Manjka osnovni premislek, zakaj nas prehiteva tudi Vzhodna Evropa?

15
685

Kolesarske poti so eden od kazalcev razvitosti države

Leta 2003 sva z ženo na avtomobil natovorila kolesi in tri tedne preživela v Nemčiji in na Nizozemskem. Na Nizozemskem je za kolesarje izjemno dobro poskrbljeno, ob vsaki cesti je tudi kolesarska steza, kjer ob kolesarjih ne hrumijo in smrdijo avtomobili. S kolesi se ljudje vozijo v službe, mladina na zabave, starejši pari na piknike. Nizozemske kolesarske steze so pogosto široke, takšne kot ceste. V bližini amsterdamske železniške postaje je štirinadstropna kolesarska parkirna hiša polna koles …

Ne samo na Nizozemskem, tudi v Nemčiji, Švici in Avstriji imajo lepe kolesarske poti. Tako smo z družino kolesarili po kolesarskih poteh ob Dravi, Donavi, Innu, Isarju in Muri. Vse poti so lepo speljane in dobro označene. Bikelinovi vodiči kolesarju pomagajo izbrati eno od mestoma več poti ob isti reki. Potniški vlaki, s katerimi se potnik pelje do začetne točke kolesarjenja, vozijo od 160 do 220km/h. Tudi majhne železniške postaje imajo na vsakem peronu dvigalo, s katerim se kolesar izogne prenašanju kolesa po stopnicah. V vaseh, skozi katere kolesariš, so lepo urejena nogometna, košarkarska, teniška in otroška igrišča. Ob otroškem igrišču je večkrat tudi bazen, za katerega ni potrebno plačati vstopnine. Hiše so urejene. Ne samo Švica in Nemčija, tudi sosednja Avstrija je bogata država.

Po slovenski osamosvojitvi sem verjel, da bo šel slovenski razvoj po poti švicarskega. To se ni zgodilo saj ima Švica s svojo zgodovino nevtralnosti in bank drugačne možnosti razvoja od našega. A ne samo Švica, tudi Avstrija je nekaj čisto drugega kot Slovenija. Pa je bila pred sto leti tam kot Slovenija, saj smo bili del iste države. Slovenija je bila nato del dveh Jugoslavij: centralistične kraljevine in komunistične federacije.

S prihodom demokracije nismo izvedli privatizacije in zamenjali oblastne elite

Decembra lata 1990 smo se državljani Republike Slovenije z velikansko večino 94% odločili za samostojnost in demokracijo. Ker  – z oblasti umaknili takrat začasno prikritih jugonostalgikov – naš razvoj ne gre v pravo smer. Vse pomembne družbene sisteme večinoma vodijo ljudje, ki si niso želeli niti demokracije, niti neodvisne Slovenije, ali pa njihovi izbranci. Njihova dejanja pogosto niso usmerjena k večanju naše blaginje.

Nekatere stvari postajajo prav groteskne. Junija lani je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani prireditev v počastitev rdeče zvezde. Mediji, vemo kdo jih večinsko vodi, rdeče zvezde niso problematizirali. Tudi vladajoča koalicija prireditvi ni nasprotovala. Letošnji poklon rdeči zvezdi ni potekal junija, pač pa na dan praznovanja rojstnega dneva nekdanjega diktatorja nekdanje, propadle države.

Maršalovim oboževalcem ni mar, da je komunistična država drastično kršila človekove pravice in na koncu tudi gospodarsko propadla. Nočejo se spomniti trenj in napetosti med narodi v večnacionalni državi, povsod prisotne vojske, hiperinflacije in pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin. Ni jim mar za 94% ljudi, ki smo decembra 1990 glasovali za demokracijo. Ni jim mar, da so nas junija 1991 napadli vojaki z rdečo zvezdo na čeladah.

Ob denarju, vloženemu v promocijo rdeče zvezde, ob opranih glavah, ob stokrat slišanih neumnostih, ob debatiranju o vzorcu cesarjevih novih oblačil Slovencem manjka osnovni premislek: kje smo bili pred sto leti, kako da nas je Avstrija v enem stoletju tako prehitela, kje smo bili pred 28 leti, zakaj nas prehiteva tudi Vzhodna Evropa?

Češki BDP, ki je leta 1989 znašal petino našega, je zdaj že večji od slovenskega.

