Š. Mežnar, delo.si: Pogovoriti se moramo o dodatku

4

Dodatek za stalno pripravljenost: Težko sprejemam, da razumevanje prava dandanes postaja tako sprevrženo.

Izplačevanje dodatkov za stalno pripravljenost na nekaterih fakultetah Univerze v Ljubljani (UL) si je zaslužilo presenetljivo malo pozornosti v politiki in širši javnosti. Kljub vztrajnemu poročanju nekaterih (zlasti Delovih) novinarjev med mnenjskimi voditelji in ključnimi politiki doslej nisem zaznala odmevnejših odzivov ali komentarjev v zvezi z odkritji inšpektorata. Kako je to mogoče?

Priznati moram, da me je redkokatera zgodba v poosamosvojitveni Sloveniji osebno prizadela bolj kot ta. Nisem ravno sentimentalen človek, zato želim bralcem pojasniti, od kod neprijetni občutki.

Primarno gotovo izvirajo iz mojega pravniškega poklica in pogleda na pravo; nadalje, iz popolnoma zasebnih razlogov – moj mož je namreč kirurg in pogosto v stalni pripravljenosti; in končno, iz dejstva, da sem začetna leta svojega profesionalnega življenja kot mlada raziskovalka in nato docentka preživela na Univerzi v Ljubljani. Do te institucije čutim spoštovanje in pripadnost – v zadnjem času pa tudi razočaranje in grenkobo.

Pravni vidik

Takoj je treba povedati, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah očitno protipravno. Gre za eno (relativno) redkih situacij, o kateri si kot pravnica upam trditi, da je na prvi pogled nezakonita.

Dejstvo, da izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost omogoča zakon o sistemu plač v javnem sektorju (tretji odstavek 32. člena), ne pomeni nič drugega kot to, da so tisti javni uslužbenci, ki opravljajo delo v stalni pripravljenosti, upravičeni do posebnega (dodatnega) plačila. Ta določba ni uzakonila možnosti, da katerikoli javni uslužbenec, ki svoje delo šteje za (zelo) zahtevno, po koncu rednega delovnega časa delo nadaljuje v stalni pripravljenosti. Velja prav nasprotno: 32. člen ZSPJN določa, da smejo in morajo prejeti dodatek za stalno pripravljenost samo tisti javni uslužbenci, katerih delo je tako nujno za obstoj naše države in naših življenj, da mora potekati nepretrgano dan in noč, vse dni v letu. Čeprav ZSPJN res ne vsebuje definicije »stalne pripravljenosti«, pa iz drugih področnih zakonov jasno izhaja, v katerih primerih je upravičena. Tako jo na primer za vojake in zdravnike urejata zakon o obrambi in zakon o zdravstveni dejavnosti, medtem ko zakon o visokem šolstvu o kakršnihkoli oblikah dežurstva ali stalne pripravljenosti zaposlenih na UL iz povsem razumljivih razlogov molči.

Je res treba visoko izobraženim ljudem pojasnjevati, da je stalna pripravljenost potrebna samo takrat, ko je nujno delo treba opravljati noč in dan? Gasilci, zdravniki, medicinske sestre, babice, policisti, vojaki, celo informatiki in še marsikdo morajo zagotavljati svoje delo bodisi tako, da so na delovnem mestu stalno prisotni (dežurstvo), bodisi tako, da so dosegljivi na klic (stalna pripravljenost). V stalni pripravljenosti isti človek ne more biti nepretrgano cele mesece ali celo leta. To pravno sploh ni dopustno, niti v poklicih, kjer ljudje dežurajo – saj preveč posega v pravico do zasebnosti in družinskega življenja. Noben dekan in profesor na Univerzi v Ljubljani ne opravlja takšnih nalog, da bi te upravičevale potrebo po delu v stalni pripravljenosti – razen medicincev in veterinarjev, kot je ugotovil že inšpekcijski nadzor.

Profesorji, dekani, prodekani in predstojniki, ki so dodatek prejemali, so ravnali v popolnem nasprotju s smislom tega delovnopravnega instituta. Sprenevedanje v slogu »gre za naporno službo, dekan je moral biti na voljo noč in dan, ker je gradil mednarodno prepoznavno fakulteto« je samo to in nič več – sprenevedanje. Za izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost na UL preprosto ni pametnega, sploh pa ne pravno vzdržnega pojasnila. Tudi opravičevanje z relativno nizkimi zneski, ki so jih (nekateri) na račun stalne pripravljenosti prejemali, je metanje peska v oči: ne gre za to, koliko denarja je kdo prejel, gre za skrb vzbujajočo samoumevnost in lahkotnost, s katero si je toliko visokošolskih učiteljev nezakonito zvišalo plače.

Več lahko preberete na delo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. No,končno je neka javna oseba jasno in glasno povedala,kar že ves čas pišemo komentatorji na portalih:nameč,da gre za grdo goljufijo in,da so nam ti kvazi izobraženci(resnični intelektualec bi vsaj utihnil) kradli,zapovrh pa nam še predrzno lažejo v obraze.

  2. O Bog, še večjo krizo nam pošlji, da bodo boji med socialisti za fevde razkrivali nove pokvarjenosti.

    Da bo čim več ljudi videlo to pokvarjenost in brezperspektivnost socializma.

    Da bo čim več ljudi v ožjem ali javnem krogu pogumno in resnično govorilo o dejstvih.

  3. Če bi bilo kaj zdrave razsodnosti v tej državi in ljudem iz akademske sfere malo do ohranitve temeljev ugleda te univerze, bi dekani, kjer se je to izplačevalo in rektor univerze takoj ponudili odstop. In poskrbeli, da bi se ti absurdni “dodatki za stalno pripravljenost” pedagoškega in vodstvenega kadra do zadnjega centa vrnili, ne le za zadnjih 10 mesecev in še to ob istočasnih sramotnih pritožbah na sodišča.

    Pod Svetlikom ima ta univerza že toliko enega masla in sramotnih afer na glavi, da bi ga pošteni med akademiki morali lastnoročno odnesti iz njegove pisarne, če sam ni pripravljen oditi.

    Pregledati bi veljalo tudi, katere fakultete se najbolj ponavljajo v teh izprijenostih in tam posebej krepko uporabiti metlo. Jaz imam občutek, da je posebej vroče v tem smislu okoli Kardeljeve ploščadi, torej EF, FDV. In med drugim ime Metka Tekavčič, znana leva političarka; kjer je ona zraven, se vedno zgodijo čudna prisvajanja javnega denarja ali denarja za programe v privatne žepe. Podobno s Pikalom, Lukšiči itd.

    Riba tu res smrdi pri glavi. Glede na izkušnje se bojim, da iz afere ne bo nobenih posledic. Ampak vsaj povedal sem, kar je povedati treba.

  4. Še dodatek, da dokler ne bo resnih sankcij za goljufanje pri diplomskih in magistrskih nalogah ter doktoratih, se slovenski akademski sferi slabo piše.

    Nekdo, ki goljufa z daljšimi citati, ne da bi jih na koncu predstavil kot citate in nekdo, ki plačuje, da mu drugi pripravijo ta dela, ne zasluži le razveljavitev naloge, ampak trajno izključitev iz akademske sfere. Nima kaj iskati zraven.

    Razen tega je nerazumljivo, da omenjene zadeve niso sankcionirane v kazenskem zakoniku.

    Sloveniji ni pomoči, dokler bo na to pristajala. Na splošno na goljufanje. Tudi na črne gradnje, npr.

Comments are closed.