj strog, ga bo slovenska srenja globoke družbe, napadla.
    Žalostno je tudi, da duhovniki kot je oče Vidmar med slovenskimi škofi nimajo podpore. Bolj resne duhovnike se prestavlja v odmaknjene fare, deležni so klevetanja, njihovo delovanje se omejuje. Še huje, med slovenskimi škofi je prišlo do marginalizacije tistih (redkih) škofov, ki so bolj ortodoksni. Slovenski kler se sramuje pozicije škofa Vovka in raje sprejema akomodacijski pristop škofa Grmiča.
    Kot omenja oče Vidmar je obenem žalostno, da je katoliški izobraževalni proces/sistem, v katerega je Cerkev veliko polagala – a premalo vlagala, ker je bil pomembnejši mariborski finančni hegemon – danes relativno neuspešen. Novih duhovnih poklicev iz tega naslova ni toliko, kot je bilo pričakovano, obenem so katoliške izobraževalne ustanove postale zaželjena dobrina materialno preskrbljene ateistične elite, ki vanje vpisuje svojo deco. Vse te zahteve pa povzročajo, da delo v katoliških izobraževalnih ustanovah sproža izjemno visoka pričakovanja, glede na to da gre za ”elito” , kar pomeni, da (po mojih informacijah) (pre)pogosto pride ter tudi do izkoriščanja, kjer ”delavec ni vreden svojega plačila”. To nedvomno ni bil cilj slovenskega katoliškega izobraževanja leta 1991.
    Kot pravi oče Vidmar je potrebna molitev, molitev in še enkrat molitev. Pa ne samo sedaj, ampak celoletna, večletna. Potreben je post, da slovenski katoliki zadostimo za našo mlačnost zadnjih 30 in več let po kateri je katoliška družba postala samo še simbolično katoliška, s primesmi protestanstkega binkoštnega in karizmatičnega gibanja. Celotna situacija je že zdavnaj zrela za kritičen premislek in pretres o stanju slovenske Cerkve in da si vsi skupaj, laiki in kler nalijemo čistega vina. Žal.

    • “Kot pravi oče Vidmar je potrebna molitev, molitev in še enkrat molitev”

      Pišuka! Moji duhovni voditelji pa pravijo: “Molitev in pokora! MOLITEV in POKORA!”

    • Zadeva ni tako nedolžna, kot prvi pogled pove. V slovenski izdaji svetega pisma piše:
      Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« (Mr, 9,29)
      https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&l=sl&pos=1&qall=0&idq=14&idp0=14&m=Mr%209&hl=Mr%209%2C29

      V hrvaškem Svetem pismu pa piše:
      Odgovori im: »Ovaj se rod ničim drugim ne može izagnati osim molitvom i postom.«
      https://biblija.ks.hr/knjiga.aspx?g=48

      No ja, saj niti oče Vidmar ne bo ničesar rekel, ne Mali Delničar. Razlika med SLO in CRO pa je ogromna.

      • Črkobralec AlFe, saj vse lepo piše.

        Kaj ko bi si večkrat prebrali priliko o farizeju in cestninarju – mogoče se vam bo enkrat končno posvetilo…

          • Sveto pismo, Sirah: Predgovor grškega prevajalca (Sir 1,1)

            “Prosim vas torej, berite dobrohotno in pazljivo. Prizanesite mi, če se vam bo morda zdelo, da mi je pri prevajanju kljub prizadevanju kje spodrsnilo. Izrazi, ki so bili prvotno povedani v hebrejskem jeziku, nimajo več iste moči, če se prevedejo v drug jezik. Pa ne le tole delo; tudi postava sama in preroštva in druge knjige so nemalo drugačne, če jih beremo v izvirnem jeziku.”

            Tine,
            razlike med različnimi prevodi so razumljiva posledica dejstva, da so jeziki med seboj različni, obenem pa so jeziki žive tvorbe, ki se v času spreminjajo. Vsak prevod je časovno pogojen. Npr. Trubarjev prevod Nove zaveze današnjega človeka ne more prav nagovoriti, četudi bi bil vsebinsko neoporečen. Prevode je zato potrebno  posodabljati. Ko se prevajalci med študijem besedil ozirajo na izvorna besedila ter med seboj primerjajo različne prevode (tudi v drugih jezikih, ne le v slovenščini) prihajajo do novih odkritij in spoznanj o preteklih svetopisemskih zapisih.

            Poleg tega pri prevajanju iz hebrejščine ali grščine za kakšno besedo ni vedno mogoče najti ustrezne besede v sodobni slovenščini. Včasih so dobesedno prevedeni stavki zelo težko razumljivi. V takem primeru prevajalec besedilo prilagodi, da ga sodobnii bralec lahko razume. V knjižnih izdajah Svetega pisma z opombami je običajno naveden tudi dobesedni prevod (z oznako ‘db.’).