Odgovor je na dlani: Avstrijci niso imeli dveh Jugoslavij. Za razliko od mnogih Slovencev, ki se jim toži po diktatorju – ta v Sloveniji nikoli ni govoril slovensko – se Avstrijcem ne toži po nacizmu in Hitlerju. Druge vzhodnoevropske države so po padcu komunizma vsaj delno zamenjale nedemokratično elito, opravile privatizacijo in nas prehitevajo. Lep primer je Češka, ki je bila ob mojem prvem obisku leta 1989 živ primer revščine. Danes češki vlaki vozijo s hitrostjo 160 km/h, češki BDP, ki je leta 1989 znašal petino našega, je zdaj že večji od slovenskega.

Le kaj je mnogim Slovencem, da obožujejo diktatorja, ki je v revni državi govoril, da smo vsi enaki, sam pa si je lastil vlake, letala in celo otočje ter se v Slovenijo vedno pripeljal v novem, prestižnem, avtomobilu. Zazrtost v preteklost ni dobra podlaga za razvoj naše lepe države. Kolikor se Slovenija ne bo odlepila od komunizma in rdeče zvezde, bodo naši otroci še naprej množično odhajali na delo v tujino. To pa ne bi smelo biti nikogaršnja želja. Relativna zmaga demokratov na zadnjih volitvah vliva upanje v razvoj naše države, na osredotočanje na sedanje težave in pogled uprt v prihodnost.

Ni tako, kot bi moralo biti. Nismo se za to borili.

P.S. Moj nono je javno kritiziral fašizem. Zato so ga fašisti zaprli. Bil je tigrovec in kasneje partizan. Verjel je v komunizem, v svobodo in enakost ljudi po propadu fašizma. Iz hleva, v katerem so imeli dve kravi, je eno odpeljal v partizane.

Po odhodu zaveznikov septembra 1947 je postal bovški župan. Bil je navdušen, ker so v občinski stavbi, namesto italijansko – italijanščina je bila edini dovoljen jezik v obdobju fašizma – končno govorili slovensko. Nad komunistično diktaturo je bil kmalu razočaran. Revolucije ni upal javno kritizirati, le v krogu družine je večkrat dejal: »Ni tako, kot bi moralo biti. Nismo se za to borili.« Občini ni mogel pomagati k blaginji.

V bovški dolini so odmevala gesla o svobodi, bratstvu in enotnosti, Bovčani pa so iz komunistične Jugoslavije množično bežali čez Prevalo v vsaj za silo demokratično Italijo …

15 KOMENTARJI

  1. Kolesarske poti dobro ponazarjajo kulturno raven družbe. Da potujejo ljudje in ne avtomobili, je razvitemu svetu jasno že več kot 40 let. Torej, da krajše poti lahko opravimo peš ali s kolesi, srednje dolge z avtomobili ali javnimi prometnimi sredstvi, daljše predvsem z javnimi prometnimi sredstvi. Različna prometna sredstva si na prometnem trgu konkurirajo. Konkurenca je poštena, ko imajo konkurenčna prometna sredstva enake možnosti. To je, da je poskrbljeno za varne in prijetne peš in kolesarske poti do vsake hiše, da so zgrajene primerne ceste za avtomobilski promet in da obstaja konkurenčen javni promet s potrebno opremo.

    Žal v Slovenji še vedno prevladuje mnenje, da se potuje samo z avtomobili. To mislijo politiki na državni in lokalni ravni, čeprav so večinoma seznanjeni, da je treba omejevati pretirano rabo avtomobila in omogočiti druge možnosti. To misli tudi večina ljudi. Zaradi prvih ni potrebne infrastrukture avtu alternativnih prometnih sredstev, drugim na misel ne pride, da bi potovali drugače kot z avtom. Tudi, če je pot dolga samo 300 m ali več kot 1000 km.

    To kaže, da kulturno zaostajamo več kot 40 let za razvitim svetom. Slovenja je pač obtičala v preteklosti. Na vseh ravneh in področjih. Zato nas drugi prehitevajo, mladi, izobraženi in sposobni pa iščejo svoje priložnosti v tujini.

  2. Zanimivo je, da še iz Češke nobenega ne povabi RTV, da pojasnil, zakaj so nas Čehi tako močno prehiteli.

    Na RTv Slovenija nenehno vabijo goste iz Balkan in le z njimi delamo primerjave, ki pa so daleč zadaj za Čehi, še bolj pa za Avstrijci oziroma Nemci 1000 let, z Balkanom pa le 70 let in že mislimo, da je treba pozabiti evropske standarde in spoštovati balkanske standarde.

