S. Matos, RA Ognjišče: Svetlobe in sence v postnem času

0

Danes veliko ljudi hrepeni po lepem, boljšem, večjem, lažjem, po ljubezni…

Naša pričakovanja so zelo različna, realna in tudi nerealna:

  • Pričakujem, naj se drugi tako obnašajo, kot jaz želim,
  • želim si družino, ki bo idealna, »trajna«,
  • pričakujem, da bo v moji družini vse po moje, da bomo imeli zdrave otroke,
  • pričakujem, da bo moj koncept življenja, delovanja nadaljeval tudi moj otrok,
  • pričakujem, da me bodo ljudje razumeli,
  • pričakujem, da bo moja žena taka kot moja mama, ali da nikakor ne bo taka kot moja mama,
  • pričakujem, da me bo odrasli sin vsak dan poklical, prišel na obisk,
  • pričakujem, da bodo v službi spoznali, da hočem biti vodja, da to zaslužim,
  • pričakujem, da bodo drugi opravili »umazana« dela namesto mene, postavili nekomu mejo, odpustili nekoga, se borili za pravico, za svete vrednote,
  • da hočem enak nivo življenja kot sosed, čeprav ni to v mejah mojih možnosti,
  • pričakujem, da bodo moji bližnji opazili, da mi je težko, hudo, čeprav jim ne povem, pričakujem pomoč, čeprav ne vprašam zanjo,
  • pričakujem, da bodo vsi ljudje poskrbeli zase, da ne bodo od mene zahtevali, da jim pomagam,
  • pričakujem dobro pokojnino, čeprav nisem zanjo veliko vlagal,
  • pričakujem, da bodo otroci hodili k maši, čeprav jaz ne hodim, da bodo pošteni, čeprav jaz izkoristim katerokoli priliko, da to nisem,
  • pričakujem, da se bodo ljudje lepo izražali, čeprav jaz velikokrat reagiram nevljudno,
  • pričakujem, da se bomo generacije med seboj razumele,
  • pričakujem, da bo dediščina lepo potekala,
  • pričakujem, da ne bo trpljenja, stiske, da bom vse življenje srečen…
  • pričakujem globoko doživeto, veselo Alelujo.

Če se to ne zgodi, trpim, ko se stvari obračajo drugače, se razočarano mučim v sebi, zakaj mi to delajo?

Pričakovati, ni dovolj, potrebno se je potruditi, prevzeti svoj del odgovornosti. Povedati, kaj želim, se o tem spoštljivo, jasno pogovoriti, izraziti veselje, če se razumemo, uskladiti naša pričakovanja, brez obsojanja, spoštljivo. Če ni po mojem, kako potem v meni odmeva? Napadalnost, grenkoba, jeza, bes? Kako je z mojo empatijo, mojo držo, izražanjem želje?

Kako se usklajujem doma v družini? Kaj si želim za Veliko noč, kako naj jo praznujemo? Želim ali pričakujem, da bo po moje, delam le v moji smeri, ne da bi preveril, če drugi to čutijo, si želijo? Vprašajmo, poslušajmo! Skupaj se dogovarjajmo. Tudi vsak posebej se pripravlja na praznik v postni drži, odpovedovanju, odločitvi za dobro, da damo več prostora Zanj.

Do razumevanja pride, ko se druga oseba počuti razumljeno, ne ko jaz mislim, da razumem.

Kako se počutim takrat, ko drugi od mene pričakujejo nekaj, kar niso jasno izrazili, povedali? Torej, če čutimo, da do nas niso dovolj pošteni, spoštljivi, se je dobro vprašati, ali sami delamo v življenju po temeljnem pravilu, da drugemu ne stori tega, kar ti ne želiš, da bi ti on v taki situaciji storil.

»Trkajte, in se vam bo odprlo, iščite in boste našli, glejte in boste videli, poslušajte in boste slišali…« pravi Jezus.

Kolikokrat se pri srečevanju z ljudmi sprašujem, kaj je temelj nesporazumov. Je korenina zla. Želim si, da bi prinašala harmonijo med ljudi, ki me v težavah poiščejo. A se sprašujem, kaj vendar ljudi tako zavaja, da prisluhnejo tistim, ki jih vabijo v površno, navidezno, majavo, zaslepljeno delovanje. Kaj jih prestraši, da zapirajo oči pred resničnostjo sveta. To vendar človeka rani. Človek potem raje verjame lažnivim medijem, krivim prerokom in se prepusti toku množic, ki ne misli s svojo glavo. S tako množico je lahko manipulirati. Nekdo vrže vanjo misel, s katero se vsi strinjamo – kot npr.: Nismo za nasilje nad otroci! Seveda ne! Poskrbeti moramo za ostarele, to je jasno! (Kako se do njih jaz obnašam?) Gasilci potrebujejo spoštovanje, vsekakor!! (Kaj to zame pomeni v praksi? Jih osebno podpiram, prispevam, sodelujem?) Arhivi Udbe morajo biti odprti! Nujno! Vsi smo za to. A tisti, ki ni »moj«, ne more biti za to. To sem lahko samo jaz! Ne, tisti drugi ne, tudi če spadajo med tiste, ki si očitno s svojim življenjem najbolj prizadevajo, da bi se to v praksi resnično zgodilo, temu posvečajo, celo žrtvujejo svoje življenje. Pač niso pravi. Nimajo pravice, četudi so prav oni ali njihovi predniki preživeli največ krivic in nasilja, ki so kot kristjani najbolj trpeli, bili ranjeni pod diktaturo, so mnogi med njimi izgubili svoje drage domače, ki so bili zaznamovani zaradi nalepk, ki so bile brezobzirno in krivično nalepljene nanje, je bila njihova bolečina desetletja prezrta, zaničevana. Danes se zavzemajo za etiko in spoštovanje mrtvih ter odpuščanje. S svojo tenkočutnostjo zelo pozorno proučujejo odnos do zapisov o mrtvih in res – ugotovijo, da nova ureditev daje kanček več odprtosti. Drugi so proti. Se sploh znamo soočiti z nasprotnim mnenjem? Pa saj sploh ne gre za zakon, ampak za poskus mobilizacije volivcev. Ob tem pa se tisti, ki si v resnici želijo bolj zaprt arhiv, zadovoljno posmehujejo čustvenim razprtijam in prepirom za arhivsko senco. Saj tam v dokumentih so »uspešno« tako ali tako že v glavnem odstranjeni obremenjujoči dokumenti resničnih storilcev grozljivih dejanj. Med tem se lahko v miru odvijajo zelo resne teme, ki bi bile potrebne našega angažiranja, teme, katerih posledice bodo na sebi čutili naši vnuki.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.