            Včasih je besedilo v hebrejščini ali grščini možno prevesti v slovenščino na različne načine. V takem primeru nas opomba pod črto opozori na možen drugačen prevod. V večini slovenskih izdaj Svetega pisma so pod svetopisemskim besedilom dodane opombe pod črto, kjer so navedeni alternativni prevodi in druge dodatne razlage.

            Vemo, da se tudi besedila štirih evangelistov Mateja, Marka, Luke in Janeza med seboj razlikujejo, čeprav pričajo o istih dogodkih. Zato so pod posameznimi evangeljskimi poglavji napisane kratice, ki bralca usmerijo na avtorja, poglavje in vrstice v evangelijih, kjer je opisan isti dogodek.

            O vrstici, ki jo AlFe pogreša, je v jubilejnem prevodu Svetega pisma Nove zaveze ob 400-letnici Dalmatinove biblije, izdanem leta 1989 v Ljubljani, v opombi k manjkajoči vrstici Matejevega evangelija (Mt 17, 21) napisano, citiram:
            “g) Ta rod se ne izžene drugače kot z molitvijo in postom. Nekateri kritiki trdijo, da je ta vrstica vrinjena: ne zato, ker bi bila slabo izpričana, temveč ker naj bi bila sad poznejšega usklajevanja z Mr 9,29. Druge kritike pa ta razlaga ne prepriča, zato jo ohranjajo; ti pravijo, da je bila v teku predsinoptičnega izročila v besedilo, sorodno Markovemu, vstavljena v. 20b. ‘O postu’ prim. 6,16, op.j.” Konec citata.

            V isti kjižni izdaji je v opombi k vrstici Markovega evangelija “Ta rod se ne dá izgnati drugače kot z molitvijo.” (Mr 9,21) napisano, citiram:
            “k) Različica: z molitvijo in s postom (prim. Mt 17,21 op.).” Konec citata.

            Tudi v nekaterih kasnejših izdajah Svetega pisma Svetopisemske družbe Slovenije (1996, 2009) je med opombami navedena inačica ‘z molitvijo in s postom’.

            Za ljubitelja svetopisemskih besedil in skrbnega bralca Svetega pisma, kakršen je AlFe, torej ni nobenih preprek, da bi ne bil mogel izvedeti, kaj piše v različnih slovenskih prevodih oziroma v različnih slovenskih knjižnih izdajah Svetega pisma.

            Zato menim, da so AlFetove (in ostalih komentatorjev) insinuacije o “zlorabah” v svetopisemskih prevodih v slovenščino, rezultat nepotrebnega, farizejsko pikolovskega črkobralstva.

            “Kar v srcu izvira, usta odpira. Kar srce misli in poželi, od tega ponavadi jezik govori. Po svetu največ hudega jezik naredi.”
            blaženi Anton Martin Slomšek

            Tine, prosim, če navedete konkretna mesta, kjer ste med različnimi prevodi Biblije našli pomembne (domnevam, da s tem mislite vsebinsko pomembne?) razlike, ki jih omenjate.

          • Popr.: navedba vrstice iz Markovega evangelija je napačna. Gre za vrstico Mr 9,29 in ne Mr 9,21. Za napako se opravičujem.

          • Se opravičujem gospe Vanje, šele sedaj sem prebral njeno lepo in modro pojasnilo, kako prihaja do takih “neskladnosti”. Nekomu se pač zazdi, da je nekaj v Svetem pismu nepomembno pa enostavno izpusti, zbriše, KER JE NA TAKI POZICIJI V CERKVENI HIERARHIJI. Res hvala dospe Vanji za ta prikaz.

          • Brihtni AlFe,
            objestno jezikate in vsebinsko sprevračate moj odgovor Tinetu, kot da ste funkcionalno nepismen pubertetnik.

            Če še nikoli niste imeli v rokah nobene izdaje Svetega pisma v slovenščini s komentarji oz. z opombami pod črto, ali pa nikoli niste brali opomb v slovenskih prevodih Svetega pisma, potem ne morete biti tako dober poznavalec podrobnosti svetopisemskih besedil, za kakršnega se hočete predstavljati. Če pa poznate vsebino komentarjev oz. opomb, potem veste, da je v teh zapisano tudi to, kar se nanaša na različne prevode.

            Na pričujočem forumu ste že dostikrat dokazali, da se vaši miselni napori zaključijo pri kopipejstih tujih misli. Da bi razmislili o vsebini, ki jo kopirate, je za vas že pretežko.