  3. Natančneje pojasnjujem:

    Z Balkanom smo živeli komaj 70 let, z Evropo ( Avstrijci oziroma Nemci pa 1000 let, in že mislimo, da moramo pozabiti evropske standarde in prevzeti balkanske standarde.

    Zato pa imamo razvojno stagnacijo.

    • Vse to drži. Ne smemo prevzemati balkanskih vzorcev delovanja. Prav je, da smo kritični do njih. Vendar moramo Balkan vsaj razumeti in ne biti preveč zaničljiv in ohol, kar Slovenci pogosto (in neupravičeno) smo. Tam so ljudje dobri, gostoljubni, žal pa preveč zazrti v vzorce iz preteklosti. Nekaj stoletij je bil Balkan tampon pred Otomani; tega Evropa ne uvidi. Preprosto: ščitil je riti Evropejcem. Del Balkana pa je padel pod turško oblastjo in tu je iskati primarne razloge nerazvitosti. Hajdučenje, ki je bilo proti tedanji oblasti za tisti čas razumljivo, se je žal preneslo v sodobnost v obliki mafijaštva. In še v nečem Slovenci grešimo v odnosu na Balkan: zmotno smo prepričani, da so oni k nam zanesli boljševizem. Ravno obratno je res: mi smo ga s kardeljevščino k njim.

  4. Drži, kar je na koncu napisal avtor članka. Množično so prek gora bežali zlasti mladi fantje, tik preden je bilo treba v JLA. Navidezno so praznovali odhod v vojsko, v resnici pa je bilo to grenko slovo od domačih in prijateljev. Večina jih je pristala v Avstraliji.
    Pa še prigoda o dojemanju Bovčanov glede bratstva in enotnosti. Ko so jih oficirji, pretežno z juga, priganjali na javne manifestacije in da morajo vzklikati: “Živel drug Tito!”, so ob neznanju njim tujega jezika mnogi spraševali, ali ni več isti.

  5. V celem clanku je ogromno izraza dobrega opazovanja in logicnega sklepanja in normalnega vrednotenja, skratka zdrave pameti. Cesar ocitno tolikerim rojakom tako usodno manjka. Posebno tistim, ki ( vecinoma priseljeni) zivec v Ljubljani na davkoplacevalskih seskih krojijo to zgreseno pot Slovenije. Cestitke za clanek.

  6. Na videz dober članek. Manjka samo spoznanje, da smo mi tisti, ki smo “propadli”. Da sta dve državi propadli katerih del smo bili mi. Zaman je opazovati druge in vzdihovati za njimi. Kdo je tisti junak, ki misli, da je boljši od drugih?! Žal jih je veliko. In potem demoralizirano vzdihujemo za časi izpred 100 let. Kdo je tu nostalgik? Nepriznavanje Jugoslavije, kot da ni bila del nas, kot da se nas ne tiče, pa za povrhu še kraljevine Jugoslavije, vzvišeno nepriznavanje oblasti vse za 100 let nazaj, je enako prevratniško kot revolucija sama. Ne razumem te vzvišenosti. Jamranje nad kolesarskimi stezami je glede na naš kontekst zgodovine zadnja stvar na svetu. Čehi niso danes to kar so, ker bi jokali sami nad seboj. Če nas je bilo 94% enotnih, to samo pomeni, da nismo razumeli drug drugega in smo glasovali bogve zakaj vsi na enak način.
    Sicer pa avtor daje lep primer svojega nonota, za katerega pravi, da je verjel v komunizem, svobodo in enakost. Kako se potem čudi, kot general po bitki, le kaj da je vsem, da obožujejo diktatorja, ki da je “v revni državi govoril, da smo vsi enaki, sam pa si je lastil vlake, letala in celo otočje …”? Videti je kot stvar zavisti! To ni normalno vrednotenje in logično sklepanje! Tudi angleška kraljica brani enakost, pa ima več ko vsi drugi. Na koncu takšna lomastenja končajo v smeteh, kot navadna hinavščina in še kaj. Kdaj bo konec te zavisti vladarjem? Saj imamo zdaj predsednike, blokarje, ki imajo komaj za superge, pa ni nič bolje.

