»Opaziš kakšno razliko na sebi?« vprašam svojega alter ega v podobi starejšega moškega.
– »Ne,« mi odvrne, pri čemer mu zazveni glas kot novodobnim ertevejevcem skozi nos ob ustnicah, nastavljenimi na mehek, nizek vokal »a«, da zazveni malomaren »e«.
–»Ni res, da z leti vse počasi krni. Ušesa rastejo človeku vse življenje. Narava? Da lahko pešajoči sluh ujame več?«
In podobno mrmljam sebi v brk med vožnjo, ko mi vedno igra radio. Spet so si »predali besedo.« Tega ni prek naše severne meje. Abotno, neduhovito, z naštevanjem ljudi, ki so pometli studio ali skuhali kavo tako imenovanemu voditelju, ki se je iz nekdanjega moderatorja, napovedovalca ali povezovalca sporeda prelevil v »firerja«. In potem našteje do večera, kaj vse bomo slišali. Nihče si tega ne more zapomniti. Ko je zasebno čebljanje brez repa in glave v na pol slengu mimo, zazveni nova oddaja.
»V komunizmu je bilo bolje,« me špikne moj alter ego. Ugovarjam vehementno: v komunizmu je bilo vse, prav vse narobe in slabo. – »Nak,« mi sikajoče zabeli nazaj: »ker se vsebine ni smelo dotikati, so govorci in režiserji do vrhuncev izpilili svojo interpretacijo, govorili zborno izreko izborno, danes pa ‘šveflajo’ skozi nos, kot da so Francozi z narečnimi poudarki à la Fúžine.« Spikerica stare šole, gospa prek osemdeset, je obupala, ko je nekaj časa učila honorarno izreko, rekoč, »tukaj vsi noslajo, to ni slovensko«.
Obrnem gumb, izgubim stik z alter egom in se muzam neumnostim, donečim iz zasebnih radijskih postaj, ki bi rade bile bedne kopije ameriškim radijskim postajam pred petdesetimi leti.
Naš nacionalni radio je tak kot pred tridesetimi leti. Politično predvidljiv, len kot vedno, samovšečen kakopak. Natančno veš, kakšen bo ténor poročanja tega in onega sodelavca Dogodkov in odmevov. Razlike so le v odtenkih, vse drugo je nazorsko nekaj med parado ponosa in mesečno stranko. Oblikovno je osupljivo, da je, na primer, temeljna forma jutranjega programa v pretežni meri enaka, kot sem jo postavil pred natančno tridesetimi leti. Vsak šolar ve, da se meri zračni ali krvni tlak in ne pritisk, ki je fizikalno nekaj drugega. Na radiu so potrebovali eno leto, da so se –ne še čisto do konca, prejšnji teden so ga spet lomili – zmenili, da napovedovalci ob vremenu ne uporabljajo več termina pritisk, kajti do včeraj so ga eni zjutraj, drugi ponoči, vmes pa je bil tlak. In simptomatična lenoba številka dve. Reklama. Reklamo poslušaš 20. julija. In zveni tako: »…vam ponuja ugodnosti od trinajstega do 20. julija.« Ne more nihče popraviti teksta na »samo še danes«? Malenkosti?
Takih neumnosti ni v tujini, ki nam je podobna po mentaliteti, tehnološki opremi, zgodovinskih okoliščinah in šolanju osebja. Zato jemljem za primerjavo Nemčijo, Avstrijo, Švico. Anglo-saški svet je drugačen, italijanski še posebej na polju radiotelevizije. Ker bom nadaljeval o televiziji, samo še utemeljitev lenobe. Kakor mnoge, so nekega dne tudi mene povabili v oddajo, da bi kot nekakšen strokovnjak na drobcenem polju sodeloval v oddaji oziroma odgovarjal na vprašanja. In kako so zinili – na srečo me nihče več ne vabi!- ko sem vprašal za honorar, s pripombo,da nisem poceni. Kaj se dogaja? Novinar zavrti telefon, najde osebo, si izmisli vprašanja, gost nanje odgovarja in oba gresta domov. Oddaja je narejena z nekaj glasbe. Cela ura blebetanja (uporabljajo celo pojem ‘radijski klepet’!). Delovni dan za novinarja je končan. Neto dela dve uri. Tako imenovani dopisni iz raznih »revirjev« pa v svojih opoldanskih prispevkih v principu ne počnejo ničesar drugega, kot delajo reklamo za razne firme in lokalne politike.
O radiu ni lahko pisati, ker ga vsi hvalijo. Torej gre samo meni na živce glasba? Ne žanrsko, ampak katera je ob kateri uri. Velja zlasti za resno glasbo. Kaj, hudirja, še nihče ni slišal za Klassik radio iz Hamburga?! In ko se bliža koncert tega in onega pevca »naših hej brigad,« se čudno namnožijo njegove pesmi med različnimi programi… Korupcija?
Kako je možno, da kot svetovalci sodelujejo padarji, šarlatani in ezoteriki v jutranjih nasvetih? Radio izobražuje in medicina je znanost, čajčki bioenergetikov pa neumnosti.
Dobro, na prvi pogled se to zdijo drobnarije, s katerimi se profesorji komunikologije ne ukvarjajo. A to so primeri, ki ponazarjajo bistvo.
Oprostite izrazu, ampak tukaj se vsi zajebavajo kot na kakšni italijanski televiziji, kjer ob postaranem gospodu poplesavajo platinaste blondinke z neskončnim govoričenjem o ličenju in modi.
Pustiva radio ob strani, dragi moj alter ego, zdaj neko bitje spet čeblja med muziko s prepisanimi polneumnostmi z interneta, namesto da bi povedalo kaj informativnega, koristnega za domači log in iz njega. Bolj dramatično je na televizijah.
Saša Veronik je novinar in publicist, ‘z letom primerno povečanimi ušesi’.
Nadaljevanje o televiziji sledi na Časniku v kratkem.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