            Kje ste, recimo, pobrali vaš najpriljubljenejši kopipejst o demokraciji – med študijem na Oddelku za filozofijo ljubljanske oz. mariborske FF ali na “dopisnih tečajih” med sebi podobnimi ljubiteljskimi filozofi na medmrežju?  Ste se, medtem ko ga v nedogled kopipejstate, vprašali, od kod “Sokratov citat”, če omenjeni filozof ni pustil pisnih virov za seboj?  Niste, ker kopipejstate brez razmisleka.

            Enako brez razmisleka ste kopipejstali koronabedarije nemškega odvetnika, švicarskega upokojenega farmacevta in slovenskega specialista za hujšanje. Če bi namreč izjave omenjene trojice premislili in jih postavili v širši kontekst, bi lahko ugotovili, da nimajo ne repa in glave in da so skregane z znanimi dejstvi.

            Zato ne sodite drugih ljudi po sebi. Obstajajo pametnejši, bolj izobraženi, srčnejši in bolj pošteni ljudje od vas in mene. Táki so prevajali Sveto pismo v slovenščino.

            Dvomim, da vas je navdih za hudobno obrekovanje in natolcevanje o prevajalcih Svetega pisma v slovenski jezik (kar ste zgoraj izpisali z velikimi črkami), obšel med iskreno molitvijo, postom ali/in pokoro.

            Spodaj je seznam prevajalcev Svetega pisma, izdanega leta 1996 (Slovenski standardni prevod). To je bil ekumenski prevod, ki so ga pred izdajo pregledali predstavniki Evangeličanske, Binkoštne, Baptistične in Adventistične cerkve ter Kristusove cerkve bratov. Z izjemo Adventistične cerkve so vse naštete Cerkve sprejele SSP za svoj uradni prevod.

            https://www.svetopismo.si/slovenski-standardni-prevod-nekaj-dejstev-ob-dvajsetletnici-izida/

            No, tu spodaj pa imate seznam vseh slovenskih prevodov Svetega pisma, poiščite jih, zberite na kup in po mili volji iščite razlike. Ne bo vam dolgčas.

            https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Slovenski_prevodi_Svetega_pisma

          • Logično, da zaznavate samo “napad na osebnost”, če ne razumete vsebine komentarja. V njem je namreč napisano precej več od samo “napada na osebnost”.

            Sicer pa ne bodite preobčutljiva mimozica.
            Težko bo kdo presegel “napade na osebnost”, kot so bili vaši napadi na mojo osebnost, ko ste o meni večkrat pisarili, da iz mojih ust govorijo demoni. Torej pometite najprej pred svojim pragom.

            In naučite se že enkrat brati z razumevanjem, morda se bova lažje sporazumela.

      • AIFe – pozdravljeni. Ja saj post je tudi oblika pokore, tako da tukaj nisva tako različnega mnenja 😉 Sem pa zapisal molitev 3x ker je pomanjkanje molitve pri Slovencih zelo opazno in posledica stanja, ki seda traja pri nas že nekaj časa 🙂 Se pa strinjam z Vami – POKORA (in mrtvičenje kot je to počenjal Sv. Janez Vianney)

        Ker pa ste omenili zanimivo razliko med SLO in CRO, lahko omenim še eno manjšo, ki sem jo opazil pri maši pri naših južnih sosedih:
        Slovenci pri kesanju rečemo ”Žal mi je, zelo mi je žal.”
        Hrvati pri kesanju rečejo ”Moj grijeh, moj grijeh, moj preveliki grijeh.”
        Latinski izvirnik pa gre ”mea culpa, mea culpa,mea máxima culpa.”

        Očitno so se v slovenski Cerkvi dogodile določene zlorabe….

        • Ja, razmišljam, da je od tod tudi ta ogromna razlika v veri med SLO in CRO. O teh “zlorabah” se ne govori, se jih ne odpravlja.

          • AIFe: Ja očitno so nekomu v Cerkvi te ”zlorabe” blizu, oziroma jih podpira, saj mu je maličenje katoliške vere v interesu.
            Zakaj? Verjetno zato, ker verjame v prilagojeno, ”moderno” Cerkev, ki bo imela bolj nežne vernike, duhovniki bodo ”kul kolegi”, škofje pa ”medvedki”, in takšno Cerkev bodo celo levi ateisti potrepljali po rami.
            Spreobrnil pa se ne bo nihče.
            Nasprotno pa, če slediš Eni, sveti, katoliški in apostolski Cerkvi ter Resnici in Tradiciji ter vsemu Izročilu, potem se soočiš z nasprotovanji. Klevetajo te, nisi priljubljen, pritožujejo se nad teboj, predstavljajo te kot ”ekstremista” in ”fanatika”, ”neprilagojenega” modernemu svetu itd.
            Zato je potrebno z mehčanjem začeti že na nivoju molitev, veroizpovedi, itd. ker tako dobiš nezahtevne vernike.