    • Solit se pejd, ti, ce ne vidis, kako bolno je bilo to, ko so vodilni tovarisi, cim so prihrumeli iz gozdov, pridigajoc eno povsem drugo stvar, najprej poskrbeli, da so si v povsem osebni namen priskrbeli tuje vile in umetnine. Imeli v casu splosne revscine in bonov za hrano posebne trgovine samo za oznovce in partijske funkcionarje. Solit se pejd, ce ne vidis, da je bolno, kako se je z ukradenimi gradovi in palacami, celo rajdo njih, ne enim, z ladjami in otocji kitil in se lispal v bele uniforme marsal in dosmrtni predsednik. Knez Pavle si je grad Brdo vsaj kupil iz lastnega zepa. Romane se da o tem pisat, a verjetno nima smisla, ob tvoji odlocitvi za trmarjenje v cudastvu.

        • Postranskega pomena in celo nic narobe ni, ce ima ceski predsednik svoje urade, kot ze Masarik, na gradu v Hradcanih. Nimam nic proti niti, ce bi se slovenski predsednik namestil v casu mandata v vilo Podroznik. Ampak to je dovolj.

          Kako Ceska dramaticno in vseh pogledih prehiteva Slovenijo, to pa je vazna tema. Kot tudi Poljska ( z Tuskom ali Kaczynskim) in Slovaska. Neperspektivnost slovenske levicarske dominacije je dramaticna, ceprav jo ljudstvo vedno znova voli.

          In vedno znova novinarji za resitve problemov v zdravstvu vprasujejo Dusana Kebra. Ceprav je tip, tipicni Madurovec po ideologiji, krivec, morda glavni krivec za probleme, ki pri nas v zdravstvu so. Neverjetno in slaboumno do amena!

          • Keber je bil recimo glavni nasprotnik ustanovitve druge MF v Mariboru. Pa nam se z njo manjka kadra in se ta bezi iz neznosnih razmer ( druzinske zdravnice umirajo 12 let bolj zgodaj od povprecja zensk npr.).

  7. In se to: urejenost in razsirjenost kolesarskih poti in razsirjenost kolesarjenja med populacijo je zelo pomembna. Kot tudi uporaba in hitrost vlakov. Culukafrija smo v tem pogledu. Zeleznice imamo se od Franca Jozefa, torej 19stoletja.

  8. Leta 1983 sem potoval na obisk
    na Češkoslovaško. Že v Mariboru je nastal problem glede depozita, kar sem uredil na železniški postaji.Ravna dvotirna železnica do Dunaja mi je takoj dala misliti, ker sem opazoval nasproti vozeče potniške vlakovne kompozicije v katerih so bili večinoma jedini vagoni, ki so drveli mimo v presledkih10- 25 minut. Sodobna potniška postaja na Dunaju nato pa šok na meji pred mestom Breslav. Vlak je začel voziti počasi in ko sem pogledal skozi okno, sem opazil dečke v belih kombinizonih, ki so v teku pričeli zaklepati vlak ! Opazil sem tudi 3.m.dvojno ograjo in stražne stolpe z žarometi, mitraljezi in zvočniki, nato pa dotalen pregled vagonov v katerem kupeju je bil avstrijski par in jaz. Bile so kar tri deklaritivne kontrole, ki so nam pobrale pasoše, tako da smo vedrili do jutra na postaji, da smo dobili vezo za Prago.
    (baje je bila takšna kontrola radi tihotaplenja orožja na Poljsko).V nadaljevanju nas je premetavalo po vijugastih tirih prav do sicer moderne železniške postaje v Pragi. Zanimivo da so imeli Čehi že takrat dostope, stopnišča do metroja opremljene z “rostfrej” izložbami, v le teh pa ni bilo kaj videti.Tudi hotel Central v katerem sem bival je bil sila zastarel in imel skupno kopalnico, tako da si tamkaj srečal tudi kako DDR-ko, ki niso bile ravno na dobrem glasu itd. Sicer je pa srednjeveški center Prage z bronastimi kipi in katedralami vreden ogleda. Ob koncu ko sem se že poslovil od Čehinje pa presenečenje na blagajni žel.postaje? Ker nisem imel več deviz, samo krone, se nisem mogel vrniti nazaj preko Avstrije. Blagajničarka mi je svetovala pot vzhodni Berlin ali Budimpešta v kateri sem nato preživel še 1dan, ker je bila menjava kron v furinte odlična, medtem ko so me furinti v dinarje pripeljali do tega, da sem imel karto od Subotice samo do Zagreba, naprej pa šverc, kar sploh ni bilo težko, ker so bili na vlaku po Novem letu sami zastonkarski “gasterbajterji” na poti v Nemčijo !?

Prijava

Za komentiranje se prijavite