      • Oče Vidmar se poleg molitve zaveda pomena posta in tudi dobrih del. Če to ne bi bilo tako, ne bi bil eden izmed organizatorjev posta za domovino. Malo pozabljeno je najbrž njegovo dobrodelništvo. Ne smemo namreč pozabili, da je on rušil igralnice.
        Glede besedice “post” v omenjeni vrstici spekuliram, da je morebiti v Vulgati, v originalu pa ne. Primož Trubar to besedico ima, npr. v novejših angleških verzijah pa te besedice ni. Mislim, da ta besedica ni bistvena, ker prava molitev vodi tudi do posta.

        • Molitev je pogovor z Bogom, post pa je mrtvičenje oziroma trening telesa. Dve različni zadevi. Mnogim se zdita obe pomembni, še posebej, če post gledamo kot del pokore. Papež Pavel VI. je ob 50. obletnici prikazovanj (13. maja 1967) poromal v Fatimo in v govoru posebej naglasil poziv fatimske Gospe k molitvi in pokori.

  2. Gospod Vidmar je samosvoj in veliko zanimivega napise, a se mi zdi, da prav discipliniran, zadrzan in zmeren v razmisljanju ne zna ali noce dobro biti in se mu med dobre misli neredko vrivajo cudaska nedokazljiva prepricanja. Recimo da je covid19 del zarote elit, sistema in vojne. Zal se s tem sam diskreditira. Naj samo dvoje dodatno izpostavim: pedagogika Mariae Montessori, v katerim vidi problem in ne vrednost. In tu tudi ne bom nadaljeval, ker nima smisla. Podobno pa je s skrbjo za okolje. Obojemu, tudi papezevemu pristopu glede varovanja stvarstva ocita kar protikrscanskost. To je zelo cudno. Kje gospod vidi sploh to “ekodiktaturo”? V tem, da naj se ne bi odmetavalo smeti v naravi? Da se izrabljen avto ali stedilnik ne spusti v bliznjo grapo? Da se pricakuje, da bomo locevali in predelovali odpadke, ki jih ustvarimo kot nikoli v zgodovini? Da se postopno skusa zmanjsevati emisije toksicnih, mutagenih, kancerogenih substanc, ki skodijo cloveku in drugemu zivljenju ? A avtor ne vidi, kaj se dogaja s planetom, kaj z morji, kaj s smetmi v njih in na obalah, kaj z mikroplastiko, kaj z zivljenjem v morju, kaj z zmanjsevanjem biotske raznovrstnosti, kaj z amazonskimi in drugimi tropskimi gozdovi? Ce ze ne verjame, da bi bilo dobro preiti z fosilnih goriv na cistejsa, ker ne zaupa trditvam o podnebnih spremembah in morda ne verjame, da je nafto potratno trositi za kurjenje…

    V krajih, kjer gospod Vidmar zupnikuje, se je z mladimi zelo rad zadrzeval jezuitski pater g. Miha Zuzek, po vrednotah zelo konservativen duhovni moz. In bil tam posebej inspiriran z lepoto nepokvarjenega stvarstva za svoje zelo brane zapise v Druzini in v knjiznjih izdajah. Nemara je tudi to ekodiktatura in ekoterorizem. Ce je, brez zadrzkov prevzamem te zmerljivke nase.

    • Sam menim, da se oče Vidmar glede teh trditev ne diskreditira.

      Opažam, da imamo v Cerkvi trend, ko se vsakega duhovnika, ki poizkuša preko ‘sensus fidelium’ malce bolj globoko razumeti svetovne trende in jih tudi kritično presojati, razglasi za ”skrajneža”.

      Mar ni v slovenski Cerkvi takšno gledanje zelo razširjeno: če kot duhovnik (ali kot laik) izraziš neko bolj kritično stališče in previdnost glede Nauka in združljivosti le-tega s zadnjimi modernimi trendi, si že nekdo, ki ‘ne moli s srcem’ nekdo ‘ki daje na zunanjost, notranjosti pa nima urejene’ in kar je še takšnih nebuloz. Le komu koristi, da se je takšno etiketiranje v naši Cerkvi tako razširilo?

  3. 1. Da je Covid-19 plod neke načrtne človeške aktivnosti, razlaga tudi vidka iz Argentine.
    2. Vsaka pedagogika, ki ne pove, kdo je naš Šef, je problematična.
    3. Trditve o njegovi neekološkosti niso podprte.

Comments are closed.